Izpovedi ljubezni srednjeveških vitezov in njihovih izbrank

V 7. razredu so se ob obravnavi srednjega veka pri zgodovini učenci postavili v vlogo vitezov in srednjeveških dam in ustvarjali ljubezenske pesmi.

Moja princesa

Oh draga moja princesa,

prehodil sem dolge poti,

samo da vidim tvoje lepe oči.

Pome prihaja neizogibna smrt,

zato sem prišel k tebi, da ti povem,

kaj čutim do tebe.

Tvoji lasje so kot nežno deblo,

tvoje oči osupnejo vse ljudi

in tvoja prijaznost sega do sonca,

tako kot moja ljubezen do tebe.

Vem, da sem samo vitez,

ki brani svoje kraljestvo,

a prosim, upri se očetovi želji,

da poročiš se s tistim barbarom,

ki vodi v pogubo mnoge ljudi.

Njegovo vladanje lomi kosti

in zdaj prihaja pome.

Zato grem v boj za ljudi

in še posebej zate,

da ne pristaneš v napačnih rokah.

Zato je to mogoče zadnje slovo

in, prosim, podaj mi roko.

Obljubim, da bom vedno mislil nate.

Ti pa se reši tega barbara

in misli ves čas name.

Kristian Šavli, 7. a

Moja princesa

Tvoje oči so lepe kot vrtnice rdeče,

tvoji nohti pa v barvi lilije dehteče.

Vsa si lepa kot mlada marioneta,

vsa si mehka, od glave do pete

in tvoja lica so rdeča kot prepečena pica.

Bil sem grof, bil sem grob,

rad sem jedel krofov zdrob.

Jezdim zdaj s kočijo

v svojo domačijo.

Ravno jedel sem purana,

ko zasvetila se je tvoja rana.

Urno sem te nesel,

kot sokol te ponesel.

Bila si žalostna

kot gnila mandarina.

Sveče si pogasila

in sobo zapustila.

Mislil sem že,

da te videl več ne bom,

a po pogodbi sodeč,

sem te videl še več.

Rada sva se imela

in za vedno si ljubezen obljubila.

A jaz sem prvi odšel

in grob me je vzel.

Pogrešam te,

prosim, oglasi se še kaj,

da te ponesem v raj.

Na zemlji si zdaj

in otroka sva imela,

ki sva ga spočela.

Zakaj me zdaj gledaš izpod čela?

Enej Falatov, 7. a

Moj ljubi princ

Bil je princ,

hotel me je imeti,

a mislim, da bi bilo bolje

koga drugega vzeti.

Njegov sovražnik mi je všeč,

vitek je in svetleč.

Rada bi ga imela,

a on me samo grdo gleda.

Hotela sem se z njim poročiti,

 a on se z drugo je začel meniti.

Ostala sem sama,

zato sem novega si poiskala.

Nanj nisem mogla pozabiti,

zato sem ga poskušala si pridobiti.

Ko sem prišla do njega,

 me je poljubil na lice.

Počutila sem se,

kot da imam v trebuhu golobice.

Po tem me je poljubil

in me zasnubil.

Zaradi njega več ne spim,

 v devetih nebesih lebdim

in samo od ljubezni živim.

Katarina Ipavec, 7. a

O princ moj

Pod lipo čakam te,

kjer prvič srečala sva se.

Dneve in noči bedim,

a tebe ni in ni.

Končno si prišel,

a tudi zgodaj odšel.

Rada bi te imela,

to je vse, kar sem želela,

za roko te držala

in grad podedovala.

Princ moj,

pridi z menoj in ostani moj.

Lana Ferlinc Fikfak, 7. a

Moj ljubi princ

Ko sem te prvi dan srečala,

mi je skoraj počilo srce,

a ko zraven tebe dama je stopila,

pozabila sem na te.

Po ulici hodila sem,

dokler ni ptiček priletel

in nekaj mi zapel.

Povedal mi je,

da danes zaradi mene bo dvoboj.

V opremi zagledam te lepi

in hitro v areno stopim.

Kot sonce se svetiš,

začarane oči te kot biseri gledajo,

ampak nič ne morejo,

saj veliki bojevnik se približa

in z mečem se prekriža.

A moj bojeviti princ se ne preda,

urno zagrabi konja

in v galop se poda.

Meča se bijeta

vse do tedaj,

ko bojevnik zagrabi me.

V tistem trenutku mu stopim na noge

in moj princ zmagovalec je.

Z bojevitim plemičem srečna sva,

saj porazila sva zlobnega bojevnika.

Zgodba se tako konča,

da se poročiva in

dobiva otroka dva.

Anika Mugerli, 7. a

Moje misli

          

  • Življenje je lepo, če se ozreš okoli sebe.
  • Včasih je potrebno zaiti v temo, da te sreča pamet in pride nazaj svetloba.
  • Živimo samo enkrat, izkoristimo življenje, dokler ga imamo.
  • Življenje naj bo polno veselja, sreče ter ljubezni.
  • Spoštovanje je velika in lepa vrlina. S prijaznostjo lahko veliko dosežemo.
  • Ne živimo sami, spoštujemo mlade in starejše.
  • Včasih si je potrebno vzeti odmor in početi, kar nas osrečuje.
  • Lepota ni le zunanji videz, temveč tudi dobrota, prijaznost in dobri nameni ljudi.
  • Ozrimo se okoli sebe in občutimo svobodo in svežino.
  • V življenju je mnogo stvari, ki jih ne maramo in jih ne želimo početi. A so tudi stvari, ki nas osrečujejo.
  • Nesramne ljudi, ki nam želijo škoditi, te ljudi lahko tudi prezremo.

Liani Runtheany Prinčič, 6. a

Izkušnja, iz katere sem se veliko naučila

Moja največja izkušnja je bila življenje v sirotišnici. Čeprav se tega dela življenja ne spominjam, vem, vseeno vem, kaj se mi je dogajalo. O tem se veliko pogovarjam s krušnimi starši.

Rodila sem se 11. novembra 2009 v eni od bolnišnic blizu Dop Krasanga. Ko mi je bilo približno en mesec, me je, kot ljudje sklepajo, mama sredi noči pripeljala pred vrata vodje sirotišnice in me tam pustila. Vodja me je našel in me pustil v sirotišnici, kjer sem ostala nekaj mesecev in nato so me pripeljali v Phnom Penh. Pustili so me na obrobju Phnom Penha. Tam smo imeli dve oskrbnici, jaz sem imela svojo. Klicala sem jo po kamboško mama. Dobro se spominjam, da smo v sirotišnici imeli zanimivo zabavno staro igralo. Po dveh letih me je posvojil par iz Slovenije, to sta Maja in Simon. Po dveh letih življenja v Kambodži sem znala tekoče kamerski jezik. Ko sem začela govoriti slovenski jezik, sem kamboščino počasi pozabila. Kar še znam reči po kamboško, je mama. Tako se je končala izkušnja sirote brez staršev.

Spoznala sem veliko in naučila sem se veliko stvari. Ne prenesem ljudi, ki se igrajo in zaničujejo hrano na krožniku.

Liani Runtheany Prinčič, 6. a

Šola nekoč – intervju

Moja babica vam bo povedala, kako je potekala šola v tistem času, ko je hodila še v šolo.

Kako je potekal pouk?

Sedeli in pisali smo na lesenih stolih in mizah ter v mizi je bila majhna luknjica za črnilo. Pouk je potekal strogo. Če nismo dvignili roke, ko smo hoteli nekaj vprašati, nas je učiteljica kaznovala.

Kako je potekalo ocenjevanje?

Ocenjevanje je potekalo kar med poukom. Ko je učiteljica zastavila vprašanje, smo hitro dvigali roke, da bi si pridobili oceno. Moja učiteljica je vedno imela s seboj beležnico oz. zapisnik, tja noter je pisala ocene.

Kako je potekal odmor?

Največkrat smo se igrali med dvema ognjema in različne druge igre.

Opiši mi tvojo učiteljico.

Zahtevala je lepopis, tišino v  razredu in poslušnost. Kazni so bile različne, npr. na tla je položila razcepljena polena in tam smo morali klečati, učenca je poslala gledati v kot.

Kaj ste imeli za malico?

Mlečni riž, polento, žgance, kruh in marmelado.

Zoja Bucik, 8. a

Intervju z mamo

Mama, veliko sem razmišljal, kaj naj te v tem intervjuju sploh vprašam. Ker živimo v tem nenormalnem obdobju, sem se odločil, da ti postavim par vprašanj o tem.

Kako si se počutila, ko si izvedela, da se bo tudi v tem šolskem letu začela šola na daljavo?

Moram priznati, da me je bilo pošteno strah. Predvsem zato, ker nisem niti pomislila, razmišljala, da bo spet prišlo do tega. Mislim pa, da je to obdobje težko za vse. Za vas otroke, vaše učitelje in nas starše.

Nismo pa ostali samo mi doma. Tudi ti si še vedno na čakanju na delo. Kako si se s tem sprijaznila?

Sploh se nisem sprijaznila (smeh). Težko mi je, ker sem morala ostati doma in kot zgleda bom še nekaj časa. Tako kot vi potrebujete družbo, izobraževanje v šoli, druženje s sošolci, tako potrebujem tudi jaz mojo vsakdanjo rutino, moje sodelavce.

Si pomislila, kako bi bilo, če bi ti morala hoditi v službo in bi bili mi otroci sami doma?

(smeh) Tudi na to sem pomislila. In iskreno si tega ne predstavljam. Mislim, da bi morala dati odpoved. Preveč vas je, da bi vas pustila same doma. In ne morem si predstavljati, v kakšnem stanju bi bilo stanovanje, ko bi se vrnila iz službe, ali bi bila narejena naloga, pa stalno opominjanje na zoome … saj sam veš, kako je. Mislim, da si ti edini od otrok, ki si dovolj resen in bi vse uspel speljati tako, kot je treba.

Ker si ne predstavljam, kako je biti v tvoji koži, te prosim, če mi poveš par besed o tem, kako je imeti pet šoloobveznih otrok doma.

Dobro vprašanje (smeh)! Tukaj bi ti lahko povedala toliko, da bi uspel napisati že roman. Na kratko pa … naporno je. In odvisno od dneva. Včasih mi je lažje, včasih težje. Mislim pa, da to jasno pokažem in sami veste, kdaj mi je težko. Poleg tega, da ste vi doma in da imam ves dan koga od vas za petami in milijon krat slišim besedo »mamaaaaa…« in sledi nadaljevanje … »a lahko … mi pomagaš, kako to naredim, ne razumem…« Uf, otroci, imam še drugo delo. Poskrbeti moram, da ste siti, oprani, zlikani …

Kar vem, si velikokrat omenjala, da bi rada delala z otroki v vrtcu. Si po tej izkušnji še vedno tega želiš?

Res je, da imam doma en mali vrtec (smeh) in je včasih res naporno, ker me izčrpate, da zvečer samo padem v posteljo. Ampak to me še vedno ni odvrnilo od mojih želja. Otroke imam rada in vsak otrok je zanimiv »unikat«. Sploh pa ti mlajši otroci dajo posebno energijo in voljo.

Kje najdeš toliko energije, da ti uspe vsak dan preživeti takšen tempo?

Nimam več toliko energije. Naredim pa vseeno z veseljem vse, kar moram, in tudi pomagam, kar seveda znam pomagat. To pa zato, ker vas imam rada.

Kateri del dneva je zate najtežji?

Jutro! Kako bi spala, včasih tudi do desetih, če bi lahko. Sploh sedaj, ko sem na nogah prebolela covid-19 in sem zelo utrujena, da ne govorim o vsem, kar se mi je pritaknilo zraven… Zelo pa sem hvaležna moji mami, ker mi veliko pomaga takrat, ko potrebujem pomoč.

Bi mi za konec povedala, česa si v tem trenutku najbolj želiš?

Tako kot verjetno velika večina si želim, da bi bili vsi zdravi, da bi vi otroci šli v šolo, tisti, ki smo primorani biti doma, spet v službo. Želim si tudi, da pride čim prej pomlad, sonce … Pogrešam delo na vrtu, dolge dneve. Predvsem pa si želim, da vsi skupaj spet normalno zaživimo in pozabimo na ta virus.

Timotej Križman, 8. a

Super “pranona” – intervju

Pogovarjal sem se z mojo prababico Ido Jakopič. Letos bo imela že 100 let, a še vedno kuha, lika, pere, pospravlja … Le kako ji to uspeva?

1. Kdaj ste morali začeti opravljati gospodinjska opravila?

Gospodinjska dela sem začela opravljati pri 13 letih, ko sem se začela učiti šivati v Bodrežu pri Mirtovih. Od doma sem hodila peš. Po enem letu sem se že naučila šivati. Učila me je sestrična Jušta. Kot otroci smo hodili z mamo v gozd iskat drva za zimo, saj je oče odšel v Argentino delat, da bi odslužil dolg, ki ga je napravil za odkup hiše.

2. Kakšna je bila vaša mladost?

Moja mladost je bila žalostna, ker je mama hodila delat po kmetijah, da je lahko nahranila štiri otroke. Jaz sem najstarejša v družini.

3. Kako je bilo v ujetništvu?

Ko je začela 2. svetovna vojna, sem bila izgnana trikrat. Prvič v Tolmin, drugič v Trst in tretjič v Nemčijo. Tam so me poslali k družini, ker sem znala šivati. Pri družini sem se naučila dobro kuhati. Imela sem kontakt s sosedom iz Avč in svojo sestro Klaro. Ko smo izvedeli, da je Nemčija razpadla, smo se povezali in zbezali čez hribe in prišli do Jesenic in nato domov.

4. Kdaj ste se poročili in kakšna je bila poroka?

Imela sem 27 let, ko sem se dvakrat poročila, prvič civilno na občini, nato pa po dveh mesecih še cerkveno. Poroka je bila zelo skromna.

5. Kako se počutite ob tem, da boste stari 100 let?

Če sem dočakala ta leta, bi rada dočakala 100 let in praznovanje 16. junija.

Aleks Romare, 8. a

Pesmi iz 5. a

Snežinka

Snežinka, potepinka,

padla je z neba.

Že stoji tam snežak

in izgleda kot vojak.

Čezenj letijo snežne kepe,

v velikosti kisle repe.

Zgoraj dolina je še

nedotaknjena belina.

A strahoviti mraz

sproži snežni plaz.

Ni kaj, ta zima

je zares prima!

Tjaša Medvešček, 5. a

Snežinke

Nebo je bilo

kakor veliko oko.

Sneg je pobelil breg.

Snežinke se igrajo

in se sladkajo.

Ker so se stopile,

so se malo razjezile.

One so puhaste in muhaste.

Rahlo padajo in snežno odejo skladajo.

Anej Petrevčič, 5. a

Zimska pravljica

Poglej ta beli sneg,

ki pokril je tisti breg.

Tam stoji snežak,

nad njim pa bel oblak.

Fantič s sanmi

po bregu drvi,

pes ga lovi,

a ga ne ulovi.

Zunaj močno sneži,

jaz sem že pripravil smuči.

Usedel sem se na pručko

in si obul smučko.

Ponoči je veter naredil zamet,

jaz pa na toplem rišem portret.

Mimo hiše vodijo poti,

na njih je mnogo sledi.

Lana Žnidarčič, 5. a

Hlad in toplota

Hlad se sprijema,

se zime objema.

Ko se zima stopi,

poletje pridrvi.

Poletje ni belo,

ampak je veselo.

Je modro, rumeno,

zelo je zeleno.

Ian Murovec Hvalica, 5. a

Pesmice o zimi – 5. b

Prišla je mama zima,

prinesla je mraz na obraz.

Zapadel je sneg,

pobelil je breg.

Naše plače

so nam kupile nove hlače.

Kepanje, tekanje, to je veselje,

ki nam ga pokvarilo je zelje.

Vse to  igranje

nas je spravilo v spanje. 

Lea Jakopič, 5. b

Nadeli si bomo rokavice

in obuli nogavice.

Zapadel je sneg,

odpravili smo se na breg,

naredili smo snežaka,

največjega junaka.

Ko je bil pa mraz,

smo v hišo odšli jest namaz.     

Neja Dugar, 5. b

Čisto potiho, kar čez noč,

na vrata potrka,

kdo drugi kot zima.

Ta fina gospa,

odeta v mraz,

nas že opozarja na snežni plaz.

Pa tudi zameti

so visoki kot največji paketi.

Pa kaj zato!

Nam vseeno je lepo!

Saj sneg pobelil

ves je breg

in, ni lepše je stvari,

ko se vam na sani mudi.

Pa tudi smuči,

ki svetijo se ko ponoči luči,

nadenemo na noge

in po hribu hitimo,

da slučajno česa ne zamudimo.

Čeprav vsak drugi otrok

od utrujenosti že šepa,

ga vseeno zamika

še snežna kepa.

Pa ko pade mrak

iz snega nastane najlepši snežak.

Sedaj pa dovolj je bilo,

zato v hišo pohitimo,

da smrečico še okrasimo.

Nanjo nadenem še jaz

najlepši obesek

in čisto tanek bleščeči pasek.

Da smrečico bi videl vsak,

postavimo jo pred naše okno,

okno, ki krasi ga ledena roža,

ki bleda je

kot pozimi naša koža.         

 Svit Križman, 5. b

Odločila sem se, da napišem pesem

in vam nekaj rim natresem.

Zato sem šla na Bled

in videla na jezeru led.

Ko hodila sem v breg,

naletaval je sneg,

bil je suh, lahek kot puh.

Bilo je mraz,

za menoj nastajala je gaz.

Imela sem obute snežke,

čeprav bile so deške.

Sedla sem na sanke

in si izmišljala uganke.

Zaslišala sem glasek,

ki mi ponujal je okrasek.

Začelo močno je sneženje

in povečalo drsenje.

Potem naredila sem snežaka,

popolnega junaka,

naredila sem še kepo,

ki spominjala je na repo.

Na koncu pojedla sem piškotek

in se stisnila v kotek.      

Zala Velišček, 5. b

Zapadel je sneg,

pobelil naš breg.

Naredila sem možaka,

velikega snežaka.

Iskala sem smuči

a ni bilo luči,

zato sem vzela sanke

in si obula opanke.

Ker zunaj bil je mraz,

ki pihal mi je v obraz,

vzela sem še šal

in se zaletela v pal.

Oblekla sem bundo

in dala za rundo.

Obula sem nogavice

in si čez prste povlekla rokavice.

Vzela sem kepo

in jo vrgla v repo.

Ogrel me je šele kamin,

saj to je bil edini način.

Ker je to zima,

se ta pesem rima.           

Ela Velišček, 5. b

Zunaj zima je in mraz,

ob morju pa visoka plima in vesel obraz.

Siv oblak prekril je nebo,

fant krepak počuti se slabo.

Beli sneg pobelil je že breg,

velik plaz spustil se je na ukaz.

Hud je ta sibirski mraz,

zato sem si na hitro pokril obraz.

Naredili smo snežaka,

ki mu ni junaka,

mečemo si kepe,

v kleti pa ne manjka repe.

Nastal je velik zamet,

na nebu pa sem videl komet.

Beli sandali, posuti s kristali,

vabijo na sankanje,

slišimo mijavkanje.  

Matija Purgar, 5. b

Zapadel je sneg,

pobelil je breg,

in pritisnil je mraz,

ko prišel je dedek Mraz.

Zima je bela,

snežna odeja debela,

vzamemo sanke,

gremo čez planke.

Vzamemo smučke

in gremo po lučke.

Ko dobimo zalet,

je na poti velik zamet.     

Mai Humar, 5. b

Bela snežinka

pada, ko je zima

in mraz

mi meče v obraz.

Ko imam veselje,

se vržem iz postelje,

naredim snežaka

in ga vržem v smetnjaka.

Otroci se kepajo,

na koncu vsi že šepajo.

Ko vidim simetrijo,

dobim domišljijo.

Zunaj je tak mir,

da vidim svoj vir.

Za božič se spustim po bregu

in se okopam v snegu.                 

Jernej Kralj, 5. b

Takoj, ko mine dedek Mraz,

pride zima tudi do nas.

Vsi smo zunaj le na snegu,

s sankami se podimo po bregu.

Bela hribovja in gorovja,

zasnežene doline in bele kotline.

Vsi smo veseli,

ker delamo snežaka,

skupaj ga spremenimo

v pravega možaka.

Ko pride zima,

vsi otroci rečejo: »Prima!«

Ko pa odide,

nas vse veselje mine.

Smučanje, deskanje, kepanje, sankanje,

če smo skupaj, je vse bolj zabavneje.

Za na sneg si oblečem topla oblačila,

da se pozimi slučajno ne bom prehladila.

Še snežinka drobna, mala,

mi na nosu je pristala.           

Petra Pičulin, 5. b

Nežno snežinka padla je na tla,

kmalu se ji je pridružila še ena.

Počasi se zbrala je druščina vsa,

izginila je s travnika trava zelena.

Maša snežinka je vedno vesela,

pleše po zraku ter išče pristan.

Po njenem obisku pokrajina bela

polepša otrokom vsak šolski dan.    

Maj Karnel Burgar, 5. b

Prišel je mraz do nas,

z njim prava zima,

ki je prav prima.

Pobelilo je smučišče, sankališče,

sanke so letele čez planke,

smuči pa čez brvi.

Bilo je veliko igranja, skakanja.

Zgradili smo snežaka,

pravega orjaka.

Na cesti pa sneg in kreg,

zato je vnuk

skočil v plug.

Bili smo mokri kot cucki,

zato je mama dala čaj in potičke

ter suhe rokavičke.                                         

Jaka Mugerli, 5. b

Zunaj je prelepa zima,

ki se rada rima.

Otroci se igrajo z drsalkami smejalkami,

izdelujejo snežaka junaka.

S sankami scrtankami

po hribu se spuščajo.

Pikice slikice padajo z neba,

piha veter Peter,

smreka prepreka se maje v vetru.

Vsak otrok ima rokavice ptice,

čudi se čarovnik,

ko otroci drsajo po ledu medu.

Čarovnik vzljubi pikice slikice,

z njimi zapleše na ledu medu.              

Dajana Konjedic, 5. b

»UPORNIŠKE« PESMICE – NE BOM VEČ PRIDEN OTROK

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Odšel bom proč,

za lahko noč.

Šel bom v vesolje,

da mi bo bolje.

Letel bom po zraku

kot ptica v mraku.

Ne bom se jezil,

da bi živce izgubil.

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Anej, 4. a

Ne bom, ne bom več priden otrok!

Moja soba je razmetana,

moja postelja ni postlana.

Mama iz kuhinje že glasno kriči,

zakaj še soba pospravljena ni.

Ne bom, ne bom se učila,

rada bi, da pride dobra vila,

da popelje me zdaj tja,

kjer zabava je vsa.

Vsi postavljajo pravila mi,

zgodaj zjutraj budilka glasno zazvoni!

A jaz ne bom vstala še,

saj spala bi še malo dlje!

Ela Š., 4. a

Ne bom več priden otrok!

Mami bom strgala obleko

in polila vse mleko!

Bratu bom na prst stopila

in mu nos zlomila!

Vsega tega ne bom naredila,

raje se bom po klancu kotalila.

Gaja, 4. a

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Doma se bom učil

in mamo jezil.

Doma bom bral

in se z bratom igral.

Sestrici bom nagajal

in z njo po hiši razsajal.

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Jani, 4. a

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Ne bom več pometala,

naj zlomi se metla!

Ne bom več pomivala,

raje se bom skrivala!

Raje bom kuram nagajala

in po vasi pohajala!

Zala, 4. a

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Kot lev bom zarenčala

in na ves glas jezikala.

Sladkarije bom vzela

in mami se bom skrila,

da se bo jezila.

Razbila mamino bom skledo,

da videla jo bom vso bledo.

Nočem več ubogat tata!

Kokoši bom spustila

in pustila odprta vrata.

Na vse se bom jezila,

ker mi je sestrica težila.

Ne bom se več učila,

raje se po vasi bom podila.

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Neja, 4. a

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Najraje bi vse v hiš podrla

in se vase ozrla.

Kričala bom in nikomur ne bom odgovorila,

čeprav me bo mama mirila.

S sestrico se ne bom igrala,

ampak bom vanjo kocke metala!

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Nika, 4. a

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Kot veverica bom zbežal proč!

Ne bom več priden otrok!

Kot trop divjih krav bom zbezljal!

Ne bom več priden otrok!

Skril se bom v črno noč.

Ne bom več priden otrok!

Domen, 4. a

Ne bom! Ne bom več priden otrok!

Kot snežna sova bom zletela v mrzlo noč.

Na poti bom pobrala največji sladoled

in ko ga bom pojedla, ga ne bo več!

S polnim trebuščkom se bom ulegla na peč,

da me sladoled ne zamika več.

Ko se bo moj trebušček polegel,

bi mi teknil še eden.

Ne bom več priden otrok!

Zaja, 4. a

Pišemo pesmi – 4. razred

ŠOLA NA DALJAVO

Ko imaš pouk na daljavo,

ne gre ti nič v glavo!

Najprej si zoom namestiš,

nato za vse ostalo poskrbiš.

Naloge je kakšen dan malo,

da bo tudi kaj časa za Fortnite ostalo.

Prijatelje že malo pogrešam,

celo njihova imena že zamešam.

Peter, 4. a

MOJ KUŽA

Moj kuža Pepi je bolan,

zato ga ven na mraz ne dam.

Če se bo prehladil,

korono bo dobil.

Ko pa bo ozdravel,

bo zelo vesel.

Tevž, 4. a

GARFIELD

Garfield je velik, oranžen muc,

vse dela na fuč.

Psa Odija ne mara,

ves čas mu nagaja.

Ogromno lazanje pohrusta,

zato je debel kot hruška.

Poležava kot mogočni grof,

zato je okrogel kot krof.

Gospodar Jon obožuje oranžnega muca,

nič se ne jezi na nagajivega muca.

Tudi jaz imam doma tega muca,

na kavču sva drug drugemu zanimiva družba.

Amadei, 4. a

MOJA MUCA

Moja muca pika poka

je vesela muca moja.

Rada spančka,

rada prede,

mami klobčič volne zmede.

Jaz z njo rada se igram,

mojo muco rada imam.

Lara, 4. a

DANES JE LEP DAN

Danes ni niti enega oblaka,

zunaj me sonce čaka.

Danes bom šel na igrišče

in s prijatelji na dvorišče.

Danes je lep dan,

saj je s soncem obsijan.

Luka, 4. a

ZEMLJA

Zemlja je kot žoga,

lepa kot pisana preproga.

Na njej vsi živimo

in se veselimo.

Zelo imam jo rad,

kot svojo toplo kad.

Upam, da bo vedno tukaj,

da ne bo odšla,

saj brez doma bi ostali

kot polži samotarji.

Andraž, 4. a

LISJAK

Ime mi je Lisjak,

moj kožuh je kosmat.

Oranžne barve je

kot pomaranči dve.

Moj rep je kot omelo,

prav hitro je vse belo.

Sem zvit kot slana presta,

prebrisan kot nevesta.

Prijazna sem oseba,

pomagam, ko je treba.

A če me razjeziš,

je bolje, da zbežiš.

Žiga G., 4. a

ROKI

Roki je kuža za tri,

ki ti nič ne naredi.

Vsak dan je zaspan

in vedno razigran.

Blaž, 4. a

Verzi – 4. razred

1.

Jaz sem pravi sladkosned,

zato ker jem sladoled.

Kakav sem pila

in se po majici polila.

»Nutela« na kruhu leži

in v usta pohiti.

Ura tika taka,

čas nobenega ne čaka.

Ogenj močno peče,

da na njem lahko se pico speče.

Tam na polju sneženi mož stoji

in v rokah metlo drži.

Ela K., 4. a

2.

Banana je rumena,

včasih pa zelena.

Mama riše,

ati piše.

Ko jem »nutelo«,

se počutim veselo.

Mohor, 4. a

3.

Izvoli mladi mož,

nocoj ne gremo v Portorož.

To je Nodi,

ki pleše na vodi.

To je torba,

ki je moja

in ne tvoja.

David, 4. a

4.

Moj brat

nima za brat.

Ves dan sedi

in se smeji.

Naš kuža laja,

ko kdo prihaja.

Zelo je vesel,

najraje bi vse objel.

Mačka preži,

da ptička ulovi.

Ptiček zbeži,

mačka za njim pohiti.

Jure, 4. a

5.

Virus, virus, ti bedak!

Skočil name! Jaz pa nate!

A ti ostal boš brez dlak!

Hiša, hiša – prava država,

druge hiše pa trdnjava.

Igrice, igrice

zelo so zabavne.

A mi se ne zavedamo,

kako so nevarne.

Jakov, 4. a

6.

Sonce, sonce sveti na Zemljo,

medtem ko mi pojemo lepo.

Sonce sveti mi,

da lahko moja roža zaživi.

Ko sonce zahaja,

kuža soncu v pozdrav laja.

Eva, 4. a

7.

Na nogah je copata,

okoli vratu pa mu visi kravata.

Sonce sije na zemljo,

da nam je toplo.

Ko je bilo filma konec,

sem pogledal v lonec.

Ko sem prižgal lučko,

sem videl oranžno bučko.

Zunaj mrzlo je,

mi pa oblečemo jopice.

Z lego kockami se igram,

z njimi uživam noč in dan.

Žiga J., 4. a

Prosti čas četrtošolcev

MOTOKROS

Danes vam bom predstavil moj najljubši šport. To je motokros.

Všeč mi je postal, ko sem prvič videl tekmo na televiziji. Vedno sem si želel voziti kot moj vzornik Tim Gajser. Moj prvi motor sem dobil pri petih letih. Šli smo ga iskat v Celje. Žal pa ni bil prav dober. Bil je kitajska »roba«. Hotel sem imeti motor kot Tim. Nekega dne mi ga je atijev prijatelj pripeljal iz Španije v prtljažniku. Bil je pravi KTM.

Najraje se vozim s svojo sestrično Elo. Oba imava zelo rada hitrost. Voziva se po dedkovem travniku. Lepše se je voziti po dežju, ker je vse blatno. Moja mama takrat ni prav vesela, ker prideva domov vsa blatna. Zaradi varnosti sta vedno z nama moj ati ali Elin tata. Ker je ta šport lahko zelo nevaren, imava vso potrebno opremo. To so čelada, posebna majica in hlače, ščitnik za telo in roke ter škornji.

Ko se vozim z motorjem, se počutim odlično. Rad imam ta šport.

Domen, 4. a

KOLESARJENJE

Moj najljubši šport je kolesarjenje. V moji družini radi kolesarimo vsi. Kolesariti me je naučil moj oče, ko sem imel pet let. Zdaj imam veliko in dobro kolo. Z njim kolesarim doma, ker še nimam izpita za vožnjo po cesti. Poleti smo se z mamo peljali po stranskih poteh do Ročinja in nazaj. Zelo sem užival. Po hribu navzgor je šlo težje, navzdol pa lažje. Moj vzornik je Primož Roglič. Všeč mi je, da če izgubi, ne obupa in na drugi tekmi zmaga. Danes je veliko različnih vrst koles. Ko je bila moja mama otrok, so imeli le dve znamki koles, Poni in BMX. Moja mama je imela Ponija, moj oče pa si je iz Ponija naredil BMX-a. To se mi zdi smešno.

Kolesarjenje mi je všeč, ker se počutim dobro in veselo.

Andraž, 4. a

MOJA NAJLJUBŠA IGRAČA

Moja najljubša igrača je dron. Dron je daljinsko vodeno vozilo. Lahko gre po zraku, vodi ali pod vodo. Moj dron ima štiri propelerčke, zato mu rečemo štirikopter. Je nekaj posebnega. Lahko gre po zraku, če pa ga dam v nastavek iz stiropora, gre tudi po kopnem (kot avto) ali po vodi (kot barka). S to igračo se zelo rad igram. Najraje jo vozim po vodi v potočku pod vasjo. Nekajkrat mi je zbežal, zato sem se moral sezuti in ga iti iskat v vodo. Tudi moj tata ima dron v službi. Ta ni igrača, z njim raziskujejo. Nekoč ga je prinesel domov. Ko ga je vozil, mu je zbežal in se zaletel v drevo. Na srečo mu ni bilo nič, a vsi smo se smejali.

Tudi moj dron je zabaven, še posebej, ko gre Ani v lase.

Žiga G., 4. a

MOJ NAJLJUBŠI ŠPORT

Med športi sta mi všeč gimnastika in kotalkanje. Zelo uživam, kadar kotalkam in ko treniram gimnastiko.

Ko sem gledala serijo Jaz sem Luna, kjer so kotalkali, sem hotela tudi jaz kotalkati. Za svoj šesti rojstni dan sem dobila prve kotalke. Najprej sem kotalkala v hiši, potem sem šla ven na ulico. Imamo ravno in dolgo ulico, zato med kotalkanjem zelo uživam. Všeč mi je tudi gimnastika. Trening imam dvakrat po eno uro in pol. Vpisala se bom tudi naslednje leto. Na gimnastiki sem spoznala nove prijateljice. V telovadnici imamo različna orodja: bradljo, gred, ribstol in različne blazine. Na bradlji se vrtimo in delamo prevale čez palico. Gred je deska iz lesa. Po njej hodimo, delamo obrate in skačemo. Na blazinah delamo kolesa, stoje, prevale, stoje most in stoje preval. Na ribstolu dvigamo stegnjene noge do nosa in skrčene noge do nosa. Zelo mi je všeč.

Upam, da se bom v gimnastiki in kotalkanju res zelo izboljšala.

Ela K., 4. a

Veselje na snegu

V majhnem mestu je začelo snežiti. Vsi otroci so gledali skozi okno. Komaj so čakali, da zapade dovolj snega. Zelo so si želeli igre na snegu.

Ko se je nabralo dovolj snega, so se toplo oblekli in odpravili na sneg. S seboj so vzeli sanke, smučke in drsalke. Odpravili so se na majhen grič poleg zaledenelega jezera. Nik je naredil sneženo kepo in jo vrgel v Tomaža. Pridružili sta se še Mojca in Kaja. Polona je že velika in zelo dobro drsa in izvaja drsalne korake. Njen brat je zelo dober v teku na smučeh, saj ga trenira. Danes je vesel, ker lahko teče na smučeh kar v bližini svojega doma. Trojčki Bor, Kia in Neža so že naredili veselega snežaka. Vmes je Neža stekla domov po lonec in korenček. Toda Bor se je odločil narediti še večjega snežaka. Ali mu bo uspelo? Najbolj je veselo na griču. Po njem se otroci sankajo in smučajo. Bine in Tim bi se skoraj zaletela v zasneženi grm! Mišo se je spustil po bregu navzdol brez problema. Babica trojčkov mirno in zadovoljno opazuje svoje vnuke.

Začel je padati dež in vsi so hitro pobrali svoje stvari in odhiteli v svoje domove. Komaj so čakali, da bo prenehalo deževati in da bo ostalo vsaj še malo snega.

Jan Jakopič Kitek, 5. a

Snežinka

Majcena, drobcena, bela snežinka, 

pobelila je travo in se v sneg spremenila.

Sneg začel je padati in smučati hitimo,

snežne kepe padajo in skupaj se veselimo.

Smeh se na otroške obraze nariše

in okolico praznično poriše.

Pojemo, plešemo in se smejimo,

božična darila pod smrečico dobimo.

Na novo leto do polnoči bedimo,

da si srečno novo leto zaželimo.

Da skupaj zdravi bi bili, vsi srčno si želimo,

da srečni in veseli vsak dan živimo.

Loris Sofia Vidič, 6. b

Uganke o božiču in šoli na daljavo

V gozdu nabiramo ga, za božič postavimo ga. Kaj je to?

Bodice ima, na koncu leta jemo ga. To je?

Štiri svečke na njem stojijo in v prostor svetlobo iskrijo.

Pred njim stojim in v desetine oči strmim.

Pri njem vejice pišemo in o domačem branju razmišljamo. Kateri šolski predmet je to?

Z njim oceno pridobimo, ker nanj naloge rešimo. Kaj je to?

Rešitve: mah, kostanj, venček, videokonferenca na Zoom-u, slovenščina, test

Loris Sofia Vidič, 6. b

Šola

Šola modra je gospa,

ki veliko znanja ima,

učencem rada ga razda.

Tu dom imajo črke, števila in ločila,

pa še zanimiva besedila,

ki z znanjem pravi red bodo dobila.

V šoli nikoli dolgčas ni,

saj v razredu nas veliko sedi,

zato se vsak dan nekaj novega pripeti.

A zdaj več ni tako,

od doma vsi se šolamo,

sošolce že pogrešamo.

Ta neprijazen čas

nam je vzel učiteljev glas,

pred ekrane zopet prikoval je nas.

Strnimo pesti,

da zdravi ostali bomo vsi

in kmalu spet sedli v šolske klopi.

Larisa Vidič, 6. b

Butalci

Zgodba o Butalcih

Bilo je sušno poletje. Butalec je korakal po gorah.

Zagledal je popotnika ter ga vprašal, ali ve, kako bi se ohladil. Popotnik se je le malo pošalil in rekel: »Moraš oditi na konec mavrice čez deset puščav in prišel boš do čudežne vode.« Ravno takrat je tam okoli stopicljal še en Butalec. Sklenila sta, da gresta na pot. No, in sta začela hoditi in hoditi, a puščave ni bilo nikjer. Zelo sta bila žejna in lačna. Hodila sta čez deset rek in deset trgovin ter prispela v Butale.

V Butalah so ju vprašali, kje sta bila. Odgovorila sta, da sta bila na mavrici. »Kako je na mavrici?« so ju vprašali. »Lepo, le malo se guga.« Rekli so, da bodo še oni odšli, da se gugali bomo vsi.

Jan Berlot, 6. a

Zlato v Butalah

Bila je jesen v Butalah zelo lepa, brez dežja in z veliko sonca.

Nekega jutra ja šel Butalec na sprehod v gozd, pa je na drevesu zagledal veliko rumenih listov. Bil je prepričan, da je to zlato. Hitro se je vrnil v vas in to povedal Butalcem in županu. Ta jim je naročil, naj zaprežejo voz, ker je zlato težko. Župan je rekel: ,, Zlato po tleh je umazano. Kdo ga bo očistil?” Spravili so ga v skrivno županovo klet in jo zaklenili s ključavnico. Ponosni so bili, ker so naredili dobro delo. Zmenili so se, da bodo zgradili zlata vrata, da se bo svetilo v Tepanjah. Ko so odprli vrata, da vzamejo ven zlato, so bili tam samo rjavi listi. Mislili so, da zlato potrebuje kisik in ga hitro odnesli ven in začeli graditi vrata.

Minevali so meseci in meseci, a listje ni pozlatelo. Mislili so, da pozlati vsako drugo leto. Zaman so čakali vsa ta leta.

Matevž Markič, 6. a

Sreča v nesreči

Pripovedoval bom o nesreči, ki se mi je zgodila na smučišču Kanin. Dogodek me je zelo pretresel in mi ostal vtisnjen v spominu.

Zgodilo se je majskega dne na Kaninu. S klubom smo še zadnjič trenirali smučanje. S trenerjem sva skupaj odšla na progo, da poizkusiva moje nove smuči. Ko sva prišla k sedežnici, sem se nanjo slabo usedel in zato me je vrglo z nje. Žičničar je sedežnico takoj ustavil. Jaz sem se držal zanjo in visel štiri metre od tal. Nisem se več mogel držati in roka mi je zdrsnila. Na mojo veliko srečo se je dres zataknil v trenerjevo sponko smučarskega čevlja. Nato me je trener hitro prijel za roko. Bilo me je zelo strah. Govoril sem, da bom padel in po glavi so mi švigale slabe misli. Ljudje so mi takoj priskočili na pomoč. Ljudje, ki so bili spodaj, so naredili piramido, tako da so splezali eden na drugega in me lahko prijeli. Bil sem rešen in vsi smo se oddahnili. Zelo sem bil hvaležen vsem, ki so mi pomagali v nesreči.

Danes se zavedam, kakšno srečo v nesreči sem imel, da sem jo odnesel brez poškodb. Dogodek mi bo ostal za vedno globoko v spominu.

Kristian Šavli, 7. a

Srce mi je padlo v hlače

Ko smo z družino in s prijatelji staršev odšli na Andrejev sejem v Staro Gorico, sem si zaželela vožnjo z vrtiljakom – kolesom.

Vsi skupaj smo odšli v kabino in se pripravljali za vožnjo. Ko smo bili prav na vrhu kolesa, se je kolo ustavilo. Ker je pihal močan veter, je kabino zibalo z desne na levo stran. Ustrašila sem se, ker je pihal veter tako močno, da sem mislila, da se bo kabina snela s kolesa in bomo vsi strmoglavili na tla. Takrat sem videla, koliko je še zanimivih igral in spraševala sem se, če bomo lahko šli tudi na ostala igrala. Čez slabe pol ure so upravljalci popravili kolo, da smo lahko končali krog.

Tega dneva ne bom nikoli pozabila, ker sem se tako ustrašila. Pravijo, da lepe trenutke hitro pozabiš, slabi ali strašni pa se ti za vedno vtisnejo v spomin.

Nina Jakopič, 7. a

Voščila in pesmi za vsakogar

SNEGEC

Zapadel je prvi sneg,

čez zemljo nastal je trdi led,

zasnežen je že sosednji breg

in medved je nehal nabirati med.

Zdaj pa snegec beli

vrh gore sedi,

ko ga pa več ne bo,

bo medved spet med jedjo.

Jani Jug, 6. b

Želim vam lepe, nasmejane praznike,

in s srečo obsijane.

Srečno!

Nika Tinta, 6. b

PRAZNIKI

V tem decembrskem času,

ko včasih zunaj sneži,

vsi močno si želimo,

da skupaj lahko bi bili.

V mislih roke si podajmo

in skupaj poglejmo v nebo,

potiho si vsi zaželimo,

da vsem nam bilo bi lepo.

Da zdravi, veseli bili bi,

da pesem odmevala bi,

ko bomo v novem letu

proslavljali srečo veseli vse dni.

Neli Jug, 6. b

Upam, da bodo prazniki za vas brez skrbi.

Upanje, sreča in veselje

naj vam polepšajo dolge večere.

Nasmehnite se, saj edino to šteje.

Vesele božične in novoletne praznike!

Nives Leban, 8. a

Novo leto je pred vrati,

sneg pada s škrati,

mi se šole veselimo,

zato hitro vrata odprimo.

Srečno, zdravo in veselo,

naj novo leto zaživi.

Žiga Cristofoli, 6. a

Tudi če je karantena in si sam,

si lahko z dobro knjigo popestriš dan,

če ti zdravje dovoli,

naj stanovanje po piškotih zadiši.

Večer je takoj boljši,

če kakšen božični film pogledaš.

Tako si lahko popestriš dan.

Aminah Miklavc, 6. a

Želim vam,

da bi lepo preživeli praznike s tistimi,

ki jih imate radi.

Naj bo novo leto polno upanja,

veselja, zdravja.

Adrijan Lipičar, 6. b

Za vsak dan v novem letu vam želim:

moč za vse sprehode,

veliko topline in ljubezni vseh, ki so z vami,

veliko druženja.

Naj sije sreča iz vaših obrazov.

Matevž Markič, 6. a

Letošnje leto res ni bilo najboljše, a prišlo je novo.

Za naslednje leto vam želim:

 da bi uresničili vse načrte, ki ste jih hoteli že letos,

da bi bili veseli in to veselje delili s svetom.

Vesel božič in srečno ter zdravo novo leto!

Vita Božič, 8. a

December je mesec veselja, radosti, smeha.

Naj vas v teh čudnih časih spremlja veliko veliko poguma, upanja, zdravja

in misel na veliko lepše čase, ki prihajajo.

Veliko dobrega želim vsem.

Anže Berdon, 8. a

Želim vam,

da se ob novem letu spomnite na dobre

in pozabite slabe stvari, ki so vas mučile v letu 2020.

Naj bo začetek novega desetletja lep.

Vesel božič.

Maša Tia Komac, 9. a

TO ZMAGO BOMO DOBILI

Miklavž odhaja,

Božiček prihaja,

bo korono odnesel

ter srečno leto prinesel.

Bomo se skupaj veselili

po trgovinah smetili

se v živo dobili

ter si spet knjige izposodili.

To zmago bomo dobili,

se brez mask veselili,

otroci se bomo pred šolo lovili

ter učitelje jezili.

Bomo vsi veseli

spet se lahko objeli,

koroni pa bomo eno zagodli

in stran bo šla, preden boš rekel jodlila.

Veliko zdravja, veselja,

čim več lepih besed

in še veliko nasmejanih let.

Srečno novo leto vam želi

Lara Bucik, 6. a

Obiskal me je deček iz ogledala

Sam sem se igral v otroški sobi. Žogica, s katero sem se igral, mi je zbežala k fantku.

Za hip sem se prestrašil. Bila sva enaka. Mislil sem, da sem edini otrok v hiši. A očitno nisem bil. Za trenutek sem pomislil, da sva dvojčka. Bila sva si enaka. Ko sem jaz premaknil glavo, jo je tudi on. Govoriti pa ni znal. Imel je enako žogico kot jaz, celo avto je imel enak. Igrala sva se in igrala. Bil mi je všeč. Pa še nagajal mi ni, kot to počnejo drugi otroci. In kadar mene ni bilo pred ogledalom, tudi njega ni bilo.

Nekega dne, ko sem dobil novo srajco, jo je tudi deček iz ogledala. Ugotovil sem, da sem to jaz. Vseeno mi je všeč, ko se vidim v ogledalu.

Jernej Škvarč, 5. a

Moja izkušnja s šolanjem na daljavo

Moja izkušnja s šolanjem na daljavo je bila dobra, saj mi je bilo delo na daljavo ljubše od dela v šoli. To pa zato, ker sem za šolo lahko delala ob kakršnem koli času. Trudila sem se delati čim bolj po urah kot v šoli, saj se mi je drugače zavleklo cel dan.

Pouk je potekal tako, da so nam učitelji poslali snov na spletno učilnico, mi pa smo morali prepisati in rešiti dane naloge. Potrudila sem se, da sem naloge rešila samostojno, če česa nisem znala, sem vprašala sošolke ali pa podatke poiskala na spletu ali v knjigah. Večinoma sem snov razumela, težave sem imela le pri predmetih, kot so kemija in matematika, saj so mi ti predmeti že nasploh težji od drugih. Ocenjevanja so potekala tako, da smo morali izdelati plakat, napisati seminarsko nalogo ali spis. S tem nisem imela težav. Pri nekaterih predmetih smo imeli ocenjevanje kviza, katerega smo morali rešiti v določenem času. Plakate in domače naloge smo poslikali in jih poslali učiteljem po elektronski poti, da so nam jih ocenili. Razredne ure so potekale na Zoomu, kar pa mi ni bilo najbolj všeč, ker mi kamera računalnika ni delala najbolje.

Na splošno sem imela največ težav z računalnikom, saj sem imela večkrat onemogočen dostop do interneta, sicer pa mi je bilo šolanje na daljavo zelo všeč.

Špela Pičulin, 9. a

Moja izkušnja s šolanjem na daljavo je bila zanimiva.

Zbudil sem se ob 8. uri. S šolskim delom sem pričel uro kasneje. Najprej sem na spletni učilnici pregledal, koliko dela bom imel. Začel sem z nalogami, za katere sem sklepal, da mi bodo vzele največ časa. Pri snoveh, ki so se mi zdele nerazumljive, sem opravil nekaj vaj za boljše razumevanje. Vaje sem običajno opravil takoj po kosilu. Delo sem si razporedil tako, da sem imel popoldan čas zase. Pri določenih predmetih me je motilo to, da so bila navodila občasno meni nerazumljiva. Šola na daljavo mi je bila všeč, a zelo težko sem se spravil k delu. Pri ocenjevanjih mi je ustrezalo, da niso bila zahtevna. Na začetku šolanja na daljavo smo dobivali ogromno dela, proti koncu pa je bilo dela manj.

V času šolanja na daljavo mi je manjkala družba. Občasno mi je bilo dolgčas.

Kristjan Lipičar, 9. a

Zaradi pandemije korona virusa smo imeli spomladi pouk na daljavo.

Moje šolanje na daljavo je potekalo tako, da sem vsak dan vstajala okoli devete ure zjutraj. Ko sem dobila energijo za delo, sem pripravila vse pripomočke, ki sem jih potrebovala in odprla Arnes učilnico. Zaporedje predmetov sem si razporedila sama, glede na to, kateri predmet mi je ljubši in sem vedela, da ga bom lažje opravila. Naloge, ki smo jih morali oddati do datuma, sem naredila sproti, z drugimi pa zavlačevala nekaj dni. Ko se mi je teh nabralo, pa sem porabila ves dan, da sem jih opravila. Aplikacijo Zoom smo uporabljali le za razredne ure, a bi si jo želela še za določene predmete, pri katerih sem potrebovala razlago. Pri domačih nalogah smo si sošolke in sošolci večkrat pomagali, ker nekaterih nismo razumeli.

Če se šolanje na daljavo še kdaj ponovi, bi bila vesela, saj mi je bil tak pouk všeč. Predlagala bi nekaj sprememb v spletni učilnici in zmanjšanje števila domačih nalog.

Katja Škrlec, 9. a

Sredi marca nas je vse zelo presenetila neznana bolezen. Nismo pričakovali, da bo virus ohromil naša življenja. Z novim načinom šolanja smo se soočali tudi učenci Osnovne šole Kanal. 

Na začetku se mi je vse zdelo zelo zabavno. Vesel sem bil, da bomo imeli pouk na daljavo. Virus pa ni bil tako nedolžen, kot smo prvotno mislili in je bila kmalu razglašena pandemija. Postalo nam je jasno, da se v šolo ne bomo vrnili kmalu.

Začel se je pouk na daljavo. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem spoznal in razumel potek dela. Naloge, snov in druge obveznosti sem opravljal sproti. Včasih mi nalog ni uspelo narediti zaradi veliko dela, ki smo ga imeli vsak dan. Pri pouku na daljavo mi je bilo najbolj všeč, da sem lahko vstal, kadar sem hotel, razen za teste oz. zoom, da sem ocene pridobil na lažji način kot v šoli in da sem bolje spoznal tehnologijo (računalnik). Negativna stran dela na daljavo je bila, da sem moral sam predelati snov, da je bilo več snovi kot v šoli in da se nisem mogel srečevati s sošolci.

Šola od doma je bila zame dobra in slaba izkušnja, ampak bi vseeno raje izbral navaden pouk v šoli.

Benjamin Mugerli, 9. a

Mentorica Zvonka Cigoj

Spomini tretješolcev na pouk na daljavo

Povedal vam bom, kako smo se šolali v času karantene.

Začelo se je, ko je na Kitajskem izbruhnil koronavirus covid 19. Hitro se je razširil po vsem svetu in prišel tudi v Slovenijo. Zaprli so šole in to se mi je na začetku zdelo lepo. Prvi teden smo se učili bolj malo in smo se več igrali. Potem pa je učiteljica začela pošiljati naloge, zato je bilo treba začeti delati in se učiti. Pomagala mi je mama. Všeč mi je bilo, da se mi ni bilo treba držati točnega urnika. Lahko sem izbiral, kateri predmet bom naredil najprej. Doma sem za šolo porabil manj časa. Imel pa sem več časa za igranje, sestavljanje lego kock, nogomet in uživanje v naravi.

Ugotovil sem, da bi imel šolo raje v pravi šoli tako kot pred epidemijo, saj sem močno pogrešal svoje prijatelje in učiteljico. Komaj čakam, da se spet vidimo!

Žiga Jug

 

Napisala bom spis, kako je potekal pouk na daljavo. Imeli smo ga, ker so bile krizne razmere zaradi koronavirusa. Šole so se zaprle, da bi preprečili širjenje virusa.

Naš pouk na daljavo je potekal preko računalnika. Zjutraj sem se zbudila, pojedla zajtrk, se preoblekla ter začela reševati naloge, ki nam jih je poslala učiteljica. Ko sem končala, mi je naloge pregledala mama in me opozorila na napake. Naloge niso bile težke. Všeč so mi bile igre na LILIBI. Tudi glasbeno šolo sem imela preko skypa. Nekega dne smo šli vsi člani družine v gozd v hišico na drevesu in zelo zabavno se mi je zdelo, da sem imela kar sredi gozda pouk prečne flavte.

Šola na daljavo mi je bila všeč, hkrati pa tudi ne. Dobra stran tega je, da sem lahko skoraj vsak dan jahala in da sem imela pouk na daljavo lahko tudi pri »noni« in »nonotu«, ko sem bila na obisku prejšnji teden. Ni pa mi bilo všeč, ker nisem videla sošolcev in učiteljice.

Neja Levpušček

 

Opisal bom pouk na daljavo, ki smo ga imeli zaradi koronavirusa.

Moj pouk na daljavo je potekal tako, da sem po zajtrku z mamo pogledal na računalniku naloge, ki jih je dala učiteljica. Če česa nisem znal, mi je pomagala mama. Naloge so mi bile všeč, ker sem delal na LILIBI. Težko mi je bilo pisati in računati. Všeč mi je bilo, da sem bil doma. Ni mi bilo všeč, da ni bilo prijateljev. Med poukom na daljavo sem imel rojstni dan in obenem bi moral prejeti prvo sveto obhajilo.

Zelo sem rad doma, zato šole nisem preveč pogrešal. Manjkali pa mi vsi moji prijatelji, zato nočem, da bi taka šola trajala za vedno.

Jani Humar Bajt

 

Pouk na daljavo se je začel zaradi COVIDA-19. Opisal bom, kako so potekali moji dnevi.

Zjutraj sem vstal ob 6.30. Pojedel sem zajtrk in se pripravil na šolo. Pouk se je začel približno ob 8.00. Mama je pozvonila z zvončkom in takrat se je začel pouk. Sedli smo za mizo, mama je pogledala, kaj moramo narediti, in smo začeli. Končali smo približno ob 10.30. Potem sem vsak dan vadil rog. Vsak teden sem imel uro z učiteljem. Ob 12.00 sem pojedel kosilo in potem sem imel prost dan. Igral sem se z bratom zunaj do večera. Pojedel sem večerjo in šel spat.

Lepše se mi je bilo učiti doma, ker sem se počutil domače. Mama mi je kuhala kosilo in Gašper je z mano igral nogomet.

Andraž Grm

 

Pisal bom o pouku na daljavo, do katerega je prišlo zaradi pandemije koronavirusa.

Pouk je potekal s pomočjo računalnika. Pomagali so mi starši, sorojenci ter Taja. Najlažji se mi je zdel pouk matematike, najtežji pa pouk angleščine. Všeč mi je bilo, da sem bil z družino, a na žalost nisem videl svojih prijateljev. Med ponavljanjem se mi je pridružila psička Bella.

Take šole ne bi imel za vedno, saj ne bi videl svojih prijateljev. Šolanje mi ni bilo najbolj všeč, saj nisem videl svojih prijateljev. Kljub temu da sem bil doma, se nisem mogel igrati.

Jure Gerbec

 

Opisal vam bom pouk na daljavo.

Zaradi koronavirusa smo morali ostati doma. Šole so se zaprle, zato je pouk potekal od doma. Moj pouk na daljavo je bil zelo zanimiv. Ker mi ni bilo treba na avtobus, sem zjutraj malo dlje časa spal. Nato sem na spletni učilnici pogledal, kaj imamo za nalogo. Če česa nisem znal, mi je pomagala mama. Naloge iz LILIBI so se mi zdele lahke. Bile so mi tudi najbolj všeč. Najtežje mi je bilo zjutraj vstati in začeti delati. Največji dogodek je bil poligon. Z Juretom sva se zelo zabavala.

Moj pouk na daljavo je bil zelo lepa izkušnja, vendar sem zelo pogrešal prijatelje. Zelo sem bil vesel, ko sem jih spet srečal.

Domen Božič

 

Pouk na daljavo smo imeli zaradi koronavirusa.

Pri pouku na daljavo je bilo zelo zabavno. Veliko časa sem porabil pri pisanju domače naloge. Ugotovil sem, da sta starša zahtevna učitelja. V šoli je bilo veliko lažje, ker je učiteljica  podrobno pojasnila snov.

V karanteni mi je bilo lepo, ampak ne tako kot v šoli.

Jakov Galić

 

Pouk na daljavo smo imeli zaradi izbruha koronavirusa.

Na začetku mi je bilo zelo težko privaditi se na tak pouk. Pri pouku na daljavo sta mi pomagala mama in tata, potem mi je ta pouk postal kar všeč. Kljub temu bi se raje učila v šoli, ker imam tam sošolke in sošolce. Najbolj mi je bil všeč likovni pouk, ker zelo rada rišem.

Upala sem, da se bomo vrnili kmalu v šolske klopi in da bo vse tako kot nekoč.

Eva Sampl

 

Pouk na daljavo smo imeli zaradi epidemije koronavirusa. Ker je zelo prenosljiv, nismo smeli niti iz svoje občine.

Zjutraj sem vstala, pojedla zajtrk, se umila in oblekla, potem sem odprla računalnik in se lotila delati za šolo. Če mi kaj ni šlo, sem prosila za pomoč mamo, kdaj pa tudi očeta. Najlažje mi je bilo učenje športne vzgoje, težje pa mi je bilo spoznavanje nove snovi. Zelo so mi bile všeč naloge na računalniku. V času učenja na daljavo sem bila brez DZ za matematiko, ker je ostal v šoli. Nato pa ga je oče šel iskat. Zaradi nedelovanja spletne strani LILIBI, en dan nisem uspela ponavljati snovi.

Takšne šole si ne želim za vedno, ker bi pomenilo, da je epidemija še vedno med nami. Šola na daljavo mi je bila v redu, ker sem kljub temu da v šolo nisem mogla, lahko nadaljevala šolanje in bom lahko zaključila šolsko leto. Sem se pa zelo razveselila, ko smo spet lahko sedli v šolske klopi.

Ela Krpan        

          

Opisal vam bom pouk na daljavo. Pojavil se je ta nori, zmešani koronavirus. Zato se je ustavilo življenje v celi državi. Pa ne samo v naši državi. Cel svet se je naenkrat ustavil. Pouk smo zato prekinili.

Všeč so mi bile te kratke nenapovedane počitnice. Še lepše mi je bilo, ko so nam pripravili novo, malo drugačno šolo. Pravimo ji šola na daljavo. Zjutraj sem vstal, kliknil na miško in že sem bil v šoli. Pouk na daljavo je potekal po računalniku. Učiteljice so vsak dan pripravile snov in naloge. Pri učenju mi je pomagala mama, včasih teta ali babi. En dan je bilo malo manj naloge, drugi dan pa veliko. Všeč mi je bilo, da smo delali vaje tudi s pomočjo spletnih strani. Ni mi bilo všeč, ko te strani niso delovale.

Rad imam spletno šolo, a raje imam ta pravo šolo, saj sem pogrešal sošolke in sošolce ter učiteljice Darjo, Urško, Sanjo, Mojco in Majo. Pouk na daljavo mi je bil všeč, zanimiv, drugačen v tem drugačnem in posebnem času. Računalnik je lepo nadomestil pouk. Odšteval sem dneve, da sem se končno vrnil v šolo. Ta prava šola je le ta prava šola.

Amadei Cej

 

Opisal vam bom pouk na daljavo, ker smo zaradi COVIDA-19 morali ostati doma.

Pouk je potekal po spletu, kjer smo dobili vse podatke in navodila. Pri pouku mi je pomagala mama, če česa nisem vedel. Najraje sem igral igre na LILIBI. Ko smo snemali posnetek poligona, smo se vsi smejali.

Takšna šola mi je bila všeč, ker sem lahko zjutraj več spal, vendar sem pogrešal sošolce, zato mi je bilo včasih dolgčas.

Luka Pascolat

 

Pouk na daljavo se je začel zaradi epidemije COVIDA-19. Opisal bom dan dela doma.

Pouk se je začel ob 8.00. Takrat smo pogledali gradivo. Potem smo vzeli zvezke in peresnico in začeli delati. Med delom mi je bila najljubša ura športna. Samo takrat mama ni bila stroga. Pa še ena skrivnost; če smo bili pridni, nam je dala čokolado. Igral sem tudi saksofon. Ko smo vse končali, sem šel zalit svoj vrtiček z rukolo. Ko sem bil lačen, sem jo šel jest.

Bolj mi je bilo všeč doma, ker smo se zabavali.

Žiga Grm

 

Zaradi koronavirusa je potekal pouk na daljavo.

Pouk na daljavo mi je bil všeč. Nalogo sem lahko delal kadarkoli. Ponavadi po kosilu za naslednji dan. Pomagala mi je cela družina, pri angleščini mi je pomagala starejša sestra. Nalogo sem delal na računalniku ali telefonu, všeč pa mi je bilo, da me zjutraj ni zbudila budilka.

Želel sem si, da bi bilo takšne šole hitro konec, spoznal pa sem, da moram skrbeti za osebno higieno.

Tevž Ozebek

 

Pouk na daljavo smo imeli zaradi karantene pred koronavirusom COVID-19.

Naš pouk na daljavo je dobro potekal. Pomagal mi je tata, na koncu pa mama. Lahko je bilo igrati video igre. Težko pa pisati. Všeč mi je bilo, da sem lahko začel šele ob 10.30 in ker sem lahko med nalogo poslušal glasbo. Ni pa mi bilo všeč, da se nisem mogel družiti s sošolci. Ko smo šli k Soči, sem odkril ploščat kamen, na katerem smo jedli. Tja smo šli še večkrat.

Takšne šole ne bi imel vedno, ker se ne bi mogel družiti s sošolci. Pouk na daljavo je v redu za nekaj časa, potem pa ne več.

David Dukšič

 

Napisala vam bom, zakaj smo imeli pouk na daljavo.

Pouk na daljavo smo imeli zaradi virusa. Moj pouk na daljavo je bil zelo pester. Vse je bilo odvisno od moje volje. Pri reševanju nalog mi je največkrat pomagal oče. Večkrat se je oče jezil name, ker ga nisem poslušala. Najbolj lepo mi je bilo, ko sem reševala nalogo na računalniku. Težko mi je bilo takrat, ko sem morala veliko pisati in računati. Raje bi hodila v šolo kot imela pouk na daljavo.

Najbolj všeč mi je bilo to, da se mi ni bilo treba zjutraj zgodaj zbuditi. Najbolj pa sem pogrešala družbo sošolk in sošolcev.

Lara Makarovič

 

Pisal bom o tem, kako je potekalo moje učenje na daljavo. Zaradi virusa smo morali ostati doma.

Ko sem se zjutraj prebudil, sem takoj pričel z učenjem. Pri delu mi je pomagala mama. Všeč mi je bilo računati, rad sem delala vaje na LILIBI, gledal razne filmčke, posnetke. Angleščina mi ni bila všeč, ker je bila dolgočasna. Pouk na daljavo mi je bil všeč, ker sem lahko bil doma. Lahko sem pozneje šel spat, pozneje sem se prebujal, jedel sem boljšo hrano kot v šoli, več sem bil zunaj.

Želim si, da bi se učenje na daljavo nikoli ne končalo. V naši vasi je veliko otrok in zato mi družbe ne manjka. Komaj čakam počitnice.

Blaž Humar

 

Pouk na daljavo je potekal zaradi koronavirusa.

Ostali smo doma in se učili od doma, zato da se virus ne bi širil in ne bi zboleli. Učiteljice so nam preko računalnika pošiljale naloge, ki smo jih reševali. Najraje sem imela naloge na strani lilibi.si. Naloge za slovenščino mi niso dišale. Pri nalogah sta mi pomagala mama in tata.

Raje hodim v šolo, kot da imam pouk doma, ker se raje družim s sošolkami, sošolci in z učiteljico.

Gaja Testen

 

Opisal vam bom pouk na daljavo. Imeli smo ga zaradi virusa COVID-19.

Pouk je potekal popoldne. Pomagali sta mi mami ali babi. Pogrešal sem vse, prijatelje, učiteljico, Majo in šolo. Ni mi bilo všeč, ker sem moral delati nalogo doma. Pogrešal sem igro s prijatelji. Pogrešal sem tudi odbojko in trenerja Matijo. Med tem časom sem se naučil rolati in igrati remi. Všeč mi je bilo, ker je bilo lepo vreme in sem bil veliko zunaj.

Taka šola mi ni všeč, ker je naporna. Ta COVID-19 je naporen, zato ne bil smel obstajati. Vesel sem, ker smo spet v šoli.

Mohor Bertoncelj

 

Pouk na daljavo je potekal zaradi koronavirusa.

Nista mi bili všeč matematika in slovenščina. Pri pisanju domače naloge mi je pomagala mami. Všeč sta mi bila likovni pouk in šport.

Želela sem si v šolo, ker se veliko naučim. Šola na daljavo mi ni všeč. Pogrešala sem učiteljice in sošolke.

Zala Škapar Žnidarčič

 

Pouk na daljavo smo imeli, ker se je pojavil koronavirus.

Moj pouk je potekal po šolskem urniku. Včasih sem zamenjala vrstni red šolskih ur. Pomagala sta mi mama in oče. Všeč in lahko mi je bilo delati na spletni strani. Težko mi je bilo, ker sem pogrešala prijatelje. Ni mi bilo všeč pisanje spisov.

Take šole ne bi imela za vedno, ker bi preveč pogrešala sošolce in sošolke.

Nika Mugerli

 

Pouk na daljavo je pouk, ki poteka preko spleta. Pouk preko spleta smo uvedli zaradi epidemije koronavirusa.

Gradivo sem dobila preko spletne strani OŠ Kanal. Tukaj sem morala vpisati geslo. Gradivo sem shranjevala na računalniku in v mapo z mojim imenom. Naloge sem pošiljala preko e-pošte. Pomagala mi je mama. Naloge in snov so mi bile všeč.

Takšne šole nočem imeti, ker pogrešam sošolce in učiteljico.

Zaja Rutar Valentinčič  

 

Opisal vam bom pouk na daljavo. Potekal je zaradi koronavirusa.

Delali smo preko računalnika. Učiteljica Darja nam je vso snov in domačo nalogo dala na računalnik. Pri domačih nalogah mi je pomagala mama. Lahko mi je bilo delati vaje na računalniku, nisem pa maral pisanja. Všeč mi je bilo, ker sem lahko zjutraj dolgo spal, pogrešal pa sem prijatelje. Zgodilo se je tudi, da nam ni delal računalnik. Tako sem imel naslednji dan več domače naloge.

Takšne šole ne bi imel, ker sem pogrešal sošolce. Pouk na daljavo je bil za vse nas nekaj novega, bile pa so dobre in slabe stvari.

Anej Krajnik

 

 

Prostor po moji želji – 3. a

Ela Krpan:

V šoli smo se veliko pogovarjali o prostorih in danes vam bom opisala, kako bi izgledala učilnica po moji želji.

Moja učilnica bi bila velika, imela bi rjava tla in bele ter zelene stene. Sedeli bi tako, da bi bile v vsaki vrsti tri klopi. Na levi strani bi bilo veliko okno, na zadnji pa omara s plišastimi medvedki. Moja učilnica bi imela tudi igralni in ustvarjalni kotiček. V igralnem kotičku bi bila gugalnica. Imeli bi tudi hrčka, za katerega bi vsi skrbeli.

V moji učilnici bi se počutila lepo, ker bi bila vsak odmor na gugalnici.

 

David Dukšič:

Pogovarjali smo se o tem, kaj bi dodali učilnici.

Če bi imel možnost opremiti razred, bi mize stisnil bolj skupaj in jih dal bolj naprej, da bi bilo zadaj več prostora. Zadaj v kotu bi bila igrica Pac Poc. Zraven bi bil prostor, v katerem bi bili dve luknji v podzemni labirint. Na eni bi pisalo start, na drugi pa cilj. Nad tem prostorom bi bil začetek tobogana. Zraven bi bile mehke blazine, za blazinami pa skakalnica, s katere bi skakali na blazine.

Mislim, da bi v taki učilnici zelo užival.

 

Zaja Rutar:

V šoli se pogovarjamo o prostorih.

Če bi lahko jaz opremila učilnico, bi vanjo dala tobogan in bazen. Naredila bi tudi bralni in igralni kotiček. Imeli bi tudi akvarij z ribicami, televizijo, plezalno steno in kuhinjo za otroke.

V takem razredu bi se počutila lepo, ker bi bila po mojem okusu.

 

Žiga Grm:

Letos smo se pogovarjali o prostorih, zato vam bo opisal, kakšno učilnico bi imel jaz. V moji učilnici bi imel neprebojni bunker za varnost, ki bi vseboval tudi bralno lučko za branje, da bi se zamotili. Vsak učenec bi imel na mizi računalnik, ki bi ga nadzorovala učiteljica. Imeli bi tudi džakuzi z gretjem, savno in glasbeni kotiček. Zraven pa avtomat z napitki.

Jaz bi se v taki učilnici počutil zelo dobro, ker bi bila posebna, varna in zabavna.

 

Neja Levpušček:

Opisala vam bom, kako bi jaz opremila učilnico.

Učilnico bi najprej prepleskala v kožnato barvo. Potem bi dodala opremo. Zavese bi bile rožnate barve, omare bi bile nove in bele, vrata pa bi bila rjava oziroma oker. Tabla bi bila čista, mize modre, stoli pa mehkejši. V učilnico bi dodala tudi igralni kotiček.

V taki učilnici bi se počutila lepo, ker bi bili stoli mehki, učilnica pa bolj čista.

 

Tevž Ozebek:

V šoli smo se pogovarjali, kako lahko opremimo prostor in ga naredimo bolj prijetnega.

Moja učilnica je zelo lepa, jaz pa bi ji dodal podzemni tunel in steklena tla, pod katerimi bi bil potok z ribami. Na strop bi montiral disko kroglo, po stenah železnico z vlakom in televizijo.

V taki učilnici bi se počutil lepo zaradi vseh teh dodatkov.

 

Andraž Grm:

V teh časih smo se veliko pogovarjali o prostoru, zato vam bom opisal, kako bi opremil učilnico.

Učilnico bi opremil tako, da bi na vrata dal vstopnice za koncerte, na mize »games« računalnike, zraven miz avtomat s sladkarijami … V omarah bi bili mobiteli na izposojo, zadaj pa igralnica.

Moja učilnica bi mi bila všeč, ker bi bila po mojem okusu in napredna.

 

 

Spet v šolo

Po koncu epidemije se bo v šoli veliko spremenilo. Po hodnikih bomo morali nositi maske, cel dan bomo v matičnih učilnicah.

Medtem ko smo šolo opravljali doma, sem si večkrat mislila, da bi bilo bolje, če bi bili v šoli. Gradivo smo prejemali prek računalnikov, tablic ali telefona. Ni bilo lahko. Snov je bila težje razumljiva.

Veselim se ponovnega prihoda v šolo, saj bom lahko po skoraj treh mesecih spet videla sošolce in sošolke.

Nina Petrevčič, 7. a

Češnje

Češnje, češnje, češnjice, spomladi čist zelene ste,

ko poletje pride, prav dobre ste.

Komaj čakam, da zrasete.

Pol ko čist rdeče ste,

s sladkorjem še bolj sladke ste.

Mama jih v pecivo dá,

da jih lahko speči dá.

Ko pecivo narejeno je,

vsi pol veselimo se.

Jan Jakopič Kitek, PB 4

Mici

Mici je moja mačka,
ki mi zelo rada kaj »skvačka«.

Klobčič njen prijatelj je,
z njim igra rada se.

Mici nagajivka je,
ko po gozdu potika se.

Rade volje mi pove,
kako lepo tam zunaj je.

Zvečer lestvico zapoje mi
in zaprede v naročju mi.

Loris Sofia Vidič, 5. b

To je pesmica o moji muci, ki mi velikokrat polepša dan.

Planet Zemlja

Zemlja naš dom je,
stara in zgarana,
zanimiva in očarljiva,
a od nas ljudi umazana in pozabljena.

Zato drevesa posadimo
in Zemlji dušo povrnimo,
pa odpadke zmanjšajmo
in peš v šolo hodimo.

Ob dnevu Zemlje zdaj pomislimo,
kako lepa, a umazana ta naša Zemlja je
in vrečko za smeti vzemimo,
da smeti počistimo, pa reciklirat jih pošljimo.

Zdaj lepša je,
ker čista je
in veseli zdaj igramo se.

 Loris Sofia Vidič, 5. b

Male sreče

Češnja na vrtu baha se v cvetju,
lep oder ponuja ptičjemu petju.
Topel vetrič je zavel,
v njeni krošnji se je ujel.
Čebele vse bi rad objel,
iz cveta na cvet za njimi je šel.

Ta neprijazen čas
je obdaril vse nas,
da spremljamo lahko vse,
kar okoli nas dogaja se,
vse, kar v naglici navadnih dni
niti opazili ne bi.

Čeprav se veliko nam ne zgodi,
saj življenje se le okrog hiše vrti,
odkrili smo verjetno vsi,
da za srečo niso potrebne velike stvari,
le zdravi ostanimo vsi,
da skupaj spet sedemo v šolske klopi.

Larisa Vidič, 5. b

V šolo si želim

Kot strela z neba
nas zadela je novica ta,
da »korona« tudi k nam je na obisk prišla
in nas marsičesa oropala.

Že kar nekaj dni je,
odkar v šolo več ne smem
in to zame je največji problem!
Pogrešam res prav vse
učitelje, prijatelje …

Ne morem reči,
da doma šola mi ne gre,
le malo težje je,
ker razlage vaše ni,
pa pet otrok na kupu sedi,
da miru res ni.

Iz pesmi moje te,
dragi učitelji in prijatelji, lahko razberete,
da komaj čakam na ta dan,
ko spet lahko bom v šolo šel
in v šolski klopi učiti se začel.

Timotej Križman, 7. a

Šola na daljavo

Ne morem verjeti, da nas je korona virus na nek način prisilil, da smo morali ostati tako vi učitelji, mi učenci, starši … doma. Hudo mi je, ker ne morem v šolo, ampak počasi sem se tudi s tem sprijaznil, ker mi drugega ne preostane.

Moji dnevi so sedaj, ko smo doma, zares drugačni. Vsako jutro se po zajtrku začne »cirkus« okrog nalog. Ker nas je v hiši pet otrok in smo trije šoloobvezni, ni ravno lahko. Mislim, da bi medaljo morali dobiti naši starši, ker nam veliko pomagajo, da sproti opravljamo nalogo, nam pomagajo, ko jih potrebujemo in zraven poskrbijo, da je v hiši kolikor toliko reda.

Skratka, vsi dnevi so si nekako podobni. Zjutraj me po zajtrku čaka domača naloga, ki mi jo mama ali Tomaž natisne iz računalnika. Pri vsakem predmetu snov še ponovim in naredim kakšno nalogo. Pri knjigah in zvezkih sem približno sedem ur dnevno. Ko vse opravim, me mama vsaj nekajkrat še vpraša, če sem res vse opravil in ponovil snov. Moram priznati, da je včasih res sitna, a jo hkrati tudi razumem.

Popoldneve preživimo vsi skupaj zunaj na vrtu, na igrišču igram vsak dan košarko in z bratom brcava na gol. Pomagam pri čiščenju okoli bloka, najbolj pa sem vesel, ker sva z Enejem lepo počistila naš kokošnjak. Ker sva bila pridna, sva dobila namesto kokoši tri zajčke. Kmalu jim bodo družbo delale tudi kokoši. Tako preživim veliko prostega časa tudi pri zajcih.

Večeri so podobni dnem, ko smo hodili v šolo. Skupaj si ogledamo kakšen mladinski film, animirano risanko, igramo človek ne jezi se. V posteljo grem kar zgodaj, ker vem, da bom samo tako lahko naslednje jutro vstal poln energije in tako pripravljen na šolske obveznosti.

Naj vam povem, da je moja mama bolj stroga kot vi učitelji na naši šoli.

 

Timotej Križman, 7. a

 

Zajček

Rumena, rdeča, modra, zelena,
to barva je razigrana in vesela.

V travi skrivajo se zajčki,
putke, jajčka in piščančki.

Barvni, puhasti, veseli,
za veliko noč nam bodo peli.

Nina Petrevčič, 7. a

Prihod psa Runija

Bila je nedelja, ko sem izvedela, da bom dobila psa. Komaj sem čakala, da ga gremo iskat. Ko so poklicali iz zavetišča za živali v Ljubljani, da lahko pridemo ponj, sem bila zelo vesela.

Na poti v Ljubljano sem ves čas razmišljala, kakšen je in kako se bo imenoval. Mama mi je povedala, da je lastnik njega, njegovo mamo ter bratce in sestrice odvrgel na smetišče. To se je zgodilo na Hrvaškem. Zaščitniki živali so jih na srečo rešili. Vsi razen njega so odšli v Avstrijo. Star je bil 3 mesece. Na poti domov je mama predlagala, da se bo imenoval Runi Luj. Jaz in tata sva se strinjala. In tako je ostal Runi Luj. Pot domov je bila za mamo in tatu zelo težka, saj se je Runi od strahu večkrat polulal, pokakal in bruhal. Ta noč je bila za starše zelo smrdeča in pestra. Ko smo prišli domov, smo se morali vsi okopati, tudi Runi.

Zdaj je že odrasel in ima tri leta. Vsi ga imamo radi kot člana naše družine.

Liani Runtheany Prinčič, 5. a

 

KAKO JE GOLEK DOBIL IME (izmišljena zgodba – legenda)

Pred davnimi, zelo zelo davnimi časi je pod hribom nad vasjo, ki se danes imenuje Kanalski Vrh, živela dobra gozdna vila Svetlinka. Svetlinka je dajala rastlinam svojo moč, da so lahko cvetele, dobro obrodile, rasle in še kaj. Svetlinka pa je imela zares zelo zlobno sestro, ki jo je že od rojstva na smrt sovražila. Ime ji je bilo Mračnica.

Vaščani so zelo radi hodili na hrib, kjer je živela Svetlinka, a kaj, ko nihče ni vedel zanjo. Svetlinka si je vsak dan šla nabrat svoje rastline, iz katerih je dobila moč. Dobra vila se je zelo bala Mračnice in mislila je, da ji bo uničila njeno delo. Tako se je je bala, da je samo še nanjo mislila.

Nekega dne pa gre vaščan tako pozno na vrh, da ga prej ujame noč. Nič več ni videl in tako ga je bilo strah, da je zajokal. Svetlinka ga je slišala. Čez minuto se na nebo dvigne sonce. Vaščan pogleda na svojo žepno uro in vidi, da je ura 22:00. Dan je seveda naredila Svetlinka. Ona je slišala vsakogar, ki je jokal. Vedno mu je uresničila željo. Vaščan si je čez tri dni spet šel pogledat tisto čudo. V grmovju je zaslišal petje. Zagledal je Svetlinko in se močno prestrašil. Tudi ona se je prestrašila. S pomočjo svoje moči je zbežala pred njim. Vaščan je redno hodil na vrh.

Nekega dne je na vrh prišla Mračnica. Ravno takrat je iz vasi prišel vaščan. Ko sta Svetlinka in vaščan videla Mračnico, sta zbežala. A jima ni uspelo. Mračnica je s svojo močjo ujela ubežnika. Vaščana je ubila, Svetlinko pa prisilila za sužnjo. Z groznim urokom je uničila vse, kar je Svetlinka naredila. Iz hriba je poruvala vsa drevesa in rastline. Uboga Svetlinka ni smela niti spregovoriti, sicer bi ubila tudi njo.

Čez tisoč let je na vrh odšel vaščanov praprapra … vnuk. Ko je zagledal svojega praprapra … deda, ga najprej sploh ni prepoznal. Šele ko je videl njegovo žepno uro, ki je bila narejena iz čistega zlata, ga je prepoznal. Pokopal ga je in naredil spominsko tablo. Na njej je pisalo: NA TEM GOLEM HRIBU NAS JE ZAPUSTIL NAŠ DRAGI VAŠČAN. Praprapra … vnuk je hribu dal ime Golek in kanil solzo na tla. Narava se je v hipu spremenila in postala je takšna, kot je bila prej. Vse je oživelo, celo živali so se vselile v gozd, ki jih prej ni bilo.

Mračnica se je zaradi jeze in nemoči spremenila v kamen, ki še dandanes stoji na vrhu, Svetlinka pa si je našla novo skrivališče in se le enkrat na leto, in sicer na prvi dan pomladi, prikaže, da da rastlinam moč, da zacvetijo, nato pa se hitro skrije nazaj v skrivališče.

Lara Bucik, 5. a

Velika noč

Velika noč prihaja k nam,
nestrpno odštevamo vsak dan.
 
Dan pred veliko nočjo,
skupaj pirhe barvamo.
 
Zdaj velika noč prišla je,
vsi veseli zjutraj smo že.
 
Žal virus pri nas je,
zato obiskovati ne moremo se.
 
A brez skrbi, pokličemo se,
da pri srcu toplo nam je.
 
Zdaj pa jajca odvijamo
in presenečenja odkrivamo.
 
Utrujeni smo že,
v posteljo z lepimi mislimi odpravimo se.
 
Vidič Loris Sofia, 5. b

Kaj počnem doma?

Ko se zjutraj prebudim,
v šolo ne odhitim,
saj korona virus je,
zato doma vsi ostanite!

Hitro se oblečem
in trenirati začnem,
da v formi še ostanem.

Skoki, počepi in skleci,
to vsak dan počnem,
da postanem odličen športnik,
to je vendar treba še.

Čas za šolo je prišel,
zvezke vzamem
in učiti se začnem.

Po učenju sem utrujen,
zato v posteljo odhitim.
Ko zaspim,
zajadram v sanjski svet,
kjer ljudje so srečni
brez bolezni in nadlog.

Kristian Šavli, 6. a

 

 

 

Prihaja pomlad

Mrzla zima odhaja,
prijetna pomlad nas obdaja.
Še mesec dni nazaj snežake smo gradili,
sedaj pa z vsemi štirimi proti koroni smo se ogradili.

Ko mogli bi na zrak brez skrbi!
Gledat travnike, kako zelenijo,
travnate bilke, kako cvetijo,
sadna drevesa, kako cvetove rodijo
ter kako ptički žvrgolijo.

Mi pa doma sedimo
in zvezke v rokah držimo
v upanju na boljše dni,
ko po travnikih s prijatelji bomo skupaj šli.

In meni se zdi,
da v začaranem svetu smo vsi.

Tinej Pirih, 6. a

 

 

Dan pravljic – 2. april

Kaj brez pravljic bi počeli,
saj književnosti ne bi imeli.
 
V pravljicah je čuda stvari,
zmaji, leteče metle in druge reči.
 
Kdor bere jih rad,
domišljijo ima in ostaja mlad.
 
Pravljice niso kar tako,
če vsak dan lepo jih beremo.
 
Zdaj pa v roke pravljico,
da nam pri srcu bo toplo.
 
Domišljiji prosto pot pustimo
in se iz pravljic kaj lepega naučimo.
 
Vidič Loris Sofia, 5. b

zakljucek_1

Prispevki iz preteklih let

Tadeja Brezavšček ponovno nagrajena

Tudi v šolskem letu 2017/18 smo se na šoli odločili, da sodelujemo na literarnem natečaju MOJA RODNA DOMOVINA, ki sta ga razpisala Osnovna šola Vič in Združenje veteranov vojne za Slovenijo pod častnim pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja.

Spis učenke Tadeje Brezavšček, z naslovom KJER HIŠA MOJEGA STOJI OČETA, je bil uvrščen med najboljše nagrajene prispevke. Tadeja je prejela priznanje in medaljo ter bila povabljena v Ljubljano na slovesno zaključno prireditev.

Priznanje za večletno uspešno sodelovanje na omenjenem natečaju je prejela tudi Osnovna šola Kanal.

Naj poudarim, da je bila Tadeja Brezavšček v letošnjem šolskem letu nagrajena kar na petih literarnih natečajih, njeni prispevki pa so bili objavljeni kar v štirih zbornikih.

V oktobru 2018 bo na slovesnosti ob zaključku Škrabčevega leta v Novi Gorici prejela priznanje za enega izmed najboljših literarnih prispevkov na natečaju MOJE PRVO BERILO (DOM-DRUŽINA; OKOLJE IN PRIJATELJI; DOMOVINA).

ČESTITAMO!

Mentorica Zvonka Cigoj

Tadeja je o slovesnosti v Ljubljani takole zapisala:

»24. aprila smo se s starši in prijateljico odpravili v Ljubljano na Osnovno šolo Vič. Odšli smo z namenom, da prevzamem priznanje za svoj nagrajeni spis na literarnem natečaju MOJA RODNA DOMOVINA.

Povabljenci smo se zbrali na omenjeni osnovni šoli, kjer nas je s kratkim govorom sprejel ravnatelj, za njim pa so nastopili osmošolci z nenavadnim, a zanimivim načinom izvajanja glasbe.

Sledilo je kosilo, nato pa smo se z avtobusom odpeljali v središče prestolnice, kjer smo se razdelili v skupine. Imeli smo srečo, saj smo se lahko prvi ohladili na palubi ladjice, ki nas je popeljala po Ljubljanici.

Za tem smo se odpravili v Mestni muzej na generalko. Sledila je prireditev, na kateri sem prejela priznanje in medaljo.

Zahvaljujem se svoji mentorici Zvonki Cigoj za vse nasvete in podporo, ki sem je bila deležna zadnjih nekaj let. Brez tega bi mi najbrž težko uspelo.

Po enourni prireditvi je nastopil čas odhoda. Vrnili smo se pozno zvečer. Bili smo ponosni, zadovoljni in polni novih vtisov.«

Tadeja Brezavšček, 9. a 

Po učni poti Lastivnica

V ponedeljek, 7.5.2018, smo učenci komaj čakali na peto šolsko uro. Ko je zazvonil zvonec, smo se preobuli in stekli ven, kjer nas je že čakal avtobus. Odpeljal nas je v kamnolom.
Ko smo zavili z glavne ceste, nas je že čakala naša vodička. Povedala nam je, da sta aktivna dva kamnoloma, in sicer v Rodežu in Perunk. Kamnolom Deskle in Lastivnica sta opuščena. Pot nas je vodila do opuščenega kamnoloma Lastivnica, kjer smo si ogledali učno pot.
Matija Perše, 5. a

Naša skupina si je najprej ogledala živali, ki živijo v mlaki. Biologinja nam je razložila , da so močvirja kot velike gobe, ki filtrirajo vode. Razložila nam je, s čim se hranijo žabe in močeradi. Prijela sem  pupka. Morala sem imeti vlažne roke, da se žival ne bi izsušila.
Zoja Bucik, 5. a

Izvedel sem, da bi se,če bi prijemali mladičke močerada z umazanimi rokami, le-ti okužili in poginil. Živali, ki živijo v vodi, tudi dvoživke, morajo imeti nenehno mokro kožo, ker jim grozi izsušitev.
Timotej  Križman, 5. a

Biologinja nam je pokazala pupka. Nato nam je pokazala urha. Najbolj zanimivo je, da je urh, ko se uleže na hrbet in pokaže trebušček, po trebuhu oranžen. To je varovalna barva.
Sara Berginc, 5. a

Na prvi postaji sem izvedela, da je nastal fliš zaradi podvodnih plazov. Videla sem tudi nekaj mineralov. V okolici smo iskali in nabirali zanimive kamne.
Klementina Skrt, 5. a

Na prvi postaji nam je gospa pripovedovala o kamnini z imenom fliš. Speljali smo postopek, s katerim smo uprizorili nastanek fliša. Izvedel sem velikokoristnih informaciji.
Tilen Stanič, 5. a

Videl sem fosile in izvedel sem, kako nastanejo. Tudi mi smo jih iskali. Preden smo odšli na avtobus, so nam ponudili sok in vodo. Bilo je zabavno.
Anej Bavdaž, 5. a

S pomočjo sličic in zapisi pod slikami smo sestavili prikaz nastajanja fosilov. Imeli smo se zelo lepo.
Eneja Dugar, 5. a

Odšli smo na sprehod do slapa. Na poti smo videli veliko živali. Sklepajo, da je voda  pitna. Tretja postaja je bila meni najljubša .Veliko sem izvedel o dvoživkah, ki živijo v opuščenem kamnolomu. Malega pupka  pa smo še  izpustili na mokro mizo in ga prijeli v roke.
Kevin  Pavlin, 5. a

Na poti do slapa smo videli mlako , rjavo žabo, kačjega pastirja in mravlje. Slap je bil manjši, kot sem pričakoval. V vodi pod slapom smo videli veliko mladičev močeradov.
Žan Bernik, 5. a

Skupina, v kateri sem bil, je šla na sprehod v naravo. Hodili smo po kamniti poti. Ko smo prišli do mlake, smo v njej videli paglavce. Videl sem tudi sršena.Mislil sem, da bo slap večji. V skalnih bazenčkih smo videli majhne močerade.
Žan Gerk, 5. a

Prvič sem bil v kamnolomu. Zelo lepo sem se imel. Na poti sem videl nekaj delovnih strojev – demperjev. Rad bi videl, kako minirajo in kako se vozi demper.
Aleks Romare, 5. a

V petek nam je učiteljica povedala, da bomo šli v kamnolom. Ko smo prispeli, smo se razdelili v tri skupine. Ogledali smo si stare kamnine in šli do slapa na sprehod. Prišli smo do mlake, kjer smo videli kačjega pastirja, žabe in paglavce. Bil sem zelo vesel.
Anže Berdon, 5. b

Ko nam je učiteljica povedala, da gremo v kamnolom, sem pričakovala, da si ga bomo ogledali in potem odšli. A je bilo veliko več. Že pot z avtobusom je bila zabavna. Ko pa smo se pripeljali na vrh, se je vse šele začelo. Pripravljene so bile tri postaje in mi smo bili v treh skupinah. Najbolj mi je bila všeč postaja z živalmi, čeprav tudi ostali dve nista bili slabi. Ob odhodu smo še pomahali in se odpeljali. Res mi je bilo všeč in upam, da bom šla še kdaj tja.
Vita Božič, 5. b

V kamnolomu je bilo veliko kamionov, ki so odvažali različne kamnine. Geologinja nam je pokazala fosile in povedala, kako so nastali, pojasnila nam je, kako razpadajo kamnine in zakaj se sprožajo plazovi. Iskali smo zanimive kamne. Sošolec si jih je nabral polne žepe. Bilo je zelo lepo. Če bi imel še priložnost obiskati kamnolom, bi si rad ogledal vse stroje. Najprej bi si ogledal šestdesettonski Libero, ki so ga pred kratkim dobili v kamnolom.
Tadej Konjedic, 5. b

Geologinja nam je razlagala, kako nastane kalcit. Ko smo raziskovali okolico, smo ga dobili veliko. Zdel se mi je zanimiv in lep, zato sem ga s sošolci precej nabral. Kalcit izgleda kot trda sol. Sošolec ga je polizal in se skremžil. Kalcit nima okusa po soli. No, vsaj tako pravi sošolec. Najbolj mi je bila všeč prva postaja, ker mi je gospa geologinja dala idejo nabiranja različnih kamnov, predvsem kalcita.
Tilen Malnič, 5. b

Naša skupini je biologinja povedala, da v kamnolomu ni samo kamenje, ampak tudi rastline in živali. Najprej nam je pokazala slike živali, potem pa nam je pokazala žive živali. Povedala nam je njihova imena. Vprašala nas je, če bi kdo želel prijeti v roko pupka. Bila je samička, ime ji je dala Pupika. Prijela sem jo zadnja. Roke sem si zmočila in jih držala tik nad mizo. Bila je majhna in ko sem jo prijela, se mi je lepila po dlaneh. Njene nogice so me žgečkale. Sedaj se jih ne bojim več prijeti. Nekateri govorijo, da so pupki sluzasti in grdi, a to ni res!
Nina Petrevčič, 5. b

V ponedeljek, 7.5.2018, smo imeli dejavnost v kamnolomu. Moja najljubša je bila postaja o živalih, ki so se naselile tam. Spoznali smo, kako lahko ohranjamo te živali in njihov dom. Videle sem žabe, močeradovega mladička, ob koncu pa smo v roke prijeli še pupka.
Jana Gabrijelčič, 5. b

Ko smo prispeli z avtobusom v kamnolom, mi je bilo všeč. Najprej smo posneli skupno fotografijo, a ko so povedali, da bodo snemali s kamero, sem bil malo nemiren. A ko smo se razdelili v skupine, sem že pozabil na kamere.Naša skupina je začela z naravovarstvenico, ki nam je povedala nekaj o kamninah. Na koncu nas je vodička peljala do slapa. Bilo mi je zelo všeč in upam, da bomo to kdaj ponovili.
Tian Humar Bajt, 5. b

Prišli smo na delavnico, kjer smo videli čisto prave fosile. Tega sem se zelo razveselil. Fosili so bili okamenele školjke. Gospa nam je povedala, da so med kamni lahko fosili, ki jih bodo mogoče kdaj izkopali. Dovolila nam je, da poiščemo kake zanimive kamne. Našel sem majhen kristal iz kalcita. Vzel sem ga za spomin.Izdelali smo tudi beton. V plastenko smo dali najprej večje, nezdrobljene kamne in nanje dali manjše. Nato smo nasuli še drobne. Vse smo zalili z vodo in premešali.
Val Velušček, 5. b

V drugi skupini smo najprej odšli na kratek pohod. Pred pohodom smo si ogledali kamen, v katerem so bile školjke. Hodili smo po makadamski poti in prišli do mlake. Na koncu poti smo prišli do slapa. Ne vedo še, če je ta voda pitna. Bilo mi je zelo všeč.
Patrik Cigoj, 5. b

Pri drugi mizi sem zagledala fosile. Bili so različnih oblik in velikosti. Najprej nam je geologinja pojasnila proces nastajanja fosilov. Nato smo skupno sestavili sličice v pravilen vrstni red. Sošolka mi je podala v roko fosil školjke. Bil je tako trd, da če bi padel na tla, se ne bi razdrobil.
Dan je bil vroč, a zapomnila si ga bom po prelepi učni poti.
Kim Dugar, 5. b

Na poti do slapa je bila mlaka. Videli smo žabe, ki so se skrivale v vodi med zelenimi algami. Tudi paglavci so se prav tako skrivali pred nami. Vodička nam je povedala, da so prav te alge zelo redke v Sloveniji, posebno v kamnolomih. V mlaki so se skrivali tudi urhi, ki so zaščiteni in spadajo v širšo družino žab. Po navadi je v mlaki več vode, zdaj pa že dolgo ni deževalo.
Jernej Leban, 5. b

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Bila sem grajska gospodična

Živela sem na gradu. Grad je bi zgrajen na težko dostopnem kraju. Življenje na gradu ni bilo  prav udobno. Tla smo imeli pokrita s slamo in kadar je pihal veter, je bil v gradu prepih. Grad je imel debele  in vlažne zidove.
Pri oblačenju in česanju mi je vedno pomagala moja spletična. Bila je zelo prijazna. Med odraščanjem sem se učila šivanja, plesanja in igranja na lutnjo. Na našem gradu smo imeli veliko vitezov. Vedno sem se smejala, ker so nosili smešne čelade. Ko sem dopolnila štirinajst let, sem si ogledala svoj prvi viteški turnir. Borili so se vitezi iz sosednjega gradu z našimi vitezi. Zmagovalec je bil vitez iz našega gradu. Po turnirju pa smo imeli še ples.
Tako je bilo življenje na našem gradu.

Klementina Skrt, 5. a

 

Živel sem v kameni dobi

To je zgodba o kameni dobi.
Naša horda je štela deset članov. Na deževen dan smo poležavali v jami in nekdo je risali po stenah. Otroka sta brusila kamne, odrasli pa smo izdelovali pestnjake. Ker nam je že primanjkovalo hrane, smo se odločili, da pojdemo na lov. Po nekaj urah naporne hoje smo opazili sledi jamskega medveda. Sledili smo mu. Po golem naključju nas je pripeljal do velike jase. Tam so se pasli bizoni. Tako kot vedno smo lovci naredili načrt lova. Vedeli smo, da je za bizoni globok prepad, zato smo pripravili svoje sulice in bizone pričeli obmetavati z njimi. Bizoni so se obrnili ravno v smer, katero smo načrtovali. Stisnili smo jih v kot in enega pahnili v prepad.
Po uspešnem lovu smo žival nato prinesli v domačo jamo. Ženske so bizona odrle in  končno smo se najedli. S polnimi želodčki smo zaspali na tleh. A nismo dobro spali, saj so se živali pred jamo glasno oglašale. Čez čas sem vstal in pred jamo zakuril ogenj.
Če nismo dobro spali, smo bili vsaj varni. Bili smo srečna horda.

Kevin Pavlin, 5. a

Ko bom odrasel-a in bom imel-a svoje otroke…

  • Se bom večkrat družil z njimi.
  • Če bi me otrok razjezil, bi se pogovoril z njim in ne bi bil samo tiho.
  • Bila bi bolj stroga, če bi otrok delal neumnosti.
  • Naučila bi ga, da se tako ne dela.
  • Svojega otroka bi kaznoval , namesto da bi nanj kričal.
  • Svojega otroka bi vsak dan spodbujal k učenju in delu, da bi tudi brez pomoči odraslih znal kasneje preživeti.
  • Svoje otroke bi poslušal.
  • Če bi bil jezen, bi šel na svež zrak in ko bi se umiril, bi se z otrokom pogovorila.
  • Vzgojil bi ga v delovnega človeka, ampak na lep način.
  • Z otrokom bi se pogovoril in težavo rešil, namesto da bi ga poslal le v svojo sobo.

Tako razmišljajo učenci 5. a.

Škratovščine

Sredi starega mesta je v prelepi stavbi Slava glasbi živel glasbeni škrat. Imenoval se je Notko Špica. Imel je oblečen srebrn frak s črnimi notami, rdeč metuljček in klobuk ter prav take čevlje.
Nekega dne se je odločil, da bo naredil nagajivo škratovščino. Hišnemu orkestru je ponoči pomešal vse note in dirigentu skril njegovo palico. Ko so se člani orkestra zbrali na generalki pred velikim koncertom, so iz njihovih inštrumentov prihajali grozni zvoki. Glasbeniki so se spogledovali in čudili, kaj se dogaja. Dirigent je skakal po odru, da so mu lasje štrleli v zrak in iskal svojo dirigentsko paličico. Notko Špica se je skril za zaveso in se hihital tako, da so ga glasbeniki slišali. Tako je bilo kmalu jasno, kdo je povzročil zmešnjavo. Za kazen so mu določili solo točko na koncertu.

Neli Jug, 3. b

V čarobnem gozdu živi škratka, ki je po poklicu frizerka. Zelo rada dela razne frizure. Ima rumeno majico, na kateri je narisan glavnik, nosi oranžne hlače, na glavi pa ima rdečo kapo z rumenim cofom. Seveda ima škratka tudi svoj frizerski salon, ki je v drevesni hiški v krošnji dreves.
Škratka ima veliko prijateljev, ki prihajajo v njen frizerski salon. To so: zajček, srnica, jež, razne ptice in lisica. Ampak škratka bi rada videla, da v njen salon pride še kakšna škratka. Nekega večera je žalostna legla v posteljo in zaspala. Zjutraj se je zbudila zelo zgodaj. Odhitela je v salon in pričela z delom. Prvi je k njej prišel zajček. Hotel je, da mu skodra dlako. Škratka je zajčku z veseljem naredila kodre. Zajček se je zahvalil in odšel domov. Naslednja gostja je bila pravo presenečenje. Škratka ni mogla verjeti svojim očem, da je v salon vstopila škratka Mina. Želela je, da ji frizerka ostriže konice las. Frizerka škratka se je zelo potrudila in ji naredila čudovito frizuro. Preden je Mina odšla domov, je povedala, da je bila tudi ona nekoč frizerka. Škratka frizerka, ji je dovolila, da dela pri njej. Nova frizerka je s seboj prinesla veliko frizerskih pripomočkov in ogromno škatlo lepila. Škratki sta vsem, ki so prišli v salon, skodrali lase. Želeli sta, da bi se jim kodri obdržali dolgo časa, zato sta vsak pramen las premazali z lepilom. Stranke so zelo zadovoljne odhajale iz salona, a vrnila se ni nikoli več nobena.

Larisa Vidič, 3. b

Nekoč je živel nogometaški škrat. Ime mu je bilo Din. Rad je nagajal, zato je nekega  dne v garderobi pomešal hlače. Nogometaši so se  pripravili na tekmo. Oblekli so si drese. Kaj je sedaj to? Videli so, da je Jankov dres oblekel Marko, Markovega Miha, Mihovega pa Tadej. V njih so bili zelo čudni. Nekaterim so bili dresi preveliki, drugim premajhni. Ugotovili so, da jih je nekdo zamenjal. Začeli so se smejati. Takoj so vedeli, da je bil na delu škrat. Poiskali so ga. Škrat je priznal vse lumparije. Celo življenje je tako nagajal.

Gaj Boltar, 3. a

Nekoč je živel škrat Biskvitek. Zaposlen je bil v slaščičarni Rafaelo na Sladkornem vrhu. Delal je v delavnici pri stroju za mešanje sladoleda. Njegova naloga je bila, da v stroj nalije potrebno količino mleka in smetane ter doda različne okuse sladoleda. Ker pa je škrat Biskvitek po naravi zelo nagajiv, so mu tudi pri delu nagajale škratovščine.
Tistega dne je imel nalogo narediti čokoladni sladoled. Ko je v roke hotel vzeti okus čokolade, da ga doda sestavinam, se je domislil: »Zakaj pa ne bi imel danes čokoladni sladoled okus po kavi? Gostom bo to zagotovo všeč.«
Tisti dan so prodali ves čokoladni sladoled z okusom kave, v naslednjih dneh pa nič.

Aminah Miklavc, 3.a

Pred davnimi časi je živel škrat Mikec Makec. Stanoval je globoko v gozdu. Prodajal je jagodno, kakijevo, marelično marmelado. Nihče ni vedel, da živi tako globoko v gozdu, zato je ni nihče kupil. Odpravil se je v mesto. Tam so vsi kupili marmelado. Vsi so mu govorili, da naj pride še kdaj. Mikec je odgovoril, da pride že naslednji dan. Zmanjkalo mu je sestavin. Ni vedel, kaj naj naredi. Izvedel je, da se trgovine odprejo ob 9. uri. Kupil je vse, kar je potreboval. Skuhal je marmelado in meščanom podaril po dva kozarca. Vsi so bili veseli. Preselil se je v očetovo hišo in napisal vabilo:

Dragi prijatelji,
povabljeni ste na zabavo globoko v gozd. Našli me boste pred hišo št. 18, v petek, ob 20.00.

Mikec Makec
Tam so vsi veselo rajali. Ponudil jim je marelično marmelado, pa tudi na glasbo ni pozabil.

Matevž Markič, 3. a

 

 

 

 

 

Sreča

Sreča je sonce na nebu,
sreča so zvezde, polne zlata.

Sreča so prijatelji, ki ti pomagajo,
sreča so sošolci, ki te potolažijo.

Sreča je družina,
ki je vedno ob tebi in ti pomaga.

Lia Levpušček, 4. b

Sreča se nasmiha mi.
Ko sem v stiski, prihiti.
Sreča je velika, ko v šoli sem.
Sreča je največja, ko vesela sem.
Sreča je najboljša, ko s prijatelji sem.
Sreča je ogromna, ko z družino sem.
Sreča je želja mojega srca.

Katarina Hvalica, 4. b

Srečo imaš,
ko dobiš rimo na besedo,
se veseliš,
z željami poletiš.

Srečo imaš,
ko se v morje besed potopiš,
črke se v barvne besede zlijejo.
Zapoješ si pesmico – srečen si.

Ana Hvalica, 4. b

 

 

 

 

 

Zakaj je kultura pomembna

Kultura je za vsak narod zelo pomembna. Njena vloga je razvidna iz zgodovine, saj je v preteklosti in danes spodbujala narodno zavest in je gonilo razvoja človeštva. Skozi njeno prizmo so umetniki, kot na primer Shakespeare, na različne načine prikazali številne like ljudi, njihov značaj ter napake. Izražanje umetnikov je v preteklosti in danes vladajočim elitam nastavljalo ogledalo in prikazovalo dejansko stanje družbe, zato se vladajoči na nek način še danes bojijo umetnikov.
Slovenski narod se lahko pohvali z velikim številom odličnih umetnikov, ki so delovali na različnih področjih. Eden takih je prav gotovo France Prešeren, največji slovenski pesnik, ki je naš jezik povzdignil na enako raven, kot so ostali evropski jeziki. Slovenci smo izbrali njegovo Zdravljico za himno. Iz nje veje narodna zavest in skrb za domovino.
Kulturi se danes namenja premalo časa in prostora. Le-ta ne predstavlja samo umetniških dogodkov, na katere pridejo ljudje lepo oblečeni in tega se na naši šoli zavedamo, zato ima kultura pri nas poseben prostor in pomen.
Učitelji na naši šoli učence spodbujajo k negovanju slovenskega jezika z branjem leposlovja in poezije. Pri nas delujejo dramski krožek, knjižnica ter pevski zbor, pripravljamo likovne ustvarjalnice. Kulturi na čast organiziramo različne prireditve. V letošnjem letu smo priredili obsežen projekt Voda – od mita do arhitekture, domovinsko-novoletno prireditev, proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku, 25. junija pa bomo izvedli še prireditev ob dnevu državnosti.
Zaključimo lahko z mislijo Marcusa Garveya, ki je je zapisal: “Ljudje brez zavedanja o lastni pretekli zgodovini, izvorih in kulturi, so kot drevesa brez korenin.”

Jernej Vinazza, 9. b

Domovina je moj dom

Domovina je nekaj, kar lahko le čutiš. Domovina je kot mama, ki svojega otroka ne spusti iz rok. Je naša mati, ki nas varuje v svojem objemu.
Nekoč mi je nekdo rekel: »Ljubo doma, kdor ga ima.« Večkrat sem že razmišljala o tem reku. Nekateri se počutijo v svoji domovini dobro, drugi slabo. Nikoli se ne vprašamo, kako je, če živiš zunaj, na ulici, prepuščen usodi. To je velikokrat problem današnjega časa. Mislim, da bi to bolj razumeli, če bi se postavili v kožo brezdomcev  in takrat bi ugotovili, kakšno srečo imamo. Šele če bomo nekega dne izgubili svojo domovino, se bomo začeli zavedati, kaj nam pravzaprav pomeni.
V naši domovini se počutimo varno. Ne moremo si predstavljati življenja brez svoje družine in prijateljev. Prav naše najbližje osebe nas spominjajo na naš dom in domovino. Domovina je kraj uresničenih sanj. Vedno, ko pogledam v to modro nebo, te poljane in cvetoča drevesa, se mi pričara nasmeh na obraz. Nikjer drugje ne bi bila raje kot v svojem rojstnem kraju, v svoji domovini. Tu je moja sreča, družina in prijatelji, ki mi pomenijo vse.
Domovina je naš kraj. Je prostor, kjer se lahko uresničijo vse sanje. Ponosni moramo biti na to, kar imamo. V naši domovini je živelo veliko ljudi in še veliko jih bo, saj domovino imamo za vedno. Vedno bo na tem svetu obstajal kraj, kjer se bomo počutili varno in udobno. Domovina nam nudi zavetje. Domovina je v kraju, h kateremu je priklenjena naša duša.

Larisa Dugar, 8. a

več…

Kjer hiša mojega stoji očeta

  • Slovenija. Naša rodna država. Toliko lepih planin, kristalnih voda, s cvetjem obdanih travnikov, toliko prijaznih ljudi in raznolikih kultur. To je Slovenija, naša Slovenija.
    Toliko truda, toliko življenj je bilo potrebnih, da lahko danes z lahkim srcem rečemo, da živimo v varni in samostojni državi Sloveniji. Pa se mi tega sploh zavedamo? Se zavedamo, da so naši predniki o samostojnosti lahko le sanjali? Zanjo so se borili, zanjo so žrtvovali življenja. A tudi ta samostojnost nam ni bila dovolj, še vedno smo ujeti, ujeti v nezadovoljstvu ,še vedno nam ni dovolj, kar imamo. Hočemo vedno več in več, nikakor ne moremo biti zadovoljni. Ves čas se zgolj primerjamo z ostalimi in se sploh ne zavedamo vseh dobrin, ki nam jih nudi Slovenija. Vedno bolj jo zaničujemo ter sami silimo v druge države. Pa res mislimo, da bo tam kaj bolje? Le redkokje se bomo lahko počutili tako varno kot v Sloveniji, le redkokje bomo naleteli na tako bogato kulturno dediščino, tako raznoliko pokrajino in raznobarvno umetnost.
    Morali bi bolj ceniti svojo državo, prenehati z rutinskimi kritikami in se imeti lepo. Saj če bi se povezali vsi Slovenci in se začeli zavedati, da smo en narod, slovenski narod, ter začeli spoštovati svojo državo, kot so jo spoštovali naši predniki in bi se zanjo tako borili, kot so se oni, bi dosegli marsikaj. Predvsem pa bi se počutili bolje in bili bolj zadovoljni v naši samostojni državi.

         Ana Vidmar, 8. b več…

Dedek – pravi ustvarjalec

Moj dedek si je sam naredil kajak dvojec.
Ko je imel petnajst let, je bilo v Mirnu še lesarsko podjetje Mizar. Dedek je odšel v to podjetje po les za kajak. Najprej je iz desk naredil dno, nato je šel v gozd po primeren les za rebra. Dokončal je dno in stranice. Potem je segrel katran in z njim premazal ves čoln, da ne bi prepuščal vode. Kajak je prekril s platnom, da voda med vožnjo po brzicah ne bi pljuskala vanj. Ko je kajak dokončal, se je z očetom vozil po reki Vipavi in lovil ribe, ker sam še ni imel dovoljenja.
Bil je eden redkih, ki je imel čoln, kajti čolni so bili predragi, da bi si ga vsi lahko privoščili. Čez dve leti, ko je bila poplava, mu ga je Vipava odnesla.

Jernej Leban, 5. b

več…

Moja domovina

Kanal je majhno mestece. To mestece je moj dom, kjer hiša mojega deda stoji. Tu sem od malih nog  v šolo hodila, se slovenskega jezika učila, ob zimskih večerih pa zgodbe prebirala. Ko pa se je končno zaslišalo spomladansko ptičje petje, sem lahko zavohala nežne vonjave cvetlic. Poleti sem s prijatelji v Sočo skočila in tako pričela poletne počitnice. Vseh teh posebnih trenutkov ne bi bilo, če ne bi imela svoje domovine in svojega slovenskega maternega jezika.
Domovina je kraj, kjer naj bi se počutili varno, udobno, nekje, kjer se lahko sprostiš in lahko zaživiš. Vendar to ni vse, kar nam domovina zagotavlja. Pustimo ob strani zdravstvo, izobrazbo in varstvo, čeprav je tudi to pomembno, vendar so še pomembnejše stvari, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju.
Družba, seveda, ta ima na nas ogromen vpliv. Včasih je slab, včasih je dober, vendar tudi ta vpliva na naše mnenje o domovini in našem jeziku. Naša dolžnost je, da našo skromno domovino usmerimo na pravo pot in ji tako zagotovimo temelje, ki bodo zdržali še desetletja, stoletja, mogoče tudi tisočletja. Mislim, da smo trenutno na pravi poti, vendar to ne pomeni, da je prihodnost naše domovine samo stvar mladih. Naj bo mlado ali staro, vsak od nas lahko pripomore k močnejšim koreninam, iz katerih bo pozneje zraslo mogočno drevo. Čisto vsak izmed nas je pomemben del.
Ohranjati moramo tudi svoj jezik in paziti nanj, saj ga v svetu globalizacije in v času vpliva drugih jezikov lahko zelo hitro izgubimo. Kaj pa je narod brez jezika?  Ni ga več! To so vedeli mnogi pred nami: Trubar, Prešeren, Škrabec in še kdo…
Predstavljajte si stol s štirimi nogami. Vsaka noga ima svoj pomen, svojo vlogo. Če katere od teh nog ne bi bilo, stol ne bi stal in ne bi mogli sedeti. Enako velja za našo domovino. Mogoče se sprašujete, katere so štiri noge namenjene naši domovini. To so ŽELJA po še boljšem življenju, TRDO DELO, brez katerega tega ne bi bilo mogoče doseči, VZTRAJNOST, katera je še posebej pomembna, saj smo komaj začeli z uresničevanjem naših želja, in seveda DOMOLJUBNOST.

 Ne smemo pozabiti, da tega ne počnemo samo zase, temveč tudi za našo domovino.
Vedno sem sanjala o oddaljenih krajih, rada bi prepotovala ZDA, mogoče odšla na kavo v Rim ali posnet kakšno fotografijo leva. Navdušuje me teta, ki je videla že skoraj vsak kotiček tega sveta.
Nekoč, ko se je vrnila s potovanja, mi je povedala:

»Veš, ko sem prvič s trebuhom za kruhom odšla v svet, sem se počutila prestrašeno. Vse mi je bilo neznano. Doma so mi vedno govorili, kako kruta je tujina, a nisem jih poslušala, vseeno sem odšla. Prvič v življenju sem videla drugačne ljudi, drugačno kulturo, drugačen način življenja. Verjetno ti je znan tisti rek, da je povsod lepo, a najlepše je doma. No, jaz se s tem ne ravno strinjam. Svet je zelo velik, kar pomeni tudi veliko krajev, ki so lepši od slovenskih. Kar naredi domovino posebno, pa je  občutek domačnosti in varnosti. Vonja  sveže potice, ki jo mama speče za veliko noč, tega zagotovo ne boš zavohala v Braziliji. Pulover, ki ga babica vedno splete za božič, tega ne moreš kupiti na vsaki mestni tržnici. A veš, zakaj? Ker je narejen s srcem. In topel  očetov objem, ki ga tvoje majhno srce začuti po dolgem času? Najpomembnejši pa je zven mile domače besede.  Zapomni si, delček tvojega srca bo vedno pripadal tvoji domovini

Tadeja Brezavšček, 9.a   

 

 

Obožujem babičine palačinke

Moja babica živi v Trbovljah. Ime ji je Ivana. Zelo rad jo obiščem.
Ima svetlo rjave lase in modre oči. Do mene je vedno prijazna. Je srednje velika. Kadar bere in gleda televizijo, potrebuje očala. Delala je na banki, sedaj pa je že v pokoju. Hitro popusti, če naredim kakšno neumnost. Če ni bolna, je vedno dobre volje in nasmejana. Zelo dobro kuha. Pri njeni kuhi najbolj obožujem palačinke. Namaže jih s čokolado. Te so najboljše.

Val Velušček, 5. b

 

Moja nona je najboljša

Moja babica  Anica, ki ji rečem nona, je zelo prijazna. Živi v Britofu, kot jaz. Stara je 67 let. Ima temno rjave lase in vedno nosi uhane. Ima zelo lepe modre oči. Skoraj vedno nosi trenirko, copate in ko bere, potrebuje očala. Vedno je nasmejana. Vsako stvar zelo dobro skuha. Najbolje naredi mesno lazanjo, mineštro in žolco. Veliko stvari po hiši naredi ona. Kdaj pa kdaj je jezna, ker je vsa dnevna soba založena z lego kockami. Vse v družini ima zelo zelo rada.
Nona nima službe, njeno delo je kuhanje in hišna opravila. Poleg tega ima zelo rada svoje rože. Najraje je kmečka ženska z veliko prijatelji in prijateljicami.
Ona je najboljša nona od vseh non. Na žalost je edina, ker je druga že umrla.

Tian Humar Bajt, 5. b

Poškodovani zob

Ko sem odšel k verouku, sem na cesti padel. Poškodoval sem si zob.
Ko sem prišel domov, sem povedal mami, kaj se mi je zgodilo. Med pogovorom in mojim nasmehom je mama opazila, da imam okrušen zob, čeprav jaz tega nisem občutil. Nastala je velika panika! Kaj naj naredimo? Ravno tistega dne je zobozdravnik delal popoldne. Mama mu je telefonirala in povedala, kaj je opazila na zobu. Zobozdravnik je rekel, naj me pripeljejo v ambulanto. Ko je videl, kaj je z zobom, je rekel, da sem imel srečo. Tisti dan mi je zobe samo premazal. Povedal mi je, da bo zob najprej obrusil in popravil, da bo enak kot drugi zobje. Ker poškodba ni bila huda, ni bilo potrebno iti na slikanje zoba. Moja glavna skrb je bila, če bo bolelo. Zelo sem se oddahnil, ker me ni. Zobozdravnik mi je dal datum za ponoven obisk. K njemu sem odšel brez strahu in vesel sem bil, da bom imel popravljen zob. Zadovoljen sem bil, ker ni bilo bolečin in me ni nič oviralo. Ko sem prišel domov, sem bratcu pokazal, kakšen zob imam.
To se lahko zgodi vsakemu, kdor ne gleda, kje hodi. Zato pazite!

Rene Berdon, 5. b

Stisnila sem zobe

Septembra letos sem bila naročena na pregled.
Z mamo sva se odpeljali k zobozdravniku. V čakalnici je bila dolga vrsta. Prišla je asistentka in prosila za zdravstveno kartico. Videla naju je, da se dolgočasiva in nama prinesla par knjig. Začeli sva brati in vrsta je v hipu postala krajša. Asistentka me je poklicala in vstopila sem v zobno ambulanto. Zagledala sem stol in postalo me je strah. Glas zobozdravnika ni bil prav nežen, ko pa me je povabil na stol sem se opogumila in sedla. Odprla sem usta in pregledal mi je zobe. Zdel se mi je postaven, velik, smešen in strog. Povedal mi je, da bom dobila zalivko. Grozno je bilo. Začel je spirati zob in delati jamico vanj. Da bi se umirila, mi je zraven pel pesmice. Ko me je zabolelo je, sem stisnila zobe in ugriznila v pripomoček. Mislila sem, da  bo začel kričati name, a na srečo ni. Opravičila sem se mu in vse je bilo kot prej. Bolečina je izginila. Odšla sem iz ordinacije in objela mamo.
Zobozdravnik me je poklical nazaj, ker sem bila pridna je na mojo roko odtisnil žig. Z mamo sva odšli domov in moje skrbi so izginile. Zame je bil ta dan poln strahov in ena sama dogodivščina, ki se mi je pripetila in se mi bo za vedno vtisnila v spomin.

 Kim Dugar, 5. b

Zobobol

Bil je lep sončen dan. Vesel sem vstal iz postelje, saj je bila sobota.
Ko sem se sprehodil do kopalnice, me je močno zaskelelo. Z dlanjo sem se prijel za ličnico in opazil, da sem malo zatečen. Globoko sem zajel zrak in si mislil, da to ne more biti res. Nato me je tako močno zabolelo, da bi najrajši zatulil. Mami sem povedal, da je prehudo in ne bom zdržal do ponedeljka. Usedla sva se v avto in se odpeljala do Nove Gorice, kjer je dežurni zobozdravnik. Ko sva prišla v čakalnico, je bilo tam kar nekaj ljudi. Vedel sem, da bo treba počakati. Še nikoli si nisem tako želel k zobozdravniku. Ko sem vstopil v ordinacijo, sta me prijazno pozdravila medicinska sestra in zobozdravnik. Ko je zobozdravnik videl moj boleči izraz na obrazu, me je potolažil, da bo kmalu bolje. Zob je pozdravil in vesel sem z mamo odšel na sladoled.
Ko sem se zvečer odpravil spat, sem razmišljal, da se v posteljo uležeš zdrav, zbudiš pa se lahko bolan, v mojem primeru z zobobolom. Veseliti se moramo vsakega prijetnega dne.

Anže Berdon, 5. b
več…

Drugačnost

Vsem se po žilah ista kri pretaka.
Ni važna vera, ni važen spol,
na tem svetu prostora za vse je dovolj,
srca vseh nas so čisto enaka.

Drugačnost je lepa, čudovita,
nas dela posebne, drugačne,
na svoj način privlačne,
v vsakem svoja posebnost je skrita.

Med nami je ogromno razlik,
a ljubezen je neomajna,
vsaka razlika je lepa – moja, tvoja, vajina,
z njimi svet ni tako enolik.

Lana Cvetrežnik, 8. a; Ana Vidmar, 8. b

Najboljši dan

Vsako jutro se nov dan rodi.
Zjutraj se zbudim
in najprej k oknu pohitim.
Kaj neki zunaj se dogaja?
Prisluhnem bolje.
Saj to je vendar ptičja pevska vaja!
Za spremljavo pa potoček poskrbi,
ki tik za hišo žubori.
Izza hriba sonce se dviguje
in lep dan napoveduje.
Uredim se in pozajtrkujem,
po tri stopnice preskakujem
in proti šoli hitim,
da le pouka ne zamudim.
Kaj je najbolje in kdaj je najbolje?
Ko zjutraj vstanem dobre volje.

 Maja Kralj, 8. b

 

 

Kdaj je novo jutro

Kdaj je novo jutro?
Ko na nebu v daljavi
otročiček mili, zdravi
skozi okno pogleda
in žarek svetlobe zagleda.
Kmalu zatem malega moža
žarek poboža,
tako da se mu otopli koža.
Mali mož  se na noge postavi,
da se lahko dnevu zoperstavi.

Tajda Pirih, 8. a

Domovina

Bile so zimska počitnice. Končno!
Zbudila sem se v hladno zimsko jutro in zunaj je naletaval sneg. Nataknem si tople copate in grem na balkon, da se prepričam, če res sneži.
Kako lepo! To so zelo redki trenutki v Kanalu, da sneži. Rada imam sneg. Globoko vdihnem zimski zrak in se odpravim na toplo. V peči se sliši šumenje ognja. Pripravljam si zajtrk in razmišljam, kaj bi danes lahko počela s prijateljicami. Lahko bi se odpravile na Bled. Na Bledu še nisem bila v tem zimskem času, gotovo je zelo zanimivo. Lahko bi se odpravila do Ljubljane. Obožujem Ljubljano, sploh poleti, ko se toliko dogaja. Odločila sem se, da bom srednjo šolo obiskovala v Ljubljani. Takrat bom imela priložnost, da jo še bolje spoznam. Mogoče pa bodo prijateljice želele ostati v Kanalu, da bi se kepale in sankale.
Mogoče je pa res to najboljša izbira. Potem bi lahko skupaj pripravile kosilo, pogledale kakšen dober film.
Kaj pa Lipica?
Nazadnje sem bila tam kot otrok in ne spominjam se več dosti. Ravno prejšnji teden sem prebrala knjigo slovenske pisateljice Dese Muck z naslovom Nebo v očesu lipicanca.
Bila sem navdušena nad knjigo in belimi konji, kar zaželela sem si, da bi jih bolje spoznala.
No ja, karkoli bomo počele, se bomo imele lepo, kajti naša domovina Slovenija je čudovita domovina.

 Tereza Mugerli, 9. a

Ne vem, zakaj

Dan za dnem o koncu razmišljam,
a ne vem, zakaj.
Misel, ki vre na dan odmišljam,
a ne vem, zakaj.
Edina glasba zame je zvok tišine,
ki me nikoli ne mine,
a ne vem, zakaj.
V srcu se praznina napolnila ne bo,
saj je moje srce kot oblačno nebo,
a ne vem, zakaj.
Mogoče je kriva jeza ali nesreča,
saj je v moji glavi ogromna gneča,
a ne vem, zakaj.
Moja duša bo z vetrom odletela
in nekje daleč stran ogenj vnela,
a ne vem, zakaj.

Tadeja Brezavšček, 9.a

 

 

Prijateljstvo

Prijateljstvo je lepa stvar,
ki je za vsakogar,
tudi za tiste, ki se teme bojijo
ter tiste, ki od sladkosti blestijo,
tudi za najbolj revne in pomoči potrebne.

Če nimaš prijateljev, si sam v temi
in rečeš, pridi tudi ti k meni.
Se bova igrala,  vse skrivnosti si podala
in tudi v naju bo luč zasijala.

Prijatelj je tisti, ki ti vse verjame,
da mu lahko rečeš, ti verjameš vame.
Prijatelj je tisti, ki ti vedno pomaga,
dokler se zlo pri tebi nalaga.

Veliko je lepih trenutkov,
ki jih prijatelj s teboj preživi,
čeprav se mu takrat dogajajo druge stvari.

Veliko stvari bo v življenju pozabil,
ampak tebe nikoli,
saj ti je življenje na noge postavil.

Lucia Pascolat, 9.a

 

 

Jaz

Kdo je ta Jaz ?
Ne poznam tega Jaza,
a vem, da ima dva obraza.
En Jaz se v temi skriva,
drugi pa na soncu počiva,
s prijatelji se po parku sprehaja,
med tem ko prvi v knjižnico zahaja.
Strah ga je
in se sebe sramuje.
Drugi ne gleda na temno plat
in v srcih pušča svoj pečat.
Dva Jaza z mano živita,
a zame se ne zmenita,
vse, kar si želim jaz,
je postati moj pravi Jaz.

Tadeja Brezavšček, 9. a

Domovina

Moja rodna domovina,
to je moj domači kraj,
tu ne toči se le vina,
ampak pije tudi čaj.

Naša himna je Zdravljica,
ki se poje prav povsod,
ta združuje vse Slovence,
ni pomembno kdaj in kod.

Lepa naša je dežela
in ponosni smo na njo,
dajmo zanjo se boriti,
dobro je in prav tako.

Radi spoznavamo tuje šege in navade,
a Slovencem kakor nekdaj,
le za svoje je razvade.

 Pia Likar, 9. a

Otroštvo

Otroštvo je obdobje v človeškem življenju,
ki poziva starše k velikemu potrpljenju,
je brez napetosti in slabih misli
ter pohlepnih koristi.

Je čas, ko spoznavaš sebe in svoje talente,
saj kar ti je bilo v življenju dano,
bo zate vedno dobro postlano.

Najpomembnejše v otroštvu je,
da z igro in znanjem spoznavamo svet,
ki nas obdaja od zime do maja.

Izjemen dogodek je tudi,
ko prvi korak naredimo
in si v svet zaželimo.

Nato leta tečejo in otroci rastemo
in se šele kot odrasli zavedamo,
da sedaj drugače svet gledamo.

Lucia Pascolat, 9. a

Jutro

Nežni žarek obleti obzorje,
jate krilatih ptic lete čez razburkano morje,
tebe pa rahel glasek prebudi
in pove ti, da nov dan že pred tabo stoji.

Pove ti, da so nova soočanja pred teboj,
novi upi, novi cilji, nove možnosti,
da poskušaš znova zaživeti,
saj nikomur ni bilo usojeno le trpeti.

Trpeti v siju temne noči,
temne noči, ki v srcu tiči,
ki tiči in tako dobro se skriva,
da z majhnimi kapljicami oči obliva.

A kapljica zjutraj navzdol zdrsi,
v jutranjih urah zalije srce,
poganjki, cvetlice ponovno cvete.

Lana Cvetrežnik, 8. a

Jutro

In spet so topli žarki sonca v rokah sinjega neba
iz glav pregnali sladke sanje na temno dno srca.
Morda zvečer spet oživijo,
morda zvečer spet obudijo,
a na to se tiho jutro ne ozira,
ono nam s svitom možnosti odpira
in v srcu res iskreno upa,
da sanje življenjske svoje bi izpolnili,
da bridke spomine bi za sabo pustili
in na trnati poti življenja
z jutrom nov korak naredili.

Ana Vidmar, 8. b

 

Dan kulture

Kultura nas obdaja
in v naših srcih raja.

8. februarja dan kulture praznujemo
in Prešernovo himno pojemo.
Pesem imenuje se Zdravljica,
osem kitic ima, sedma je naša himna.

Zastave obešamo,
in našo kulturo cenimo.
Naša zastava je bela, modra in rdeča,
tri pasove ima,
Triglav, vodovje in tri zvezde pozna.

V šoli proslavo priredimo,
namenjena Prešernu je,
ker himno napisal je
in se za kulturo zavzemal.

Slovenija je naša ljuba domovina,
polna radosti in raznolikosti.
Kultura nas polni in plemeniti,
domovino zna izboljšati.

Teja Pavšič, Lana Brezavšček, 7. a

Mlada kitaristka iz Kanala ob Soči

Maja Kralj je pridna kitaristka iz Kanala ob Soči. Kitaro se uči že sedem let na glasbeni šoli v Novi Gorici pri učiteljici Evi Slokar Šviligoj. Obiskali smo jo pri njej doma in jo zaprosili za pogovor.

Že od malih nog živiš v Kanalu ob Soči. Kako si ta kraj doživljala skozi otroške oči?
Živim v prekrasni družini. Imam mamo in očeta ter sestro Marijo. Kot majhna sem se veliko igrala z njo. Kot otrok sem se najraje igrala zunaj, pomagala babici pri peki in očetu v bližnjem gozdu.

Ali je tvoja učiteljica kitare prijazna?
Da, je zelo strpna in prijazna. Tudi ona se trudi po svojih najboljših močeh. Veliko ur sva presedeli skupaj in se zabavali ob igranju kitare. Postali sva zelo dobri prijateljici.

Kako se začne tvoj dan?
Zbudim se ob 7.15, se oblečem in grem v šolo. Pouk končam ob14.00. Ko pridem domov, me pri babici že čaka kosilo. Po kosilu napišem domačo nalogo, se učim in vadim kitaro. Dvakrat tedensko imam popoldne še pouk kitare. Zvečer gledam televizijo in spat grem ob 22.30. Moj dan je precej pester.

V kateri smeri boš nadaljevala šolanje?
Odločila sem se za ekonomsko srednjo šolo v Novi Gorici, saj se mi zdi ta šola dobra in primerna zame.

Kateri je tvoj najljubši film in pevec/ka?
Nimam najljubšega filma, med najljubšimi pa so mi Harry Potter, Back to the future, Hudič v Emily Rose, Odrasl ,…Tudi najljubšega pevca nimam, med najljubšimi pa so mi Ed Sheeran, Shawn Mendes, skupine RollingStones, Eagles, AC/DC,…

Imaš pred nastopi kaj treme?
Pred nastopi imam zelo veliko tremo. Včasih kar zaledenim in pozabim skladbo.

Kaj je tvoj najljubši konjiček?
Poleg igranja kitare rada tudi pojem in plešem. Pojem največ pesmi, ki imajo spremljavo s kitaro. Zelo rada igram odbojko in košarko. Odbojko sem igrala pet let.

Uresničila se ti je želja, da bi igrala kitaro. Imaš še kakšne neuresničene želje?
Da. Ko sem bila majhna, sem hotela iti na koncert igralcev takrat neke priljubljene serije. Staršem sem »težila« vsak dan, da hočem iti na koncert. Moj oče je tisti dan, ko je bil koncert, že razerviral prost dan, vendar ker jim nisem več »težila«, me niso odpeljali na koncert. Takrat sem bila nanje zelo jezna.

Kdaj si začutila, da želiš igrati kitaro in postati dobra kitaristka?
Ko sem bila majhna, sem najprej hotela igrati flavto, pri sedmih letih pa sem se odločila za kitaro. Kitara me pomirja.

Ali je bilo potrebnega veliko truda, da si prišla do tako dobrega igranja kitare?
Da, veliko sem vadila in se trudila po svojih najboljših močeh. Rada imam ta inštrument, zato sem se ga z veseljem učila igrati.

Marija Kralj, 8. b

O Butalcih

Butalci pametni so bili,
a brez pameti.

V glavi niso je imeli,
zato pa so raje peli.

Tepanjčani isti so bili,
a njihovi sovražniki.

Ker Butale lepe so,
v njih Cefizelj krade seno.

A ko ga policaj zavoha,
Cefizlja hitro v zapor spoka.

Ko se mu približa, se ga boji,
zato ga hitro izpusti.

 Katja Škrlec, 6. a

 

 

O zimi

»Pridi, noter je toplo,
zunaj pa mraz premočno.

Zunaj pihlja in
sneg naletava.

Ja, saj res!
Zima prihaja.«

Katja Škrlec, 6. a

Z jutrom se začne nov dan

Luna je že zaprla svoje veke in zvezde so se spustile na konec neba. Nato sonce pomežikne na poljane in prijazno pozdravi dan.
Oranžno je, rdeče, žgoče, že žari. Morje se že lesketa, galebi že letijo čezenj, žito na poljih se ovije v zlato. Gozdne živali že iščejo hrano in ptice letijo čez mirno nebo. Jaz pa mirno hodim po gozdnih poteh in razmišljam. Lepota naše domovine je edinstvena. Če bi jo izgubila, ne vem, če bi na svetu našla tako. Ne, ne bi je. Edinstvena je. Le eno imamo.
Sonce se zvečer poslavlja, zvezde že na nebo kliče in nato priplava modri mesec. Čeprav vem, da je dan končan, vem, da bo kmalu spet zasijalo sonce v novo jutro.

Larisa Dugar, 8. a

Na travniku besed

Na travniku besed
je res prekrasen cvet.
Cvet je iz besed,
poln je čudes.

V vsakem cvetnem listu
se ena črka skriva,
vsaka črka eno barvo
v lepi cvet preliva.

Ko vse rože se razprejo,
travnik zažari,
saj milijone rož cveti.
Na travniku besed
se zgodba prebudi.

Veronika Stegel, 4. b

Beseda

Beseda je vseveda.
Z njo lahko kaj sporočimo,
z njo lahko spore uredimo,
z njo lahko koga razžalostimo.

Ves čas nastajajo nove besede,
lahko jih prevzamemo
ali si jih izmislimo,
če si nov izum zamislimo.

Če začnemo besede šteti,
nikakor ne moremo vseh prešteti,
saj je naših besed neskončno.

Lahko pa štejemo,
pridemo do sape
in izjavimo: »Končno!«

Beseda ni konj, pravi pregovor,
čeprav včasih gremo zaradi nje na zagovor.

Jernej Vinazza, 9. a

 

 

Ocena predstave v SNG Nova Gorica

V sredo, 13. decembra, smo si šli v Novo Gorico ogledat predstavo Ronja, razbojniška hči.

V njej je nastopalo kar nekaj znanih igralcev. Predstava mi je bila všeč, saj je imela zelo neobičajno sceno. Pritegnila me je tudi zato, ker so zgodbo malo preuredili in jo odigrali malo po svoje. Tako je bila predstava samo boljša od knjige, ki jo je napisala Astrid Lindgren. Igralci so na odru tudi peli in igrali na instrumente. Dobro je bilo to, da glasba ni bila posneta, ampak da so jo za zavesami igrali glasbeniki, eden od njih je igral na bobne in hkrati tudi pel. Med spremljanjem igre me je motilo to, da so gledalci iz druge šole govorili, komentirali in spuščali čudne zvoke, na koncu pa začeli butati v stole.

Skratka, predstava mi je bila zanimiva in verjamem, da si jo bom zapomnil.

Aljaž Gerbec, 8. b

V sredo, 13. 12., smo se odpravili v SNG Nova Gorica na ogled gledališke igre Ronja, razbojniška hči.

Predstava govori o deklici Ronji, ki je hči razbojniškega poglavarja. Rodila se je v nevihtni noči. Zaljubila se je v razbojnika Birka, s katerim sta bila nerazdružljiva, njuna očeta pa sta bila smrtna sovražnika. Ronja in Birk nista želela postati razbojnika in kmalu sta se preselila v jamo. Na koncu pa sta očeta sklenila premirje. Predstavi je dala pridih tudi glasba in odlična igra igralcev.

Bila mi je zelo všeč, saj je bila hkrati smešna in romantična.

Larisa Dugar, 8. a

 

Odkritja

Veliko stvari ljudje odkrili so,
Ameriko, vesolje in vse to.
Ameriko odkrili so zato,
ker Kolumb ˝zgrešil˝ je Indijo.

Grega Okroglič, 8. a

 

Filozofija

Filozofija je veda, ni zmeda.
Kdor pameten je,
za filozofa naj gre.
Ker oni dobre ideje dobivajo,
izumljajo in odkrivajo.
Filozofija je modrost,
ki odpravlja svetovno norost.
Če nekdo nekaj odkrije,
se to razširi, razvije.
S filozofijo svet napreduje,
saj ta ljudi razsvetljuje.

Pia Likar in Veronika Miklavc, 9. a

Diogen v sodu

Poglej tam je sod,
notri je človeški rod.
To je Diogen z veliko glavo,
zelo je moder,
saj opazuje naravo.
Sod je velik in debel,
v njem je Diogen zadovoljen in vesel.

Pia Likar in Veronika Miklavc, 9. a

Ura filozofije

Vsak torek ob osmi uri
se naša ura filozofije prične.
Polna je zabave in smeha,
tudi če izumljamo ne.
Nekateri bodo mogoče postali filozofi,
ali pa bodo svojemu otroku dali ime Zofi.

Ko ura se konča,
se pozdravimo in
vsak v svojo smer odpravimo.
Čeprav bi si želeli, da traja še,
pa žal ne gre.

Pia Likar in Veronika Miklavc, 9. a

Modrost

Modrost je kot mladost,
ki prihaja in odhaja.
Vsak ima v sebi svojo modrost,
pa tudi slabost.
Včasih je dobra,
ker je modra,
včasih pa ni dobra,
ker je preveč modra.

Maja Jakopič, Dejana Barudžija, 9. a

Ura filozofije

Ko zvonec zazvoni,
v razred pridemo mi.
Ko vsi na svojih mestih sedimo,
se z učiteljico pogovorimo.
Povemo ji, kar mislimo
in tudi kaj zapišemo.
K uri radi prihajamo,
ker se veliko pogovarjamo.

Maja Jakopič, Dejana Barudžija, 9. a

Moji ljubi Slovenci

(Trubarjev nagovor Slovencem današnjega časa)

Slovenci! Obiskal sem našo državo Slovenijo. Ponosen in razočaran sem nad tem, kaj smo naredili iz Slovenije, za katero smo se leta borili ter si jo želeli.

Seveda ne smem pozabiti na to, koliko knjig imate sedaj. Ponosen sem na čisto vsako slovensko besedo, ki je zapisana v njih. Vse šole ter slovenske univerze, vsi pisatelji, pesniki, na čisto vse sem ponosen, kar je slovenskega. A ne morem si zatiskati oči, veliko je tudi slabega. Samostojno državo Slovenijo imate, a nanjo niste tako ponosni  kot jaz sam. Vedno bolj zaničujete Slovenijo ter slovenski jezik, vedno manj ste ponosni na to, da ste Slovenci. Sprehajal sem se po naši prestolnici in kamor sem pogledal, sem uvidel le neznane besede. Slišal sem pogovore mnogih ljudi, a vsi so govorili meni skorajda nepoznan jezik, le redkokdaj sem v njihovih pogovorih zaznal slovensko besedo.  Seznanil sem se tudi z vsemi družabnimi omrežji, ki jih sedaj imate. Vedno, vedno manj je človeškega stiska roke, prijaznega objema ter klepeta. Sploh znate še kazati čustva? Sedaj se vse to počne prek kovinskih škatlic, ki se svetijo, utripajo, zvonijo ter se tresejo. Zmanjkuje vam časa za vse in vsem se tako mudi, s slušalkami v ušesih tekajo sem ter tja ter se niti ne pozdravijo. Nihče nikogar ne pozna, nihče nikogar ničesar ne vpraša. Povsod se vrtijo razne tuje skladbe, vaša življenja pa z njimi.

Slovenci! Čas je, da se zamislite, znati morate živeti kot narod! Slovenski narod! Ne smete biti le tuji ponaredki. Biti morate edinstveni ter ponosni na to, kar ste. In takrat, moji ljubi Slovenci, takrat, ko boste to dosegli, takrat bom ponosen na vas!

Ana Vidmar, 8. b

Lovec na obisku

V torek nas je obiskal lovec. Predstavil nam je lovsko opremo: obleko, nahrbtnik, puško, daljnogled ter klobuk. Na njem je bila smrekova vejica. Lovec naj bi imel tudi lovskega psa. S seboj je prinesel nagačene živali. Povedal nam je veliko novega in zanimivega. Zapomnil sem si, da se mladičkov ne smemo dotikati, ker jih zato mama zapusti. Opozoril nas je na bolezen steklino.

Doživel sem lepo prvo uro.

Jan Berlot, 3. a

Komaj sem čakala, da nas bo obiskal lovec. To se je zgodilo v torek prvo šolsko uro. S seboj je prinesel nagačene živali, ki smo jih lahko tudi pobožali. Pokazal nam je tudi čekane divjega prašiča. Oblečen je bil v zeleno lovsko obleko. Izvedela sem, da je steklina lahko smrtno nevarna bolezen. Ljudje so največji sovražniki živali. Dal nam je tudi zgibanko. Zapeli smo mu pesmico Lisička je prav zvita zver. Bil je zelo vesel. Na koncu smo mu pomagali nesti živali do njegovega avtomobila. Imela sem se zelo lepo. Naučila sem se veliko novega.

Aminah Miklavc, 3.a

Pravljični čas

Veter prinesel je
bele snežinke,
se dežela je
v pravljični svet spremenila.

Ko ura bo polnoč
v zvoniku odbila,
bo sreča v vseh
srcih zazvonila.

Veronika Stegel, 4.b

Ko mirna noč pride med nas,
veselje prevlada na glas.
Opolnoči ognjemet na nebu žari,
v  novo leto nas prebudi.

Ana Hvalica, 4. b

Voščilo se bo spremenilo,
v oblak se bo prelilo,
iz njega se bo smeh in veselje zlilo.
Takrat se bosta dobra volja
in prijateljstvo rodilo.

A le, če bo na oblaku voščila
vesela energija.

Lia Levpušček, 4. b

 

 

Kaj mi pomeni domovina?

Domovina mi pomeni dom, srečo in prijateljstvo. Srečni smo, ker je naša domovina mirna, varna in lepa. Ko po televiziji vidim vojne v drugih državah, mi je hudo. V naši državi je malokdo brez doma in hrane. Malokateri otrok nima staršev.
Turisti radi obiskujejo Slovenijo, ker je lepa in čista. Slovenci smo ponosni na svojo domovino.

Leon Ostrouška, Žiga Velišček, 4. b

Slovenija je lepa država.Veseli smo, ker imamo mir, imamo hrano, ker Slovenci pomagamo in darujemo drugim. Vesel sem, ker imam starše. Ponosen sem, da sem Slovenec.

 Martin Kralj, Matevž Pogačnik, 4. b več…

Sonce zaide, a vedno tudi vzide

Božični čas je. Vse je v lučkah, okraskih, vse se blešči, žari, čaka nas obdarovanje z darili, veliko ljubezni, veselja … Božič je blizu, za njim pa še novo leto. Čeprav bo kmalu novo leto, to zame, za moje sošolce in generacijo 2003 ne bo edino. V tem novem letu 2018 bomo imeli še eno novo leto, ki bo za nas še pomembnejše. To bo novo šolsko leto, a tokrat v srednji šoli. Še pomembnejša pa bo odločitev za srednjo šolo. V novem letu bom najbolj pogrešal najboljše prijatelje, pa tudi spominjal se bom dogodivščin, ki so se mi zgodile, pa čeprav so bile vmes tudi slabe. Če se vrnem nazaj, na pravo novo leto, lahko povem, da je treba najprej pogledati nazaj in pomisliti, kaj si v tem letu naredil slabega  in kaj lahko popraviš v letu, ki prihaja. Vedno je treba nekaj popraviti, vsaj jaz tako mislim. Naslov Sonce zaide, a tudi vedno znova vzide sem dal ravno zaradi tega: če narediš napako, jo lahko naslednje leto popraviš. Drugače pa, kot se reče: Srečno novo leto.

Matej Jerončič, 9. a

več…

Novo leto – nova priložnost

Na steni srce ure bije,
skozi okno jutranje sonce sije,
prišel je nov dan,
prejšnji je že v zemlji zakopan.

Danes je zate nova priložnost,
a to ni tvoja zadnja možnost,
mogoče to leto ni najboljše bilo,
a kdo ve, kaj se bo v prihodnjem zgodilo.

Kaj še čakaš, pojdi zanj,
raje, kot da sediš na oblaku sanj,
kaj ne veš, da novo leto prihaja
in leto 2017 odhaja.

Tadeja Brezavšček, 9. a

Staro leto se poslavlja in prihaja novo

Naj prihajajoče leto prinese veliko sreče,
zdravja, dobrih ocen,
naj vsak najde stvar, ki ga zanima,
da vesela bo zima,
polna snega in smeha,
naj pri zapleteni stvari nihče ne odneha.

Staro leto bo kmalu za nami,
a čaka nas novo,
ko si bomo nova znanja pridobili
in se v družbi dobrih prijateljev veselili.

Jernej Vinazza, 9. a

Moji ljubi Slovenci

(Trubarjev nagovor Slovencem)

Pred 500 leti je bilo tu vse drugače. Vam, moji ljubi Slovenci, sem dal del sebe. Napisal sem vam Katekizem in Abecednik. Takrat ste se zavedali, kaj vam pomeni slovenščina, sedaj pa jo zakrivajo temni oblaki.
V času reformacije Slovenija še ni obstajala, sedaj pa je samostojna država Republika Slovenija. Včasih ni bilo toliko knjig, kot jih imate danes, ampak kdo sploh še bere knjige. Danes imate internet in vas slovenščina sploh ne zanima. Ne zavedate se, kaj imate. Dandanes imate vsi telefon in knjigo berete le za domače branje ali bralno značko. V našo ljubo domovino vdira angleščina. Ko sem se sprehajal po slovenskih ulicah, sem opazil, da je vedno več napisov v angleščini. Kamor pogledaš, že vidiš angleški napis na različnih izdelkih, v knjigah in besedilih ter še drugod. Vendar sem zadovoljen z vami, ker ste razvili napredno tehnologijo. V nobenem domu ne manjka televizor, ki vam krajša čas. Pa tablični računalnik, računalnik, telefon … Tudi avtomobili so se razvili. Tako lahko greste kamorkoli želite, vendar bi vas rad nekaj vprašal. Zakaj ne greste raje brat knjige, kot da visite pred televizijo? Zakaj se vam branje zdi tako grozno in dolgočasno? Če berete, si gradite svoj besedni zaklad.

Varujte naš jezik, domovino, zastavo, himno … Naj vas ne prevzame pohlep. Saj je prav, da se učite angleščino, saj je ta mednarodni jezik, le ne pozabite na svoj materni jezik in našo malo Slovenijo.

Larisa Dugar, 8. a

 

Vrednost domovine spoznamo, ko jo izgubimo

(Razmišljanje po branju knjige Črni bratje)

Vrednost domovine spoznamo, ko jo izgubimo. Sploh se ne zavedamo, česa vsega smo deležni in kaj vse nam je dano. Zdi se nam že skorajda samoumevno, da imamo družino, prijatelje in svojo domovino. A če bo nekoč prišel dan, ko bomo to izgubili, se bomo začeli zavedati, kaj vse nam je v resnici to pomenilo. Kadar bodo prišli tuji ljudje in nas silili v tujo kulturo, drug jezik, zatirali naše običaje, ko bomo enkrat izgubili domovino, takrat bomo ugotovili, kakšno vrednost je le-ta imela za naše  življenje.

To se je pripetilo mnogim Slovencem, ki so živeli na Primorskem. Med njimi je bilo tudi pet dijakov, a oni so se odločili fašistom postaviti se po robu. Ustanovili so »tolpo«, ki je obešala po glavnih trgih in ulicah razne listke s protifašistično vsebino, saj so s tem hoteli opozoriti Slovence, naj se borijo in ne kar predajo.

Tonin, Pavlek, Filip, Nejče in Jerko so si zaprisegli, da se nikoli ne bodo izdali ali povedali česarkoli o »Črnih bratih«. Takšno ime so si namreč nadeli. To so počeli, ker jim je Slovenija, slovenski jezik in vse, kar je bilo slovenskega, veliko pomenilo in so se za to hoteli tudi boriti. Hoteli si imeti spet slovenske šole. Zato so se kljub vsemu pogovarjali slovensko, ponosno gledali slovensko zastavo in svoje prihranke zapravljali za črnilo in papir, da so lahko tiskali še več listkov, ki bi Slovence opominjali na domovino. To so trdno dokazali s prisego k »Črnim bratom«, ko so si obljubili, da se bodo borili proti fašistom in ko so pri zasliševanju kljub udarcem ter stradanju vsi, razen Nejčeta, ostali tiho. Vsi so bili za svoja leta zelo pogumni, še posebno Jerko. Tepli, stradali in mučili so jih in Jerko je zaradi vsega tega umrl. A je umrl kot zmagovalec za Slovenijo. Ta del zgodbe me je zato zelo prizadel.

Danes pa nam domovina ne pomeni več toliko kot včasih, danes bi si le redkokdo zanjo sploh upal biti okaran, kaj šele tepen ali stradan. Zagotovo pa zanjo nihče ne bi bil pripravljen umreti. Mislim, da je knjiga Črni bratje marsikoga naučila, da je to, da imamo domovino, velik privilegij in dar in da bi morali biti vsi Slovenci na svojo Slovenijo zelo ponosni, dokler jo imamo.

Ana Vidmar, 8. b

Kralj Matjaž pri meni doma

Kralj Matjaž pri meni doma

Bil je mrzel dan in zapadel je sneg, jaz pa sem morala v hiši pisati domačo nalogo.

Kar naenkrat pa nekdo potrka na vrata. Bila sem začudena in odšla sem odpret vrata. Pred vrati je stal velik mož z dolgo brado. Najprej sem mislila, da je prišel Miklavž, zato sem se mu opravičila, ker še nimam pisma zanj. On pa se je zasmejal in se mi predstavil kot kralj Matjaž. To me je zelo presenetilo, saj sem se ravnokar učila o njem. Povabila sem ga noter in mu skuhala čaj, saj je prepotoval dolgo pot po snegu. Pripravila sem mu pecivo, ki ga je spekel moj brat, in sadni čaj. Ko je pojedel in popil, me je vprašal, če bi se šla kepat in naredit snežaka. Rekla sem mu, da žal ne morem, saj moram napisati nalogo. Nasmehnil se je in mi ponudil pomoč. Sprejela sem jo in odšla sva pisat nalogo. Hitro sva jo naredila, saj sva skupaj znala več. Ko sva končala, sem pripravila torbo za ponedeljek in se toplo oblekla.

Odšla sva ven na sneg, naredila sva prvega snežaka, nato drugega in nato še tretjega.

Ko sva naredila vse tri, sva se začela kepati. Kmalu zatem je prišla domov moja družina, starši iz službe, brat pa iz šole. Družini sem predstavila kralja Matjaža. Bili so začudeni.

Skupaj smo naredili še štiri snežake, torej smo jih imeli na dvorišču sedem. Do večera smo bili zunaj in se kepali. Zvečer pa je mama pripravila hrano, skupaj smo pojedli večerjo. Ker je bil šele petek, je kralj Matjaž ostal čez vikend pri nas. V nedeljo, ko se je poslavljal, mi je obljubil, da se k nam vrne čez eno leto. Ko je odšel, sem bila žalostna in sem jokala. Zato sem vsak večer odštevala dneve v pričakovanju njegovega ponovnega prihoda.

Komaj sem čakala naslednji dan, da lahko povem učiteljici, kaj se mi je zgodilo.

Leila Škodnik, 7. a

Znašla sem se v času kralja Matjaža

Pri slovenščini smo se učili o kralju Matjažu. Bila je sreda zvečer in odpravljala sem se spat.

A tokrat je bilo malo drugače.

Pridem v sobo, se vržem na posteljo in zaspim.

Prebudim se sredi zelene trate, nad sabo pa zagledam glavo neke deklice. Ko odprem oči, se prestrašim, saj je nisem poznala. Potem se ji nasmehnem, se počasi dvignem ter se ji predstavim. Odvrne mi s tihim glasom: »Živijo, Nika! Jaz sem Maja. Kako si prišla sem?«

Odgovorim ji: »Ne vem, kje sploh sem.«

»V deželi kralja Matjaža si,« mi pove.

Bila sem zelo presenečena, a hkrati vesela ter zaskrbljena.

»Nič ne skrbi. Peljala te bom k njemu, saj je kralj moj očka.

Začudeno jo pogledam ter se ji nasmejim.

»Kralj je tvoj očka?« jo vprašam začudeno.

»Seveda,« se mi nasmeji.

Kako sem bila vesela, da sem imela to čast in sem lahko spoznala kralja Matjaža.

Šli sva do zlatega gradu ter vstopili v veliko sobo, pri straneh so bila vrata, na sredini velik zlat stol, na njem pa je sedel kralj, polega njega pa sta stala dva stražarja.

Maja se je pogovorila z njim ter me predstavila. Kralj me je bil vesel. Lepo so me sprejeli. Kralj je bil malo debelejše postave, sivolas ter je imel dolgo sivo brado. Bil je dobrosrčen ter vesel. Popeljal me je po svojem gradu, ki je bil zelo lep ter ne preveč razkošen. Pokazal mi je okolico z bazenom ter vrtom. Pridružili sta se nama še mama in sestra.

V veselje mi je bilo, da sem jih spoznala ter preživela dan z njimi.

Kar naenkrat slišim zvok budilke ter se pripravim in grem v šolo. Pred šolo sta stali dve dekleti in en oče, ki so jim bili zelo podobni.

Ko sem šla mimo, so me pozdravili, kot da bi se že poznali.

Nika Koren, 7. a

Recept za čarobno juho, ki bo pospešila rast Matjaževe brade

Pripomočki:
Skleda za juho
Žlica
Kuhinjsko kladivo

Sestavine:
Zemlja za rože
Vrtnica
Balzam
Semena katerekoli rastline
Voda
Cvetni prah

Postopek:
Najprej na mizo postaviš skledo in vanjo vsuješ tri žlice zemlje za rože.
Nato dodaš še malo vode in vse skupaj zmešaš z žlico.
Ko je zmes dovolj tekoča, pustimo nekaj časa stati, nato s kuhinjskim kladivom stremo semena. Potem jih vsujemo v skledo in spet mešamo.
Nato dodamo malo balzama, da bo Matjaževa brada še lepša in zraven še nekaj zrezanih cvetov vrtnice.
Ko vse to skupaj zmešamo, potrosimo še cvetni prah in tako je juha končana.

Manca Strnad, 7. a

Kralj Matjaž pri meni doma

Nekega dne sem pisala spis o kralju Matjažu, ko se je kar naenkrat prikazal pred menoj.

Ustrašila sem se. Zagledala sem starega gospoda z dolgo brado. Pozdravila sem ga in on je odzdravil.

Predstavila sem se mu in povedala, da ga že poznam. Bil je začuden. Vprašala sem ga, kaj si želi početi. Rekel je: » Želim si ogledati tvoje bivališče in okolico.«

Predstavila sem mu hišo in vse novodobne in druge gospodinjske aparate. Bili so mu zelo všeč, ker vse delajo sami.

Najbolj mu je bila všeč televizija. Ogledala sva si oddajo in zaljubil se je vanjo. Šla sva še po Avčah. Hiše so mu bile všeč. Žal mu je bilo, da je zamudil toliko časa, ko je bil v jami. Predstavila sem mu moj vsakdan in dan odraslih ter povedala, da nimamo kralja, temveč predsednika. Bil je zgrožen. Za konec sem mu obljubila  preobrazbo, ker tak ne more hoditi v tem času. Zdaj mu je brada zrasla že devetkrat okrog mize in je bila že zares dolga, prav tako so bili dolgi tudi sivi lasje. Prepustila sem mu kopalnico, da se je temeljito umil. Nato sem mu ostrigla brado in postrigla lase. S svojim videzom je bil zelo zadovoljen.

Ostal je pri meni in imela sva se lepo, ampak prišel je dan, ko je moral oditi. Zelo je pogrešal svojo družino, zato se je poslovil in izginil.

Dogodivščina mi je bila všeč in še bi jo ponovila.

Teja Pavšič, 7. a

 

Potovanje v čudežno deželo

Zvečer sem bil zelo utrujen. Komaj sem zbral moči, da sem umil zobe in odšel spat. Nisem se še dobro pokril z odejo, ko sem že sanjal. Bil sem mornar na Zlati ladji. Plul sem proti zahodu, kjer sem zagledal čuden otok. Zaplul sem v zaliv. Tam je bilo mnogo zlatih ptičkov. Kje dobijo zlato za ptičke? Potrosil sem semena po ladji, da bi prišle zlate ptice ponje. Ptice so res prišle zobat zrno. Ko sem stegnil roko proti eni, me je mama zbudila in bilo je vsega konec. Škoda.

Toni Pirih, 3. b

Nekega jutra sem zgodaj vstala. Odpravila sem se v Deželo sladkarij. Plula sem po vroči čokoladi. Videla sem čokoladne zajčke in jagodne medvedke. Medvedki so zvečer grizli zajčkom ušesa. Tudi lizike so bile velikanske in nenavadnih oblik. Hišice so bile narejene iz sladkorčkov. Na poti sem videla sadni most. Pot me je zanesla tudi skozi Čarobno kraljestvo. Tam je bilo nebo mavrično. Drugi dan sem se odpravila domov. To potovanje je bilo zelo zanimivo.

Alina Velušček, 3. b

Zgodilo se je nekega deževnega petkovega popoldneva. Iz šole sem se vrnil utrujen od učenja. Po kosilu sem šel malo počivat. Kmalu sem zaspal. Kar naenkrat me je nekaj požgečkalo po nogi. Zagledal sem veliko Zlato ladjo, zasidrano ob moji nogi. Na njej sta bila dva gusarja z velikimi meči iz sladkorne pene. Povedala sta mi, da sem njun ujetnik. Prijela sta me vsak z ene strani in me stlačila v zlato kletko. Tako sem se ustrašil, da sem se zbudil in sem  šel to povedat mamici. Potolažila me je in mi rekla, da Zlata ladja obišče prav vse otroke tega sveta.

Ajdin Ljubunčić, 3. a

Zbudil sem se v deželi Čiračara. Odprl sem oči in zagledal sem morje in ladjo. Ladja je bila prelepa, bila je iz zlata in diamantov. Usedel sem se nanjo in odplul do Zlatega otoka. Tu sem zagledal zaklad. Domov sem se vrnil s polno skrinjo zlatnikov. Na žalost so bile to le sanje.

Jan Berlot, 3. a

Ljubezenska za deklice

Vame, žal ne                                      Vame je bil

vem, koliko                                         en **** in

jih je bilo                                             jaz sem bila

zaljubljenih.                                        vanj.

Vem pa le                                           Ah, kaj hočem,

za enega.                                           tako je življenje.

Ampak nikomur

ne povej!

Obljubiš?

Spesnila po vzoru B. A. Novaka, Maruša Skrt, 3. k

 

Zima

Lepe, bele deklice
so v vetru zaplesale,
se vrtele in igrale,
iz meglice na zemljo priskakljale.

Spletle puhasto odejo
ter z njo prekrile svet,
zdaj v pravljični deželi
živita sneg in led.

Ko sonce z žarki
poboža belo deželo,
v svečah ledenih
odsev zažari
ter se sneg mavrično zaiskri.

Veronika Stegel, 4. b

Nova spletna stran
https://www.os-kanal.si

(Skupno 2.277 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost