Pogovarjal sem se z mojo prababico Ido Jakopič. Letos bo imela že 100 let, a še vedno kuha, lika, pere, pospravlja … Le kako ji to uspeva?
1. Kdaj ste morali začeti opravljati gospodinjska opravila?
Gospodinjska dela sem začela opravljati pri 13 letih, ko sem se začela učiti šivati v Bodrežu pri Mirtovih. Od doma sem hodila peš. Po enem letu sem se že naučila šivati. Učila me je sestrična Jušta. Kot otroci smo hodili z mamo v gozd iskat drva za zimo, saj je oče odšel v Argentino delat, da bi odslužil dolg, ki ga je napravil za odkup hiše.
2. Kakšna je bila vaša mladost?
Moja mladost je bila žalostna, ker je mama hodila delat po kmetijah, da je lahko nahranila štiri otroke. Jaz sem najstarejša v družini.
3. Kako je bilo v ujetništvu?
Ko je začela 2. svetovna vojna, sem bila izgnana trikrat. Prvič v Tolmin, drugič v Trst in tretjič v Nemčijo. Tam so me poslali k družini, ker sem znala šivati. Pri družini sem se naučila dobro kuhati. Imela sem kontakt s sosedom iz Avč in svojo sestro Klaro. Ko smo izvedeli, da je Nemčija razpadla, smo se povezali in zbezali čez hribe in prišli do Jesenic in nato domov.
4. Kdaj ste se poročili in kakšna je bila poroka?
Imela sem 27 let, ko sem se dvakrat poročila, prvič civilno na občini, nato pa po dveh mesecih še cerkveno. Poroka je bila zelo skromna.
5. Kako se počutite ob tem, da boste stari 100 let?
Če sem dočakala ta leta, bi rada dočakala 100 let in praznovanje 16. junija.
Aleks Romare, 8. a
