Luna je že zaprla svoje veke in zvezde so se spustile na konec neba. Nato sonce pomežikne na poljane in prijazno pozdravi dan.
Oranžno je, rdeče, žgoče, že žari. Morje se že lesketa, galebi že letijo čezenj, žito na poljih se ovije v zlato. Gozdne živali že iščejo hrano in ptice letijo čez mirno nebo. Jaz pa mirno hodim po gozdnih poteh in razmišljam. Lepota naše domovine je edinstvena. Če bi jo izgubila, ne vem, če bi na svetu našla tako. Ne, ne bi je. Edinstvena je. Le eno imamo.
Sonce se zvečer poslavlja, zvezde že na nebo kliče in nato priplava modri mesec. Čeprav vem, da je dan končan, vem, da bo kmalu spet zasijalo sonce v novo jutro.

Larisa Dugar, 8. a

(Skupno 36 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost