(Razmišljanje po branju knjige Črni bratje)

Vrednost domovine spoznamo, ko jo izgubimo. Sploh se ne zavedamo, česa vsega smo deležni in kaj vse nam je dano. Zdi se nam že skorajda samoumevno, da imamo družino, prijatelje in svojo domovino. A če bo nekoč prišel dan, ko bomo to izgubili, se bomo začeli zavedati, kaj vse nam je v resnici to pomenilo. Kadar bodo prišli tuji ljudje in nas silili v tujo kulturo, drug jezik, zatirali naše običaje, ko bomo enkrat izgubili domovino, takrat bomo ugotovili, kakšno vrednost je le-ta imela za naše  življenje.

To se je pripetilo mnogim Slovencem, ki so živeli na Primorskem. Med njimi je bilo tudi pet dijakov, a oni so se odločili fašistom postaviti se po robu. Ustanovili so »tolpo«, ki je obešala po glavnih trgih in ulicah razne listke s protifašistično vsebino, saj so s tem hoteli opozoriti Slovence, naj se borijo in ne kar predajo.

Tonin, Pavlek, Filip, Nejče in Jerko so si zaprisegli, da se nikoli ne bodo izdali ali povedali česarkoli o »Črnih bratih«. Takšno ime so si namreč nadeli. To so počeli, ker jim je Slovenija, slovenski jezik in vse, kar je bilo slovenskega, veliko pomenilo in so se za to hoteli tudi boriti. Hoteli si imeti spet slovenske šole. Zato so se kljub vsemu pogovarjali slovensko, ponosno gledali slovensko zastavo in svoje prihranke zapravljali za črnilo in papir, da so lahko tiskali še več listkov, ki bi Slovence opominjali na domovino. To so trdno dokazali s prisego k »Črnim bratom«, ko so si obljubili, da se bodo borili proti fašistom in ko so pri zasliševanju kljub udarcem ter stradanju vsi, razen Nejčeta, ostali tiho. Vsi so bili za svoja leta zelo pogumni, še posebno Jerko. Tepli, stradali in mučili so jih in Jerko je zaradi vsega tega umrl. A je umrl kot zmagovalec za Slovenijo. Ta del zgodbe me je zato zelo prizadel.

Danes pa nam domovina ne pomeni več toliko kot včasih, danes bi si le redkokdo zanjo sploh upal biti okaran, kaj šele tepen ali stradan. Zagotovo pa zanjo nihče ne bi bil pripravljen umreti. Mislim, da je knjiga Črni bratje marsikoga naučila, da je to, da imamo domovino, velik privilegij in dar in da bi morali biti vsi Slovenci na svojo Slovenijo zelo ponosni, dokler jo imamo.

Ana Vidmar, 8. b

(Skupno 49 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost