Moja največja izkušnja je bila življenje v sirotišnici. Čeprav se tega dela življenja ne spominjam, vem, vseeno vem, kaj se mi je dogajalo. O tem se veliko pogovarjam s krušnimi starši.
Rodila sem se 11. novembra 2009 v eni od bolnišnic blizu Dop Krasanga. Ko mi je bilo približno en mesec, me je, kot ljudje sklepajo, mama sredi noči pripeljala pred vrata vodje sirotišnice in me tam pustila. Vodja me je našel in me pustil v sirotišnici, kjer sem ostala nekaj mesecev in nato so me pripeljali v Phnom Penh. Pustili so me na obrobju Phnom Penha. Tam smo imeli dve oskrbnici, jaz sem imela svojo. Klicala sem jo po kamboško mama. Dobro se spominjam, da smo v sirotišnici imeli zanimivo zabavno staro igralo. Po dveh letih me je posvojil par iz Slovenije, to sta Maja in Simon. Po dveh letih življenja v Kambodži sem znala tekoče kamerski jezik. Ko sem začela govoriti slovenski jezik, sem kamboščino počasi pozabila. Kar še znam reči po kamboško, je mama. Tako se je končala izkušnja sirote brez staršev.
Spoznala sem veliko in naučila sem se veliko stvari. Ne prenesem ljudi, ki se igrajo in zaničujejo hrano na krožniku.
Liani Runtheany Prinčič, 6. a
