- Slovenija. Naša rodna država. Toliko lepih planin, kristalnih voda, s cvetjem obdanih travnikov, toliko prijaznih ljudi in raznolikih kultur. To je Slovenija, naša Slovenija.
Toliko truda, toliko življenj je bilo potrebnih, da lahko danes z lahkim srcem rečemo, da živimo v varni in samostojni državi Sloveniji. Pa se mi tega sploh zavedamo? Se zavedamo, da so naši predniki o samostojnosti lahko le sanjali? Zanjo so se borili, zanjo so žrtvovali življenja. A tudi ta samostojnost nam ni bila dovolj, še vedno smo ujeti, ujeti v nezadovoljstvu ,še vedno nam ni dovolj, kar imamo. Hočemo vedno več in več, nikakor ne moremo biti zadovoljni. Ves čas se zgolj primerjamo z ostalimi in se sploh ne zavedamo vseh dobrin, ki nam jih nudi Slovenija. Vedno bolj jo zaničujemo ter sami silimo v druge države. Pa res mislimo, da bo tam kaj bolje? Le redkokje se bomo lahko počutili tako varno kot v Sloveniji, le redkokje bomo naleteli na tako bogato kulturno dediščino, tako raznoliko pokrajino in raznobarvno umetnost.
Morali bi bolj ceniti svojo državo, prenehati z rutinskimi kritikami in se imeti lepo. Saj če bi se povezali vsi Slovenci in se začeli zavedati, da smo en narod, slovenski narod, ter začeli spoštovati svojo državo, kot so jo spoštovali naši predniki in bi se zanjo tako borili, kot so se oni, bi dosegli marsikaj. Predvsem pa bi se počutili bolje in bili bolj zadovoljni v naši samostojni državi.
Ana Vidmar, 8. b
Kjer hiša mojega stoji očeta, tam dom imam. Kjer hiša mojega stoji očeta, tam je moja domovina.
Tiha je, kljub temu pa nam veliko sporoča, toliko ponuja, le mi ne vidimo teh stvari. Zdijo se samoumevne, vsakdanje … Vemo, da bo, ko bomo vse izgubili, domovina tista, na katero se bomo obrnili. Vsak ima svojo domovino, nekateri se vanjo ne vračajo, drugi v njej vztrajajo celo življenje. Vsekakor pa jo moramo ohraniti v naših srcih in ne pozabiti nanjo ob mikavnejših priložnostih, saj tam stoji hiša naših očetov. Naši predniki jo nosijo v ranah težkih bitk, v izgubljenih življenjih. Borili so se zanjo. Nosijo jo v lepih, bolečih, nepozabnih spominih. Ti spomini nas vse zaznamujejo, ker brez njih naša življenja ne bi bila nikoli ista. Naša domovina je naš dom, naša svoboda pa nam daje priložnosti, ki nas vodijo dlje in dlje od doma. Stopiti v svet ni narobe, le ne pozabimo, da je bila naša domovina kraj, iz katerega smo svet prvič zagledali, občutili ljubezen in varnost.
Moj dom, moja domovina, je tam, kjer hiša mojega stoji očeta.
Lana Cvetrežnik, 8. a
Tam, kjer hiša mojega očeta stoji,
tam bivati si želim.
Čisto sama tam stojim
in od narave prevzeta drhtim.
Ko sonce me zbudi,
se spomnim na tiste ljudi,
ki vedno pomagali so mi.
Ko hodim naokrog,
vidim na tisoče ljudi,
ki brezdomci so bili
in v nemiru živeli.
Aneja Lango, 7.a
Živijo!
Sem hiša, ki stoji na najlepšem griču daleč naokoli, z najlepšim razgledom na vse strani. Zelo sem že stara. Vas zanima, kaj vse sem že doživela?
Zgradil me je mlajši moški s svojimi prijatelji. Komaj so me dočakali. Ta fant me je zelo cenil in občudoval. Kmalu za tem so po mojih hodnikih tekali otroci. Bilo je zelo veselo in lepo. Otroci so rasli. Zamenjalo se je več generacij. Vedno težje mi je bilo. Veliko jih je odšlo v svet in niso se več vrnili. Ostala sem sama. Moji zidovi so popokali in počutila sem se zelo slabo.
Nekega dne pa je k meni prišla neka gospa. Najprej je nisem prepoznala. Potem pa sem ugotovila, da je prapravnukinja moškega, ki me je sezidal. Veliko časa me je opazovala. Ni si ogledovala le mene, ampak tudi mojo okolico, vrt in griče. Vedela sem, da sem ji všeč. Postala je moja lastnica. Izvedela sem, da je veliko let živela v New Yorku. Tam ni bila srečna. Vsaka stvar jo je spominjala na hišo, kjer je odraščala. Želela si je, da bi spet prišla domov in uživala v prostorni hiši in lepi naravi, ki jo obdaja.
Po svetu je videla ogromno lepih stvari in se naučila veliko novega. A srečo je našla na svojem domačem pragu.
Tako se je želja uresničila tudi meni. Spet sem postala živahna in cenjena.
Hana Gerbec, 9.a
Domovina mojega očeta je, kjer se morje konča, Alpe začnejo in ravnine srečajo svoj konec. Je pokrajina z malo vojaškimi heroji. Njeno zgodovino so oblikovali pesniki in pisatelji, ki so se neutrudno borili za svobodo svojega naroda. Skozi zgodovino so naši očetje nosili težo tujih vladarjev, a se niso uklonili tujim pritiskom.
Hiša mojega očeta stoji v mali vasi na hribu, kot večina ostalih. Vasica je majhna, a pomembna, kajti v njej se je rodil Valentin Stanič. Zemlja se je prenašala iz roke v roko in iz roda v rod. In ni bilo herojev, saj so vojne prinesle le trpljenje in škodo. Vas je bila pod najrazličnejšimi lastniki. Njeni prebivalci pa se niso nikoli zamenjali. Vedno so ostali Slovenci, zvesti domovini, kajti domovina je ostala zvesta njim.
Hiše naših očetov so bile postavljene na trdna tla in jih ni bilo moč zrušiti. Dolgo so čakali na svobodo, ki bo nekoč sijala, in številni, ki so vodili boj za svobodo, je niso dočakali, a njihovi potomci, sorodniki in sorojaki so zaradi njihovih del uživali svobodo pod soncem.
Janez Makorič, 9.a
Kjer hiša mojega stoji očeta,
tam živim že leta.
To je moja domovina,
kjer ptički pojo,
kjer imam se lepo
in kjer je modro nebo.
V domovini moji svoj jezik govorim,
v njem pišem
in se učim.
Z jezikom tem v oblake letim,
se na vrtiljaku besed vrtim
in na oblaku besed ležim.
Vsakič pomislim,
kako bi bilo,
če domovine ne bi bilo.
Bi se počutil grozno?
Bi se počutil otožno?
Bi voljo izgubil?
Bi še pesmi pisal?
Bi še vesele risbe risal?
Bi bil še vedno nasmejan?
Bi bil oblačen vsak dan?
To vprašanje ostaja neodgovorjeno,
bo pa vedno dogovorjeno,
da mi za domovino ni vseeno.
Jernej Vinazza, 9.a
Slovenija je moja domovina,
je lepa, varna in prijazna;
zame je edina.
Tu sem se rodila
in materni jezik naučila.
V njej sonce lepše kot drugje posije,
v njej se izpod Alp v sinje morje
smaragdna Soča zlije.
Lepot nešteto v njo je vpetih.
Alpe, ravnine, reke, morje, kamniti Kras …
vse to obdaja nas.
Ne da se vsega našteti,
preveč je nje lepot,
to pred nami storili so že številni poeti.
Zanjo pradedje so molili,
jo varovali, kri prelili.
Čez njo so vojne vihre se valile,
sledi gorja pustile.
A predniki se naši niso vdali,
skrbno so dediščino varovali,
jo kot svetinjo ohranili,
da so nam jo, potomcem, zapustili.
Obljuba naša se zato glasi:
»Enako storili bomo tudi mi!«
Maja Kralj, 9.a
Kjer hiša mojega stoji očeta,
tam moj dom je.
Domovina mi pomeni vse,
ne vem, kaj bi brez nje.
Nikoli proč ne bom odšla,
ker tu sem doma.
Moji predniki vsi,
doma tu so bili.
Moja domovina
je lepa,
je krasna,
je prevzetna,
je opevana.
Gozdovi, morja in doline,
prevzeli so me nje miline.
Nina Pavšič, 7.a
Domovina je meni vse,
ne vem, kaj bi brez nje.
Proč ne bi odšla,
tu bi za vedno bila.
Pesniki, pisatelji,
kultura naša,
naši predniki,
naši nasledniki –
vsi smo ponosni Slovenci.
Osamljenost, pozaba,
izginil je dom,
ljubezen, zaščita.
Ostani domovina!
Slovenija je naša,
s kulturo se ponaša.
Nje lepote so me prevzele.
Morje, hribi in doline,
nikjer puščavske ni sipine.
Tu sem, tu bom,
ne prežene me noben grom.
Teja Pavšič, 7.a
Kjer hiša mojega stoji očeta,
tam je moja domovina,
kjer prihodnost lepa se obeta,
tam moja sreča se potepa.
Najprej sreča gre v gore
in premaga vse napore,
vidi Triglav in Grintovec
ter pastirca za konec.
Potem gre malo nižje,
kjer Soča morje išče
in pride do obale,
tam so ptice na pomolu stale.
Nato se ustavi v Postojni,
kjer obišče tisto jamo,
ki jo Slovenci vsi poznamo,
znamenito Postojnsko jamo.
Sreča gre tudi v Ljubljano,
prestolnico slovensko znano,
ki sprejme tisoče ljudi
in tudi tiste, ki so prišli v neznano.
Z vlakom šla je na vzhod,
v Prekmurje na pohod,
se kopala v Muri
in zletela iz Maribora ob pravi uri.
Pristala je v Beli krajini,
kjer Zeleni Jurij je prepeval
in njegov glas je do
slovenskih src odmeval.
Sreča bi lahko še kaj obiskala,
ampak Slovenija ima preveč lepot,
da bi vse poznala,
drugače bi do smrti brala.
Moja sreča ima še eno moč,
odmisli slabe trenutke,
vidi prihodnost in ji pomudi pomoč,
da lažje bo preživela noč.
Povedala mi je,
da bo moja samo,
če zaviham rokave
za prihodnost Slovenije.
Pomagala bom drugim
in oni meni,
ker samo skupnost
lahko kaj pomeni.
Tiana Karnel, 9.a
