Ne morem verjeti, da nas je korona virus na nek način prisilil, da smo morali ostati tako vi učitelji, mi učenci, starši … doma. Hudo mi je, ker ne morem v šolo, ampak počasi sem se tudi s tem sprijaznil, ker mi drugega ne preostane.

Moji dnevi so sedaj, ko smo doma, zares drugačni. Vsako jutro se po zajtrku začne »cirkus« okrog nalog. Ker nas je v hiši pet otrok in smo trije šoloobvezni, ni ravno lahko. Mislim, da bi medaljo morali dobiti naši starši, ker nam veliko pomagajo, da sproti opravljamo nalogo, nam pomagajo, ko jih potrebujemo in zraven poskrbijo, da je v hiši kolikor toliko reda.

Skratka, vsi dnevi so si nekako podobni. Zjutraj me po zajtrku čaka domača naloga, ki mi jo mama ali Tomaž natisne iz računalnika. Pri vsakem predmetu snov še ponovim in naredim kakšno nalogo. Pri knjigah in zvezkih sem približno sedem ur dnevno. Ko vse opravim, me mama vsaj nekajkrat še vpraša, če sem res vse opravil in ponovil snov. Moram priznati, da je včasih res sitna, a jo hkrati tudi razumem.

Popoldneve preživimo vsi skupaj zunaj na vrtu, na igrišču igram vsak dan košarko in z bratom brcava na gol. Pomagam pri čiščenju okoli bloka, najbolj pa sem vesel, ker sva z Enejem lepo počistila naš kokošnjak. Ker sva bila pridna, sva dobila namesto kokoši tri zajčke. Kmalu jim bodo družbo delale tudi kokoši. Tako preživim veliko prostega časa tudi pri zajcih.

Večeri so podobni dnem, ko smo hodili v šolo. Skupaj si ogledamo kakšen mladinski film, animirano risanko, igramo človek ne jezi se. V posteljo grem kar zgodaj, ker vem, da bom samo tako lahko naslednje jutro vstal poln energije in tako pripravljen na šolske obveznosti.

Naj vam povem, da je moja mama bolj stroga kot vi učitelji na naši šoli.

 

Timotej Križman, 7. a

 

(Skupno 147 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost