(Trubarjev nagovor Slovencem današnjega časa)

Slovenci! Obiskal sem našo državo Slovenijo. Ponosen in razočaran sem nad tem, kaj smo naredili iz Slovenije, za katero smo se leta borili ter si jo želeli.

Seveda ne smem pozabiti na to, koliko knjig imate sedaj. Ponosen sem na čisto vsako slovensko besedo, ki je zapisana v njih. Vse šole ter slovenske univerze, vsi pisatelji, pesniki, na čisto vse sem ponosen, kar je slovenskega. A ne morem si zatiskati oči, veliko je tudi slabega. Samostojno državo Slovenijo imate, a nanjo niste tako ponosni  kot jaz sam. Vedno bolj zaničujete Slovenijo ter slovenski jezik, vedno manj ste ponosni na to, da ste Slovenci. Sprehajal sem se po naši prestolnici in kamor sem pogledal, sem uvidel le neznane besede. Slišal sem pogovore mnogih ljudi, a vsi so govorili meni skorajda nepoznan jezik, le redkokdaj sem v njihovih pogovorih zaznal slovensko besedo.  Seznanil sem se tudi z vsemi družabnimi omrežji, ki jih sedaj imate. Vedno, vedno manj je človeškega stiska roke, prijaznega objema ter klepeta. Sploh znate še kazati čustva? Sedaj se vse to počne prek kovinskih škatlic, ki se svetijo, utripajo, zvonijo ter se tresejo. Zmanjkuje vam časa za vse in vsem se tako mudi, s slušalkami v ušesih tekajo sem ter tja ter se niti ne pozdravijo. Nihče nikogar ne pozna, nihče nikogar ničesar ne vpraša. Povsod se vrtijo razne tuje skladbe, vaša življenja pa z njimi.

Slovenci! Čas je, da se zamislite, znati morate živeti kot narod! Slovenski narod! Ne smete biti le tuji ponaredki. Biti morate edinstveni ter ponosni na to, kar ste. In takrat, moji ljubi Slovenci, takrat, ko boste to dosegli, takrat bom ponosen na vas!

Ana Vidmar, 8. b

(Skupno 55 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost