Feliks na obisku (domišljijske pripovedi)

V nedeljo popoldan sem skozi okno zagledal, kako na naše dvorišče pristaja neka zelo čudna stvar. Prijel sem se za glavo, zavreščal in stekel pogledat, tudi če me je bilo malo strah. Ko sem prišel pred hišo, sem videl zelo majhen leteči krožnik. Iz njega je izstopilo pritlikavo bitje. Zdelo se mi je prijazno, zato sem takoj pristopil k njemu in ga pozdravil. Lepo mi je odzdravil in se mi predstavil. Jaz sem Feliks! Jaz pa sem Gašper, sem takoj odvrnil. Nato se mi je opravičil, ker je pristal na našem dvorišču. Rekel mi je, da se mu je njegov leteči krožnik pokvaril in bi potreboval pomoč. Temu bitju nisem mogel zavrniti pomoči. Leteči krožnik sva skupaj spravila v delavnico, kjer ga je pregledal. Jaz sem takoj odkril napako in Feliksu obljubil, da bo že čez par ur lahko odletel, kamor je bil namenjen. Feliks je bil zelo vesel. Nato sem mu ponudil stolček, na katerega se je s težavo skobacal. Ves čas je opazoval, kako hitim s popravilom. Tu pa tam sem ujel Feliksov pogled. Ko sem leteči krožnik popravil, sem prosil Feliksa, če se lahko z njim slikam, da ga bom imel za spomin. Povedal sem mu, da mi je zelo prirasel k srcu. To malo bitje me je stisnilo k sebi in mi povedalo, da me ima rado. Preden sva se poslovila, mi je obljubil, da se bova kmalu spet videla.

Svit Križman, 4. b

Zunaj je bil lep sončen dan, zato sem se na igrišču s prijatelji igrala nogomet. Ker me je igra utrudila, sem se ulegla v travo in zaprla oči. Naenkrat sem slišala čuden glas, ki se mi je zdel zelo nenavaden. Prestrašena sem skočila pokonci in pogledala okrog sebe.

Za menoj je na leteči preprogi sedel čisto majhen vesoljček. Bil je rumene barve, na glavi pa je imel velika štrleča ušesa in samo eno oko. Takoj je opazil, da sem se ga močno prestrašila. Povedal mi je, da mu je imel Feliks, da prihaja s planeta Neptun in da se je izgubil, saj ne najde več poti domov. Zdel se mi je zelo prijazen, zato sem ga povabila k meni domov. Da ga ne bi nihče opazil, sem ga skrila v žep. Odšla sva v sobo. Hitro sem odprla računalnik in začela iskati načrt poti, po kateri bi se mali Feliks vrnil nazaj domov. To nama je vzelo veliko časa, a nama je na koncu uspelo. Ker je bilo zunaj že temno, sva se odločila, da bo Feliks prespal pri meni. Vprašala sem ga, kako je živeti na planetu Neptun. Ugotovila sva, da živijo tam drugače, kot mi na našem planetu. Veliko sva se tudi igrala. Naučila sem ga igrati šah.

Zjutraj sva se zbudila zelo zgodaj. Bila sva zelo zaspana. Odpeljala sem ga v garažo, kjer sva v letečo preprogo nalila nafto, da mu na poti ne bi zmanjkala. Nato sva se močno objela. Obljubil mi je, da mi bo na Zemljo poslal sporočilo, da je srečno prispel domov in da se bo še kdaj vrnil k meni. Imela sem solzne oči. Naenkrat sem zaslišala mamin glas. Odprla sem oči in ugotovila, da so bile vse to le sanje.

Ela Velišček, 4. b

Zvečer sem se ulegel v posteljo. Nenadoma je nekaj zaropotalo. Ozrem se proti oknu in na polici zagledam vesoljčka. Bil je zelo prestrašen. Vprašal sem ga, če potrebuje pomoč. Povedal mi je, da je v njegovo vesoljsko plovilo zadela strela. Vprašal me je, če imam kaj orodja. Peljal sem ga v klet, da si izbere, kar potrebuje. Vzel je klešče, kladivo in varilni aparat. Z orodjem je odhitel za hišo. Takoj je začel s popravilom. Po eni uri popravljanja je bilo plovilo pripravljeno za vzlet.

Jaka Mugerli, 4. b

Otroci mavrice

Otroci mavrice smo mi,
saj pravice imamo vsi.
Vsak od nas drugo barvo nosi
in skupaj vsak prijateljstvo trosi.
Tako smo združeni v pravljici,
naši čarobni mavrici.

Mei in Larisa iz PB 5, Zoja iz PB 2

Slika: www.skuc.si

Možiček med dimniki

Na Kontradi je nekoč živel možiček Švrk. S strehe hiš je opazoval Kanalce in otroke, ki gredo v šolo. Nekega dne je srečal Primoža Trubarja, ki je pešačil po Kanalu. Švrk ga je vprašal, če mu razkaže stari del Kanala. Primož se je strinjal. Odpeljal ga je v Gas in v grad. Možiček mu je povedal veliko stvari, ki jih Primož še ni vedel.
Ko je Primož prišel domov, je Švrku poslal razglednico s pozdravi in zahvalo, ker je z njim preživel tako lep dan.

Maj Karnel Burgar, 3. b več…

Desetnica (priredba ljudske pesmi)

Desetnica 

Bogata slovenska kulturna  dediščina je tudi v ljudskem slovstvu. Učenci šestega razreda so ob obravnavi ljudske pesmi Desetnica pesem priredili.

 

Mati in oče sta imela devet hčera
in želela sta si sineka,
a rodila se jima je hčerkica,
po imenu Marjetica.

Mama je v potičko prstan dala.
Usoda se je poigrala
in ravno Marjetico za desetnico izbrala.

Mama je solze točila
in ko je sedem let dopolnila,
je Marjetica grad zapustila.

Čez sedem let se je vrnila
in mamo za prenočitev zaprosila.
Mama je ni prepoznala
ter od doma jo zagnala.

Kasneje je to zelo obžalovala,
a hčerka ji je oprostila
in se v grad preselila.

Timotej Križman, Kevin Pavlin, 6. a

  več…

Ko mi je lepo, misli rime iščejo

Moja mama

Ti si kot glasba, ki me sprosti.
Si lepa kot roža, ki omamno diši.
Si vztrajna in delavna kot čebela, ki zame skrbi.
Si kot metulj, ki leti in mi naredi boljši dan.
Si kot veter, ki nežno pihlja,
si kot sinje nebo, ki jasno je in vedro,
si kot smaragdna reka, ki neprestano teče.

Mama, rada te imam in
nikomur te ne dam.

Katarina Ipavec, 5. a

več…

Dan za dnem isto

Enaki dnevi, enake noči,
vsak dan je vse isto,
le staraš se ti.

Od rane mladosti
do pozne starosti
pozabljeni dnevi
prerane mladosti.

Razmišljaš o sebi do pozne noči.
Ujet v zanki svoje nemoči
se spuščaš v sanje objokanih oči.

Andraž Hvalica, 9. b

 

Najboljša prijateljica

Oblaki prekrili so nebo,
kaplje mirno padajo.
Vsak oblak sonce potrebuje,
da mavrico na nebo nasuje.

Jaz sem noč, ti si dan,
spadaš tja, na drugo stran.
Brez noči dneva ni,
tam na drugi strani spi.

Drugačna sem kot si ti,
a brez tebe mene ni.
Ko blizu ali daleč sva,
skupno pot vedno najdeva.

Padem in sama sem.
Ne bojim se, saj vem,
da moja polovica si
in vedno prideš k meni ti.

Čeprav kot voda in ogenj sva
za naju vedno to velja:
Ti si moja, jaz pa tvoja
najboljša prijateljica.

 Larisa Dugar, 9. a

 

Pesmi petošolcev

Lastovka

Lastovka poletela je z nežnimi krili v nebo.
Oh, kako lepo je videti to!
Ko se ena prikaže, nam pomlad še laže.
Ena ali tri, pomladi vse cveti.
Deklica vesela skače in nori,
lastovka čez polje švigne, poleti.
Njeno perje se sveti
kot dragulj v temi.

Ana Trampuš, 5. a

več…

Šola nekoč

Projekt Pogum

Moja prababica Bojana je živela v Kromberku. Rodila se je kmalu po prvi svetovni vojni. Takrat je prišel na oblast fašizem. Ko je moja pranona začela hoditi v šolo, je bil pouk v italijanščini. Slovenska beseda je bila strogo prepovedana. Če so koga slišali govoriti slovensko, so ga tudi kaznovali. Bojana je bila pridna učenka. Rada se je učila in imela je tudi to srečo, da ni bila njena učiteljica preveč zlobna. Prve štiri razrede osnovne šole je obiskovala v rodnem Kromberku. Šolanje je zaključila v osnovni šoli Solkan. Zelo si je želela nadaljevati študij, a na žalost ji ni bilo dano. Doma so se preživljali samo s skromno kmetijo, zato denarja za šolanje ni bilo.Že kot mlada deklica se je morala zaposliti. Delo ji je priskrbela kromberška grofica Nikoleta Coronini Cronberg, in sicer v Firencah.
Po pripovedovanju none Mirande zapisal

David Berginc, 4. b

Babica mi je povedala

Projekt POGUM

Babica mi je povedala zgodbo o stari, gluhi ženi.
Nekega dne je pri potoku prala žaklje. Mimo pride potepuh in jo vpraša: »Bogdaj, tetka, kam pelje ta pot?«
Žena mu odgovori: »Žaklje perem.«
Potepuh pravi: »Tetka, ali ste gluha?«
Tetka reče: »Ne, ne, to ni rjuha. Žaklji so.«
Potepuh jo vpraša:  »Tetka, kaj ste nora?«
Ona odgovori:«  »Ja, ja, dva sta nova, dva pa stara.«
Potepuh gre naprej in pravi: »Eh, žena, v uh me piši!«
A ona: » Ne, ne. Sem doma tam dol  pri drugi hiši.«

Neja Levpušček,  2. a

V Čezsoči je krt razril vsa polja in naredil veliko škodo. Domačini so ga ujeli in sklicali vse najbolj brihtne Čezsočane, da bi mu sodili.
Prvi je  predlagal: »Ustrelimo ga!«
»Ne, ne, to je  premila kazen, saj je škoda res velika! Bi bilo bolje, da ga obesimo,« je dejal drugi. Toda videli so, da krt nima vratu. Pa se domisli župan: »Najtežja kazen bo, če ga živega pokopljemo!«
Rečeno, storjeno, krta so živega zakopali.

Ela Šuligoj,  2. a

Živel je ježek. Prihajala je zima in ježek je odšel v svoj brlog. Z listjem si je postlal posteljico in odšel spat. Zapadel je sneg. Lačna lisica je hodila in hodila. Naenkrat je zagledala ježkov brlog. Tiho se je splazila bliže. Smrček je pomolila v brlog in ugriznila v spečega ježka. Zakričala je: »Auuuuuu, kako boli!« Hitro je stekla k vodi. Umila si smrček in nikoli več si ni zaželela ježev za kosilo.

Žiga Grm,  2. a

Neke noči je lisica pojedla veliko kokoš, nato se je šla sprehajat po gozdu. Na nebu je sijala polna luna. Ko je prišla do jezera, je v njem videla odsev polne lune. Mislila je, da je sir. Hotela je pojesti še sir. Odločila se je, da bo sir pobrala iz vode. Kmalu je ugotovila, da je sir čisto na dnu jezera. Odločila se je, da bo vodo popila in prišla do sira. Pila je in pila, a do sira ni prišla. Ker je popila veliko vode, je padla v vodo in se utopila, sir pa je ostal v vodi

Jure Gerbec,  2. a

 

Prišel je ciganček,
sajast kakor vranček,
hiter kakor škrat,
sit in pa bogat.
Ni imel  suknje
a v klobuku luknje,
v temnem gozdu bos
kakor zimski kos.
Eno pa le znal je,
goslice igral je,
milo in lepo,
kakor malokdo.
In ljudje so znali,
da je umen mali.
Stekli so domov
poiskat darov.
Proč je šel ciganček,
črn kakor vranček,
hiter kakor škrat,
sit in pa bogat.

 Žiga Jug, 2. a

Encele bencele zukele be,
abe fabe domine,
es bes komisar,
kupil konja za denar.

Encele bencele cuckov sin,
kje si hodil, kje si bil?
Po travniku španciral,
kamenčke nabiral,
vija, vaja ven.

 Ela Krpan,  2. a

Mami moje babice je bilo ime Ana. Z družino je živela v vasi Loje. Imela je  pet otrok; štiri deklice in enega sina.
Nekega dne, tik koncem druge svetovne vojne, so v vas prišli italijanski vojaki. Ker so bili možje v partizanih, so zbrali vse matere in jih odpeljali v taborišče v Italijo. Otroci so ostali sami. Moja babica je bila takrat stara tri leta. Še danes se spomni, kako je bila njena mama tisti dan oblečena. Mislila je, da  jo vidi zadnjič. Na srečo je bilo vojne kmalu konec in prababica Ana se je vrnila domov.

Andraž Grm,  2. a

Moja babica je živela v Dolnjem Cerovem. Bili so velika družina. Živeli so na majhni kmetiji.
Otroci so doma pomagali pri kmečkih opravilih, najraje pa so se igrali. Njihova mama je zelo rada šivala. Sešila jim je obleke, copate, punčke in žoge. Žoge so bile pisanih barv. Za žogo je sešila okroglo vrečo in jo napolnila z različnimi koščki blaga. Včasih se je žoga skotalila naravnost v mlako. To jih ni prav nič zmotilo. Z mokro žogo so se še naprej žogali in se pri tem zelo umazali. Veseli, razigrani, mokri in s kančkom strahu so šli domov. Seveda so jih doma kregali, ker so bili umazani.
Tako je pač bilo, pravi moja babica.

 Amadei Cej,  2. a

Včasih so bile zime bolj radodarne s snegom kot sedaj. Otroci smo bili snega veseli, starejšim pa je povzročal skrbi.
Mladi smo se smučali kar na hribčkih v bližini vasi. Vlečnic ni bilo, zato smo lesene smučke nosili na hrib na rami in se potem spustili v dolino. Dekleta smo se smučala kar v krilih, saj nismo imele posebne smučarske opreme. Sankali in kepali smo se vsi otroci iz vasi, včasih celo pozno v noč.

David Dukšič,  2. a

Prababica Marica je živela v Bukovskem Vrhu. Kmetija je bila na samem. Do sosednje hiše je bilo en kilometer hoda.
Mama, tata in brat so šli k maši v sosednjo vas, ki je bila od kmetije oddaljena pet kilometrov. Marica je ostala doma, da bo čuvala hišo in kuhala kosilo. Imela je komaj deset let. Na nebu so se pojavili črni oblaki, švigale so strele. Ena strela je zadela senik. Slamnata streha je zagorela kot bakla. Marica se je bala, da se bo ogenj razširil na hišo. Stekla je k vodnjaku, zajela vodo v kanglico in šla gasit požar. K sreči je začelo močno deževati. Dež je pogasil požar.
Od takrat naprej se je Marica bala grmenja in strel.

Mohor Bertoncelj,  2. a

Babica mi je povedala, da je bilo življenje včasih drugačno.
Ker je bilo v družinah veliko otrok, se starši niso veliko ukvarjali z njimi. Da bi otroci ubogali, so jih pogosto strašili. Izmišljevali so si zgodbe o kačah in čarovnicah, ki molzejo krave na pašnikih. Pastirji so prav zaradi takšnih zgodb še bolj budno pazili na krave in drobnico.

Nika Mugerli,   2. a

 

Pravljica o ježu

Mojemu ježu je ime Mihec. Hodi v ježevo  šolo v deželi Ježedol. V šoli je priden in poslušen. Njegov najljubši predmet je nabiranje sadja. Rad telovadi, ker se lahko kotali po hribu. Njegov najboljši prijatelj je veveriček Pepi, ki bi ga zelo rad naučil plezati po drevesu.

Žiga Jug,  2. a

Kotiček

Rada imam svoj kotiček,
je kot najlepši ptiček.
Lepšega ni in ga tudi ne bo.

Kadar sem žalostna,
v kotiček hitim,
tam sta samota in mir,
tam se pomirim.

Kotiček najraje imam,
zato ti ga ne dam.

Lea Bavdaž, 4. b

 

Rada bi imela
svoj skrivni kotiček.
A kje ga dobim?

V gozd pogledat
bom šla.
Mogoče tam
najdem pravega.

Skrivnosten, majhen,
a zanimiv,
zame pravšnji kotiček je bil.

Larisa Vidič, 4. b

Zamenjava

Zamenjala bi jezo,
za mirno stezo zdravja.
Zamenjala bi žalost,
ki se godi,
za srečo in mirne dni.

Zamenjala bi slabe stvari,
za družino, prijatelje
in ljubljenčke tri.

 Nika Tinta, 4. b

Jaz dam tebi pest bonbonov,
ti daš meni šest balonov.
Ko žalost se godi,
veselje zanj zamenjala bi.
Ko samota v meni je,
prijatelji razveselijo me.

Mei Šuligoj, 4. b

Daj – dam

Jaz ti dam šestilo – ti mi daj lepilo.
Jaz dam tebi hišico – ti daš meni lipico.
Jaz ti dam mostiček – ti mi daš kotiček.
Jaz dam tebi lonec – te pesmice je konec.

Matevž Koren, 4. b

 

 

Življenje živi

Smrt te lahko ujame že v mladosti
ali pa v pozni starosti,
zato svojo mladost izkoristi,
naj ne bodo vsi dnevi dolgočasni, isti.

Lahko se spotakneš
in v globino dolgčasa zgrmiš
ali pa zaradi mraza osamljenosti bolezen stakneš
in v osamljenosti trpiš.

Naj ti bo s prijatelji lepo
in se ne boš počutil osamljeno.
Naj te dolgčas ne izpridi –
življenje živi.

Rok Leban, 9. b

 

 

Proslava ob kulturnem prazniku na osnovni šoli Kanal

V četrtek,  7.2.2019,  smo imeli na naši šoli v večnamenski dvorani proslavo ob kulturnem prazniku.
Jana Gabrijelčič in Nina Petrevčič iz 6. b razreda, ki sta povezovali program, sta prireditev pričeli  z razmišljanjem  o pomenu Franceta Prešerna in kulture in med prireditvijo prebirali odlomke o življenju in delu Franceta Prešerna.
Nastopili smo pevci in pevke mladinskega pevskega zbora, ki ga vodi Mojca Jerončič ob klavirski spremljavi Mirjam Furlan. Zapeli smo Zdravljico in v nadaljevanju programa še dve pesmi. Učenca 6. a razreda Aleks Romare in Milorad Barudžija sta nastopila z recitacijo Ide Semenič Kaj je kultura.
Trije učenci iz 2. razreda so deklamirali otroško pesem, učenci 8. a razreda pa  Prešernovo  Povodni mož. Sledil je nastop otroškega pevskega zbora. Nato sta prišli na oder Nika in Manca iz plesne skupine Dolls. Po plesnem nastopu sta pesem Soči deklamirala učenca 9. a razreda Aljaž Gerbec in Larisa Dugar.
Sledila je podelitev knjižnih nagrad Pedagoške  akcije delovnih invalidov. Učenci so bili nagrajeni  za likovne in literarne prispevke.  Nagrade so prejeli: Ela Šuligoj, Ula Švab, David Berginc, Katarina Ipavec, Hana Goljevšček in Špela Pičulin. Nagrade je podelila gospa ravnateljica Milka Zimic.
Glavno sporočilo proslave je bilo: kultura sem jaz, si ti, smo mi vsi.

Katja Škrlec, Maša Tia Komac 7. a

 

Kultura

Prešeren nas je osmega februarja zapustil
in nam dan kulture podaril.
Himno Zdravljico napisal nam je,
ki jo pevski zbor na prireditvah zapoje.

Matija Čopa za prijatelja imel je,
on je devetnajst jezikov govoril.
Nekega dne k Savi je šel
in ko je plaval, se je v vodi utopil.

France je Juliji srce  podaril,
pesmi in verze njej je spesnil.
A ona se zanj ni zmenila,
z drugim se je poročila.

Jernej Leban, 6. b

France Prešeren

France Prešeren naš največji pesnik je bil.
Rad pesmi je pisal in se pridno učil,
A navdih za pisanje ljubezenskih pesmi je ob
Neuslišani ljubezni dobil.
Celo življenje je v Primicovo Julijo zaljubljen bil,
Eno znano pesem je materi svojih otrok posvetil.

Pesem Zdravljica je državna himna
Republike Slovenije postala,
Ena izmed njegovih pesmi, ki je
Šele po njegovi smrti cenjena postala.
Enkrat v letu kulturni praznik praznujemo.
Radi Prešernove pesmi beremo,
Enkrat v letu se mu poklonimo tako, da
Na proslave in kulturne prireditve odidemo.

Špela Pičulin, 7. a

 

Pesmi o knjigi

Knjiga
je razvedrilo za prosti čas,
kadar zunaj piha in je oster mraz.
Družina, prijatelji in jaz
zberemo se skupaj
in si povemo zgodbe  na glas.

Ines Ivanovska, Neli Jug, 4. b

 Kaj mi daje knjiga,
se sprašujem sama.
Knjiga da mi znanje
in čudovite, lepe sanje.

Zakaj znanje?
Prebrala sem veliko knjig,
veliko že znam,
zato več veljam.

Zakaj čudovite, lepe sanje?
Sanje so znanje
velikih stvari,
vse, kar nas knjiga nauči.

 Nika Tinta, Loris Sofia Vidič, Larisa Vidič, 4. b

Iz knjig se učim, veliko izvem,
knjige berem in se smejem.
Ko berem, sem srečna,
polna znanja in veselja.
V knjižnico po knjigo grem,
poučno in zabavno dobim.

Pridruži se mi tudi ti,
skupaj brali bomo vsi.

Nika Tinta, Loris Sofia Vidič, Larisa Vidič, 4. b

Kulturen sem

  • ko sem prijazen in spoštljiv do odraslih,
  • ko se lepo obnašam in sem dober do svojih prijateljev,
  • da se ne tepem in ne žalim,
  • da ne onesnažujem narave,
  • da kaj lepega podarim in se veselim.

         Jani Jug, Roland Šavli,  4. b

 

Naša Slovenija

Slovenija, prelepa dežela,
polna voda, sonca, gora.
Prelepa si, ljuba naša Slovenija.

Polno krvi smo že pretočili,
a slabi časi so za nami.
V vojni smo se borili zate,
zdaj te imamo.

Tukaj vsi dobro živimo,
polni želja, veselja in sreče.
Ni nam vseeno za revne ljudi –
imamo srca.

Ostani takšna, kot si,
prelepa, čudovita, polna sonca.
Ljuba Slovenija,
radi te imamo.

Sara Beginc, 6. a

Taki smo

Velika, debela, suha
blond ali črna.
Ni pomembno,
velika pač bom.

Ljudje imajo svoje misli,
a včasih motijo se.
Rada bi bila majhna,
sestrica mi pravi.
Povem ti to, da lepa si,
čeprav hitro zrasla si.

Ljudje smo različni.
Veliki, majhni,
blond ali črni.
Pazi, ko po svetu hodiš,
ljudje vsi enaki niso.

Kim Dugar, 6. b

 

Ribica

Ribica v potoku plava,
okoli lepa je narava.
Ob potoku je drevo,
nad njim pa modro nebo.
Ptička po zraku leti,
ribica se v vodi veseli.

Mucka in miška

Mucka z miško se igra,
v kuhinji glasno zaropota.
Miška skoči na stolico,
muca pa na vročo pico.
Vroča pica se vrti,
mucka pa zbeži.
Moja mama z metlo pride,
miška skozi vrata šine.

Učenci JV

Zlata sestrica

Ko se je rodila,
vesela sem bila,
jokala od sreče,
skočila do neba.

Ko sem jo videla,
presenečena sem bila,
dala sem ji vzdevek
Zlata sestrica.

Ko se pogovarjava,
jo razumem.
Čeprav ne govori,
jaz vem,
kaj mi sporoči.

Ko sem žalostna,
me razveseli.
To posvečam Eli,
moji sestrici.

Loris Sofia Vidič, 4. b

 

Začetek brez konca

Kje začeti?
Na začetku ali na koncu?

Začetek se je začel,
a do konca ni prišel.
Vse smo poskusili,
a do konca ni prišlo,
ker tako pač je bilo.

Skoraj smo obupali,
a naprej smo vztrajali,
da bi pesmico končali,
na koncu smo se hihitali.

Matevž Koren, Maj Mugerli, 4. b

3. mesto na evropskem prvenstvu v plesu

Nika Koren je učenka 8. razreda v OŠ Kanal. Že pet let trenira cheer ples in s skupino dosega odlične rezultate.

Pri katerem klubu treniraš?

Treniram pri plesni skupini Dolls v Novi Gorici, ki ga vodi Marina Popovič.

Kolikokrat na teden imaš treninge in kaj počneš v prostem času?

Treninge imam 3-4 krat, včasih tudi 5-krat na teden, od ponedeljka do petka po dve uri, med vikendi pa 3-4 ure. Sicer je prostega časa zelo malo, ker je treba poskrbeti za šolo in ostale obveznosti, zato ga večino preživim z družino, sorodniki in mojima ljubljenčkoma, velikokrat pa preživljam čas s prijateljicami.

Letos ste se udeležili evropskega prvenstva. Kje je potekalo in kakšen uspeh ste dosegli?

Potekalo je v Helsinkih na Finskem, junija in v začetku julija 2018. Dosegle smo 6. ter 3. mesto, kar je naš najboljši dosežek do sedaj. Vse smo zelo ponosne.

Kakšni se ti zdijo Helsinki?

So zelo lepo mesto, čeprav ni veliko znamenitosti. Ker so na severu, smo bili kljub poletju v bundah, saj je bilo zelo mrzlo. Meni bo ostalo mesto v lepem spominu.

Ste dosegle še kakšen uspeh?

Dosegle smo že več naslovov državnih prvakinj, podprvakinj, več prvih mest na ostalih tekmovanji.

 Kakšni so odnosi med vami, soplesalkami?

Glede na to, da nas je približno 20 in imamo različne karakterje, se odlično razumemo, si pomagamo, postale smo kot ena velika družina. Družimo se tudi v zasebnem življenju.

Kdaj začnete in kdaj končate sezono?

Sezono začnemo že zelo zgodaj, okrog 15. avgusta, takrat se začnejo priprave (vaje za moč raztegovanje, tehnika). Takrat imamo treninge dopoldne, ko začnemo s šolo, pa popoldne.

Končamo z evropskim prvenstvom, letos je bilo to 3. julija. Tako imamo zelo malo počitnic, a jih izkoristimo 100%.

Želimo ti še veliko uspehov.

Z Niko Koren sem se pogovarjala Leila Škodnik, 8.a

 

 

 

 

 

ČLANICA EKIPE POWER AND SPID PADLA SREDI NASTOPA

Aneja Lango je učenka 8. a razreda OŠ Kanal. Je vodja kotalkarske skupine Power and spid. V prostem času teče, jaha, igra klavir, je igralka, hodi k verouku, deklamira pesmi, je prostovoljka v društvu ŠKD Levpa, pleše pri skupini Dolls … Stara je 13 let.

Kdo so člani tvoje ekipe?

Člani moje ekipe so: Julija in Nika Lango, ko bosta malo starejša, pa še Jurij in Kris Lango. Priključijo se včasih še otroci iz sosednjih vasi, ki tudi radi kotalkajo. Treniramo dvakrat tedensko, otroci iz sosednjih vasi pa enkrat tedensko.

Kako je ekipa nastala? Kako ste prišli na to idejo?

Na to idejo smo prišli zelo preprosto. Hoteli so, da bi  naredili točko za mušje dirke. Želeli so, da bo predstava adrenalinska, zabavna, vesela, polna mladosti in razigrana. Zato sem prišla na idejo, da bi v točko vključili kotalkanje in tako popestrili točko. Zbrala sem še ostale člane, ki so bili takoj za. Po prvi točki smo ugotovili, da moramo s to dejavnostjo nadaljevati in tako je skupina ostala.

Ali ste se prijavili na kakšno tekmovanje?

Bili smo že na več tekmovanjih. Šlo nam je zelo dobro. Tekmujemo v skupini, dvojicah in s solo nastopi.

Kje vse deluje vaša skupina?

Deluje v lokalni skupnosti in na prireditvah, ki jih organizira ŠKD Levpa.

Koliko časa že obstaja vaša ekipa?

Naša ekipa bo letos praznovala 3. obletnico delovanja.

 Ali ste imeli kaj težav pri organizaciji?

Velikokrat se kaka stvar zaplete ali naletimo na oviro, probleme smo do sedaj vedno uspešno rešili.

Kaj se je zgodilo na stezi na zadnjem nastopu?

Naša plesalka je med obratom padla, a padca na srečo nobeden ni videl, zato to ni vplivalo na odločitev sodnikov.

Hvala za odgovore.

Pogovarjali sta se: kotalkarica: Aneja Lango

novinarka: Tiana Malnič, 8. a

 

Praznično na OŠ Kanal

V petek, 21. 12. 2018, se je v večnamenski dvorani Osnovne šole Kanal odvijala proslava ob zaključku starega leta in v počastitev dneva samostojnosti in enotnosti.

Kot se za tako prireditev  spodobi, je na začetku otroški pevski zbor zapel našo himno Zdravljico. Nadaljevala sta šestošolca Vita in Tilen, ki sta proslavo vodila. Pojasnila sta, zakaj pravzaprav praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Nastopili so učenci petih, prvega, četrtih, tretjih in višjih razredov. Ne smemo pozabiti na skupino dečkov in ene deklice, ki so zaplesali break dance. Najmlajši so zapeli in zaplesali in hkrati na odru postavili snežaka, učenci tretjega razreda so z dramatizacijo pokazali, zakaj je smreka zelena tudi pozimi. V drugem delu prireditve smo prisluhnili še mladinskemu pevskemu zboru, ki se mu je pridružil pevski zbor učiteljic in vzgojiteljic naše šole. Skupaj so zapeli pesem Snežna noč. Devetošolec Aleks Pavlin je zapel in zaigral na kitaro pesem Na božično noč. Zadnja je bil na vrsti še plesna točka sedmošolk Mance in Nike. Prireditev sta zaključila voditelja programa z lepim nagovorom.

Proslavo smo spremljali vsi učenci šole, učiteljice in gospa ravnateljica. Vsem je bila všeč, saj ni bila dolgočasna in se je veliko dogajalo, od recitacij, petja do plesa.

Matija Perše, 6. a

 

Kulturni dan

8.11.2018 smo se učenci 9. a in 9. b razreda odpravili z avtobusom do Kobarida, Vrsnega in Slapa ob Idrijci.

Kobariški muzej
V Kobarid smo prišli okrog 8.45. Voznik avtobusa nas je odložil pred muzejem. Najprej smo si ogledali kratek film o 12. ofenzivi soške fronte, ki jo nekateri imenujejo tudi čudež pri Kobaridu. Nato smo si ogledali reliefno maketo, na kateri nam je vodič razložil potek vojne ter pojasnil, katera mesta so bila vključena. 12. ofenziva je vključevala naslednje kraje: Bovec, Kobarid, Tolmin ter Banjško planoto vse do Gorice. Vodič nam je pokazal zastave določenih držav, orožja …

Simon Gregorčič – Vrsno
Pot na Vrsno nas je vodila skozi Ladro, Smast in Kamno. Ko smo prišli na Vrsno, smo se peš odpravili do pesnikove rojstne hiše. Simon se je rodil leta 1844, umrl pa leta 1906. Pravijo, da se je rodil pred hišnim pragom, kar naj bi pomenilo, da bo odšel v svet. To se je tudi zgodilo. Gregorčič je zelo pomemben, saj je bil odličen pesnik. Ko je umrl, so ga iz Gorice morali prepeljati do sv. Lovrenca. Veliko ljudi se je iz spoštovanja do pesnika pridružilo pogrebnemu sprevodu.

Ciril Kosmač – Slap ob Idrijci
Ob Kosmačevi domačiji nam je vodička predstavila veliko zanimivih podatkov iz pisateljevega življenja. Najbolj me je presenetilo to, da je bil poliglot, saj je govoril sedem jezikov. Zaradi svojega političnega delovanja je bil večkrat zaprt.

 Nina Levpušček, 9. b

V četrtek, 8.11., smo se učenci 9. razredov odpravili v Kobariški muzej prve svetovne vojne.
Vodil nas je prijazni vodič. Izvedeli smo veliko novih stvari, ki jih prej nismo vedeli.
V spomin se mi je najbolj vtisnil 11-letni deček, ki je bil udeležen na soški fronti.
Ko smo z ogledom končali, smo se odpravili na Vrsno, kjer se je rodil Simon Gregorčič. Tudi o njem smo izvedeli veliko novega. Najprej nam je vodička povedala o njegovem življenju, nato pa smo si ogledali še rojstno hišo.
Ta zanimiv dan smo zaključili v Slapu ob Idrijci, kjer se je rodil Ciril Kosmač. Od vseh podatkov se mi je najbolj vtisnilo v spomin to, da je bil zaprt v Rimu. O tem je napisal novelo Gosenica.

Mirel Tunanović, 9. a

Naša hiša

Naša hiša je najbolj živa,
ko naša družina v njej uživa.
Takrat se povsod pesem sliši,
veselje in smeh se razlegata po hiši.

V naši hiši se vse sliši,
tudi ko po njej tekajo miši.
Hitro se mucki v hišo zapodijo
in takoj v njej red naredijo.

Tudi pri nas se včasih jok zasliši,
takrat je žalost v naši hiši.
Mi vsi smo družina, se radi imamo.
Na žalost pozabimo,
naprej se crkljamo.

Neli Jug, 4. b

Naša hiša je živa, ker v njej mi živimo,
moja družina in zajček.
Našo hišo naredijo živo tudi predmeti in slike,
na stenah visijo moje in sestrine slike,
majhne in velike,
pa tudi različne medalje od tata in Nike.

Radi ustvarjamo in se smejemo,
vsi smo za zabavo, samo tisto pravo,
vsi se smejemo in to sploh ni težko.

Nika Tinta, 4. b

Naša hiša je živa,
ker v njej nekaj ljudi prebiva.
Tu se kuha in peče
in skače od sreče.

Ni vedno vse v redu,
včasih je tudi v velikem neredu.
Tako pač je v naši hiši,
če po njej plešejo krščene miši.

Larisa Vidič, 4. b

Naša hiša je živa hiša,
ima dobro in slabo plat.
Ko se kdo v njej ujezi,
slaba plat nas zatemni.

A ko doma smo zbrani vsi,
svetla plat se zaiskri.
Najlepše nam je,
ko hiša zadiši
in smeh razleže se nad vse.

Loris Sofia Vidič, 4. b

 

 

 

Dobil/a sem vozniško dovoljenje za avtomobilčke Jumicar

Ko sem se v ponedeljek peljal z avtomobilčkom Jumicar, sem se počutil zelo dobro. Bil sem v rdečem avtomobilčku. Preden sem se šel peljat, sem bil zelo vznemirjen, ker nisem vedel, kako bom vozil in če se bom zaletel. Ko smo bili v večnamenski dvorani in se pogovarjali, je bilo zelo smešno. Gospod, ki nam je povedal mnoge stvari, ki jih nismo vedeli, se je imenoval Zmago. Bil je zelo smešen in prijazen. Dobili smo tudi vozniško dovoljenje za avtomobilček Jumicar.

Martin Kralj, 5. b

V ponedeljek je na šolo prišel gospod Zmago. Povedal nam je, kako se je treba obnašati v prometu in izvedeli smo veliko novih stvari. Z njim pa je prišel tudi gospod, ki je na igrišču pripravil progo, po kateri smo se vozili z avtomobilčki. Po prvi uri smo odšli v učilnico in počakali, da pridemo na vrsto. Med tem časom smo imeli likovni pouk. Potem smo šli na igrišče in se razdelili v skupine. Ko sem sedla v avto, sem pritisnila na plin in se odpeljala po progi. Po opravljeni vožnji smo vsi dobili vozniško dovoljenje in nalepko. Vožnja z avti mi je bila zelo všeč.

Hana Podbršček, 5. b

 

 

 

 

 

Dobro jutro

Dobro jutro dnevu,
ki nove možnosti ponuja,
dobro jutro soncu,
ki počasi nas prebuja.

Dobro jutro pticam,
ki svobodno jadrajo po obzorju,
dobro jutro kitom,
ki brez želja plavajo po neskončnem morju.

Dobro jutro rožam,
ki cvetijo na jasah brez meja,
dobro jutro vetru,
ki odnaša oblake z neba.

In dobro jutro meni, tebi
ter vsem ljudem sveta,
dobro jutro sanjam,
saj le podnevi uresničit se jih da.

Ana Vidmar, 9. b

 

Moj prijatelj

Moj prijatelj je  Adrijan. Živi v Koprivišču. Star je devet let. Po značaju je živahen. Večkrat skupaj igrava košarko. Najin odnos je buren, saj se večkrat skregava in tudi pobotava. Je zelo dober prijatelj. V njegovi družbi mi je lepo in želim si, da bi bila vedno prijatelja.

Tilen Jerkič, 4. b

Mojemu prijatelju je ime Jani. Je večje postave in ima lepo frizuro. Zelo rad igra košarko in nogomet. Imam ga rad, ker je prijazen. Ko sem v težavah, mi priskoči na pomoč.

Roland Šavli, 4. b

Moja prijateljica Lea je stara devet let. Doma je v Ročinju. Obiskuje glasbeno šolo in pevski zbor. Igra flavto in zelo lepo poje. Je zelo razigrana  in vesela deklica, zato sva prijateljici.

Larisa Vidič, 4. b

Adrijan je dober prijatelj in te večkrat nasmeji. Ima zelene oči in majhen nos. Je suh. Njegova najljubša jed je pire krompir.
Je zelo hiter in potrpežljiv. Lepo riše in si izmisli dobre igre.

Jani Jug, 4. b

 

Bogastvo vezenin – napisi na prtih naših babic

Pridnost več velja kakor kup zlata

Biti moramo pridni, delovni in igrivi. Če veliko delaš, lahko tudi dosti zaslužiš, ampak ni pomembno, koliko zaslužiš, saj je pridnost pomembnejša od zlata. S pridnostjo lahko pridobiš prijatelje, ponos staršev in srečno življenje. Kaj bi z vsem zlatom sploh počel? Nič, preprosto nič! Pregovor pravi, pridnost več velja kakor kup zlata.

Ana Trampuš, 5.a

Kdor po svetu hodi, ta najbolje zna, da v krogu pri družini, najlepše je doma

V življenju je lepo potovati, a najlepše je doma z družino.
Ko smo odšli na Debeli rtič, sem že prvi dan pogrešala starše in mojo psico. Ugotovila sem, da je zelo lepo potovati, a najlepše je doma. Vsakič, ko smo plavali, sem si zamislila, da plavam s starši, bratom in psico. Zvečer nisem mogla zaspati, a ko sem se pogovorila s prijateljicami, je bilo vse drugače. Morala sem se sprijazniti, da ne zdržim brez vsega, kar imam rada: dom, družino, prijatelje in ostalo.
Če hodiš po svetu, se veliko naučiš, a najlepše je doma.

Katarina Ipavec, 5. a

Legende sanj

Legende so zgodbe iz preteklosti, ki pa niso resnične.
Vsaka od nas pa ima sanje, za katere vemo, da se nam ne bodo uresničile.
So kot legende, ki se ne uresničujejo v resničnosti, ampak vsako noč v naših sanjah.

Ana H. , Nika, Hana P. , Veronika, Katarina H., Kristina – 5. razred

RAD BEREM …

Rada berem, če so knjige smešne, zanimive in razumljive. Zelo mi je bila všeč knjiga Princeskin dnevnik. Nerada berem knjige v narečjih, če so predolge, žalostne ali dolgočasne.         Teja Pavšič, 8. a

Rada berem, če so knjige zanimive in me pritegnejo, npr. Kolesar naj bo, Ranta vrača udarec. Nerada berem, če so knjige stare in v narečju, ker jih ne razumem.       Manca Strnad, 8. a

Rada berem zanimive knjige.     Leila Škodnik, 8. a

Knjiga, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin, je knjiga Lukec in njegov škorec.      Teja Humar, 8. a

Zakaj rada berem? Rada berem, ker me pomirja in se nasmejim, ker je napeto. Rada berem tudi zato, ker si bogatim besedišče. Pri branju se vživim v karakter oseb.          Milica Zorana Ibraimović, 8. a

Jaz rada berem, ker me knjige zanimajo. Najbolj mi je ostala v spominu zbirka 5 prijateljev. Všeč so mi pustolovske knjige.       Tiana Malnič, 8. a

Rada berem knjige, ki so mi všeč. To me sprošča in ob tem mi ni treba misliti na nič. Knjige me popeljejo v svet domišljije, kjer ni nobenih težav. Ob branju si ustvariš svet, kot si ga ti predstavljaš.         Aneja Lango, 8. a

Rad imam pustolovske knjige. Nimam rad leposlovnih in žalostnih. Knjiga, ki mi je najbolj ostala v spominu, je Lov na pošasti.            Gašper Ipavec, 8. a

Rada berem zanimive stvari, ki me pritegnejo. Ob branju se težko osredotočim na knjigo in se hitro zasanjam, zmoti me vsak šum v okolici.      Nika Koren, 8. a

Rad berem knjige, ki so napete, strašljive. Ne maram brati pesmi in romanov.     Miha Pogačnik, 8. a

Rada berem zanimive knjige (npr. Hrček Franček na begu), nimam pa rada dolgočasnih knjig ali tistih, ki nimajo rdeče niti.        Nina Pavšič, 8. a

Velikokrat mi zmanjkuje časa, da bi brala. Ko pa berem, berem najraje krajše in smešne zgodbe.       Lana Brezavšček, 8. a

Rad berem, ker starša pravita, da je to dobro zame. Rad berem, ker so nekatere knjige zelo zanimive. Moti me le to, ker mi branje vzame veliko časa in ko se zatopim v knjigo, se ne morem ustaviti brati.         Vid Velušček, 8. a

 

OČISTIMO SLOVENIJO. ŠE ZADNJIČ.

15.9. je potekala čistilna akcija in  zbrali so se prostovoljci iz 150 držav.
Tudi Slovenija sodeluje. Letos čistijo s posebno ambicijo, naj Slovenija ostane čista za vedno. To je tretja in zadnja čistilna akcija.
Čistejše okolje bomo dosegli z zmanjševanjem, ločenim zbiranjem in ponovno uporabo odpadkov. Tudi če se akcij ne udeležujemo, lahko prispevamo k čistejšemu okolju. Odpadke ločujemo, jih ne mečemo v naravo, ne kupujemo vedno novih plastenk in vrečk. Vodo in olje lahko kupimo v steklenicah, ki jih lahko še uporabimo, zbiramo star papir. Če vidimo koga, ki želi odpadke vreči v naravo, ga opozorimo.
Mislim, da je zelo pomembno, da se zavemo, kakšna dragocenost je naš planet.

Teja Pavšič, 8. a

Svet je danes zaradi naših dejanj zelo onesnažen, to velja tudi za našo Slovenijo. Namen letošnje akcije ni bilo le čiščenje, ampak je bil večji poudarek na ločenem zbiranju odpadkov. Akcije sem se udeležil tudi jaz. Skupaj s sosedom sva se odpravila v gozd za hišo.
Na obrobju gozda ni bilo veliko smeti, bili so le ogorki cigaretov. Ko pa sva prišla globlje v gozd, sva najprej zagledala veliko pločevink, starih ogrodij koles, avtomobilov. To divje odlagališče je bilo zapuščeno. To sva povedala mami, ki je poklicala na Komunalo. Ti so hitro prišli in odpeljali smeti.
Bil sem vesel, ker sem lahko pomagal pri tej akciji.

Miha Pogačnik, 8.a

Očistimo Slovenijo

Čistilna akcija še zadnjič odvijala se je,
to prav se mi ne zdi,
saj ljudje zelo nemarni smo.

Odpadke mečemo na tla
namesto v koš.
Predstavljaj si, v kakšnem neredu nekoč
živel boš ti.

Vsak naj pri sebi pomisli,
ali je to, kar dela, prav.
Raje kot da te bolijo misli,
naredi nekaj, da boš pravilno ravnal.

Ta akcija bi morala večkrat potekati,
saj bi ob tem ljudi osveščali in
odnos do okolja izboljšali.

Lana Brezavšček, 8.a

PESEM O OKOLJU

Uredimo zdaj to državo,
da bomo imeli čisto goščavo
in lepo planjavo.

Očistimo okolje,
reke in polje.
Očistimo vse,
kar umazano je.

Čez nekaj let morda
bodo umazana okolja vsa.
Zato zdaj je čas,
da urediš svojo vas.

Nina Pavšič, 8. a

 

 

Za čisto Slovenijo

 

  • se moramo vsi potruditi,
  • je pomembno, da očistimo turistične točke, znamenitosti, naravo in naš dom,
  • iz morja očistimo plastiko in druge odpadke,
  • skrbim in čistim okolje,
  • opozorim druge ljudi,
  • očistimo reko Sočo,
  • sem frajer, ker čistim naravo,
  • se potrudim, da ne bi poginile živali in ne bi zboleli,
  • zbirajmo star papir in ohranimo gozdove,
  • za boljše počutje.

Učenci in učenke 4. b razreda

ČISTA SLOVENIJA

Pridite, pridite, z nami vse očistite,
da na počitnice boste šli,
da gore, morje lahko boste obiskali vi.

Očistimo Slovenijo,
da čista bo vse dolge dni,
da reka Soča bo postala smaragdni biser.
Lepa naj Slovenija bo,
zato očistimo jo.

Pridite, pridite, z nami čistite
in se potrudite.
Naj bo lepo.
Naša Slovenija.

Mei, Larisa, Lea – učenke 4. b razreda

SMETNJAK – JUNAK

Smetnjak pripoveduje, kako se poškoduje.
S kamionom so ga odpeljali
in z njim grdo ravnali.

Smetnjak s kamiona padel je,
z njim smeti na tla so šle.
Meščani so se pritoževali,
smeti kar naokrog so razmetali.

Šofer s smetnjakom v popravljalnico gre
in ga popravi.
Vse smeti so v njega šle.
Naše mesto čisto je.

Larisa, Mei – učenki 4. b razreda

zakljucek_1

Prispevki iz preteklih let

Tadeja Brezavšček ponovno nagrajena

Tudi v šolskem letu 2017/18 smo se na šoli odločili, da sodelujemo na literarnem natečaju MOJA RODNA DOMOVINA, ki sta ga razpisala Osnovna šola Vič in Združenje veteranov vojne za Slovenijo pod častnim pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja.

Spis učenke Tadeje Brezavšček, z naslovom KJER HIŠA MOJEGA STOJI OČETA, je bil uvrščen med najboljše nagrajene prispevke. Tadeja je prejela priznanje in medaljo ter bila povabljena v Ljubljano na slovesno zaključno prireditev.

Priznanje za večletno uspešno sodelovanje na omenjenem natečaju je prejela tudi Osnovna šola Kanal.

Naj poudarim, da je bila Tadeja Brezavšček v letošnjem šolskem letu nagrajena kar na petih literarnih natečajih, njeni prispevki pa so bili objavljeni kar v štirih zbornikih.

V oktobru 2018 bo na slovesnosti ob zaključku Škrabčevega leta v Novi Gorici prejela priznanje za enega izmed najboljših literarnih prispevkov na natečaju MOJE PRVO BERILO (DOM-DRUŽINA; OKOLJE IN PRIJATELJI; DOMOVINA).

ČESTITAMO!

Mentorica Zvonka Cigoj

Tadeja je o slovesnosti v Ljubljani takole zapisala:

»24. aprila smo se s starši in prijateljico odpravili v Ljubljano na Osnovno šolo Vič. Odšli smo z namenom, da prevzamem priznanje za svoj nagrajeni spis na literarnem natečaju MOJA RODNA DOMOVINA.

Povabljenci smo se zbrali na omenjeni osnovni šoli, kjer nas je s kratkim govorom sprejel ravnatelj, za njim pa so nastopili osmošolci z nenavadnim, a zanimivim načinom izvajanja glasbe.

Sledilo je kosilo, nato pa smo se z avtobusom odpeljali v središče prestolnice, kjer smo se razdelili v skupine. Imeli smo srečo, saj smo se lahko prvi ohladili na palubi ladjice, ki nas je popeljala po Ljubljanici.

Za tem smo se odpravili v Mestni muzej na generalko. Sledila je prireditev, na kateri sem prejela priznanje in medaljo.

Zahvaljujem se svoji mentorici Zvonki Cigoj za vse nasvete in podporo, ki sem je bila deležna zadnjih nekaj let. Brez tega bi mi najbrž težko uspelo.

Po enourni prireditvi je nastopil čas odhoda. Vrnili smo se pozno zvečer. Bili smo ponosni, zadovoljni in polni novih vtisov.«

Tadeja Brezavšček, 9. a 

Po učni poti Lastivnica

V ponedeljek, 7.5.2018, smo učenci komaj čakali na peto šolsko uro. Ko je zazvonil zvonec, smo se preobuli in stekli ven, kjer nas je že čakal avtobus. Odpeljal nas je v kamnolom.
Ko smo zavili z glavne ceste, nas je že čakala naša vodička. Povedala nam je, da sta aktivna dva kamnoloma, in sicer v Rodežu in Perunk. Kamnolom Deskle in Lastivnica sta opuščena. Pot nas je vodila do opuščenega kamnoloma Lastivnica, kjer smo si ogledali učno pot.
Matija Perše, 5. a

Naša skupina si je najprej ogledala živali, ki živijo v mlaki. Biologinja nam je razložila , da so močvirja kot velike gobe, ki filtrirajo vode. Razložila nam je, s čim se hranijo žabe in močeradi. Prijela sem  pupka. Morala sem imeti vlažne roke, da se žival ne bi izsušila.
Zoja Bucik, 5. a

Izvedel sem, da bi se,če bi prijemali mladičke močerada z umazanimi rokami, le-ti okužili in poginil. Živali, ki živijo v vodi, tudi dvoživke, morajo imeti nenehno mokro kožo, ker jim grozi izsušitev.
Timotej  Križman, 5. a

Biologinja nam je pokazala pupka. Nato nam je pokazala urha. Najbolj zanimivo je, da je urh, ko se uleže na hrbet in pokaže trebušček, po trebuhu oranžen. To je varovalna barva.
Sara Berginc, 5. a

Na prvi postaji sem izvedela, da je nastal fliš zaradi podvodnih plazov. Videla sem tudi nekaj mineralov. V okolici smo iskali in nabirali zanimive kamne.
Klementina Skrt, 5. a

Na prvi postaji nam je gospa pripovedovala o kamnini z imenom fliš. Speljali smo postopek, s katerim smo uprizorili nastanek fliša. Izvedel sem velikokoristnih informaciji.
Tilen Stanič, 5. a

Videl sem fosile in izvedel sem, kako nastanejo. Tudi mi smo jih iskali. Preden smo odšli na avtobus, so nam ponudili sok in vodo. Bilo je zabavno.
Anej Bavdaž, 5. a

S pomočjo sličic in zapisi pod slikami smo sestavili prikaz nastajanja fosilov. Imeli smo se zelo lepo.
Eneja Dugar, 5. a

Odšli smo na sprehod do slapa. Na poti smo videli veliko živali. Sklepajo, da je voda  pitna. Tretja postaja je bila meni najljubša .Veliko sem izvedel o dvoživkah, ki živijo v opuščenem kamnolomu. Malega pupka  pa smo še  izpustili na mokro mizo in ga prijeli v roke.
Kevin  Pavlin, 5. a

Na poti do slapa smo videli mlako , rjavo žabo, kačjega pastirja in mravlje. Slap je bil manjši, kot sem pričakoval. V vodi pod slapom smo videli veliko mladičev močeradov.
Žan Bernik, 5. a

Skupina, v kateri sem bil, je šla na sprehod v naravo. Hodili smo po kamniti poti. Ko smo prišli do mlake, smo v njej videli paglavce. Videl sem tudi sršena.Mislil sem, da bo slap večji. V skalnih bazenčkih smo videli majhne močerade.
Žan Gerk, 5. a

Prvič sem bil v kamnolomu. Zelo lepo sem se imel. Na poti sem videl nekaj delovnih strojev – demperjev. Rad bi videl, kako minirajo in kako se vozi demper.
Aleks Romare, 5. a

V petek nam je učiteljica povedala, da bomo šli v kamnolom. Ko smo prispeli, smo se razdelili v tri skupine. Ogledali smo si stare kamnine in šli do slapa na sprehod. Prišli smo do mlake, kjer smo videli kačjega pastirja, žabe in paglavce. Bil sem zelo vesel.
Anže Berdon, 5. b

Ko nam je učiteljica povedala, da gremo v kamnolom, sem pričakovala, da si ga bomo ogledali in potem odšli. A je bilo veliko več. Že pot z avtobusom je bila zabavna. Ko pa smo se pripeljali na vrh, se je vse šele začelo. Pripravljene so bile tri postaje in mi smo bili v treh skupinah. Najbolj mi je bila všeč postaja z živalmi, čeprav tudi ostali dve nista bili slabi. Ob odhodu smo še pomahali in se odpeljali. Res mi je bilo všeč in upam, da bom šla še kdaj tja.
Vita Božič, 5. b

V kamnolomu je bilo veliko kamionov, ki so odvažali različne kamnine. Geologinja nam je pokazala fosile in povedala, kako so nastali, pojasnila nam je, kako razpadajo kamnine in zakaj se sprožajo plazovi. Iskali smo zanimive kamne. Sošolec si jih je nabral polne žepe. Bilo je zelo lepo. Če bi imel še priložnost obiskati kamnolom, bi si rad ogledal vse stroje. Najprej bi si ogledal šestdesettonski Libero, ki so ga pred kratkim dobili v kamnolom.
Tadej Konjedic, 5. b

Geologinja nam je razlagala, kako nastane kalcit. Ko smo raziskovali okolico, smo ga dobili veliko. Zdel se mi je zanimiv in lep, zato sem ga s sošolci precej nabral. Kalcit izgleda kot trda sol. Sošolec ga je polizal in se skremžil. Kalcit nima okusa po soli. No, vsaj tako pravi sošolec. Najbolj mi je bila všeč prva postaja, ker mi je gospa geologinja dala idejo nabiranja različnih kamnov, predvsem kalcita.
Tilen Malnič, 5. b

Naša skupini je biologinja povedala, da v kamnolomu ni samo kamenje, ampak tudi rastline in živali. Najprej nam je pokazala slike živali, potem pa nam je pokazala žive živali. Povedala nam je njihova imena. Vprašala nas je, če bi kdo želel prijeti v roko pupka. Bila je samička, ime ji je dala Pupika. Prijela sem jo zadnja. Roke sem si zmočila in jih držala tik nad mizo. Bila je majhna in ko sem jo prijela, se mi je lepila po dlaneh. Njene nogice so me žgečkale. Sedaj se jih ne bojim več prijeti. Nekateri govorijo, da so pupki sluzasti in grdi, a to ni res!
Nina Petrevčič, 5. b

V ponedeljek, 7.5.2018, smo imeli dejavnost v kamnolomu. Moja najljubša je bila postaja o živalih, ki so se naselile tam. Spoznali smo, kako lahko ohranjamo te živali in njihov dom. Videle sem žabe, močeradovega mladička, ob koncu pa smo v roke prijeli še pupka.
Jana Gabrijelčič, 5. b

Ko smo prispeli z avtobusom v kamnolom, mi je bilo všeč. Najprej smo posneli skupno fotografijo, a ko so povedali, da bodo snemali s kamero, sem bil malo nemiren. A ko smo se razdelili v skupine, sem že pozabil na kamere.Naša skupina je začela z naravovarstvenico, ki nam je povedala nekaj o kamninah. Na koncu nas je vodička peljala do slapa. Bilo mi je zelo všeč in upam, da bomo to kdaj ponovili.
Tian Humar Bajt, 5. b

Prišli smo na delavnico, kjer smo videli čisto prave fosile. Tega sem se zelo razveselil. Fosili so bili okamenele školjke. Gospa nam je povedala, da so med kamni lahko fosili, ki jih bodo mogoče kdaj izkopali. Dovolila nam je, da poiščemo kake zanimive kamne. Našel sem majhen kristal iz kalcita. Vzel sem ga za spomin.Izdelali smo tudi beton. V plastenko smo dali najprej večje, nezdrobljene kamne in nanje dali manjše. Nato smo nasuli še drobne. Vse smo zalili z vodo in premešali.
Val Velušček, 5. b

V drugi skupini smo najprej odšli na kratek pohod. Pred pohodom smo si ogledali kamen, v katerem so bile školjke. Hodili smo po makadamski poti in prišli do mlake. Na koncu poti smo prišli do slapa. Ne vedo še, če je ta voda pitna. Bilo mi je zelo všeč.
Patrik Cigoj, 5. b

Pri drugi mizi sem zagledala fosile. Bili so različnih oblik in velikosti. Najprej nam je geologinja pojasnila proces nastajanja fosilov. Nato smo skupno sestavili sličice v pravilen vrstni red. Sošolka mi je podala v roko fosil školjke. Bil je tako trd, da če bi padel na tla, se ne bi razdrobil.
Dan je bil vroč, a zapomnila si ga bom po prelepi učni poti.
Kim Dugar, 5. b

Na poti do slapa je bila mlaka. Videli smo žabe, ki so se skrivale v vodi med zelenimi algami. Tudi paglavci so se prav tako skrivali pred nami. Vodička nam je povedala, da so prav te alge zelo redke v Sloveniji, posebno v kamnolomih. V mlaki so se skrivali tudi urhi, ki so zaščiteni in spadajo v širšo družino žab. Po navadi je v mlaki več vode, zdaj pa že dolgo ni deževalo.
Jernej Leban, 5. b

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Bila sem grajska gospodična

Živela sem na gradu. Grad je bi zgrajen na težko dostopnem kraju. Življenje na gradu ni bilo  prav udobno. Tla smo imeli pokrita s slamo in kadar je pihal veter, je bil v gradu prepih. Grad je imel debele  in vlažne zidove.
Pri oblačenju in česanju mi je vedno pomagala moja spletična. Bila je zelo prijazna. Med odraščanjem sem se učila šivanja, plesanja in igranja na lutnjo. Na našem gradu smo imeli veliko vitezov. Vedno sem se smejala, ker so nosili smešne čelade. Ko sem dopolnila štirinajst let, sem si ogledala svoj prvi viteški turnir. Borili so se vitezi iz sosednjega gradu z našimi vitezi. Zmagovalec je bil vitez iz našega gradu. Po turnirju pa smo imeli še ples.
Tako je bilo življenje na našem gradu.

Klementina Skrt, 5. a

 

Živel sem v kameni dobi

To je zgodba o kameni dobi.
Naša horda je štela deset članov. Na deževen dan smo poležavali v jami in nekdo je risali po stenah. Otroka sta brusila kamne, odrasli pa smo izdelovali pestnjake. Ker nam je že primanjkovalo hrane, smo se odločili, da pojdemo na lov. Po nekaj urah naporne hoje smo opazili sledi jamskega medveda. Sledili smo mu. Po golem naključju nas je pripeljal do velike jase. Tam so se pasli bizoni. Tako kot vedno smo lovci naredili načrt lova. Vedeli smo, da je za bizoni globok prepad, zato smo pripravili svoje sulice in bizone pričeli obmetavati z njimi. Bizoni so se obrnili ravno v smer, katero smo načrtovali. Stisnili smo jih v kot in enega pahnili v prepad.
Po uspešnem lovu smo žival nato prinesli v domačo jamo. Ženske so bizona odrle in  končno smo se najedli. S polnimi želodčki smo zaspali na tleh. A nismo dobro spali, saj so se živali pred jamo glasno oglašale. Čez čas sem vstal in pred jamo zakuril ogenj.
Če nismo dobro spali, smo bili vsaj varni. Bili smo srečna horda.

Kevin Pavlin, 5. a

Ko bom odrasel-a in bom imel-a svoje otroke…

  • Se bom večkrat družil z njimi.
  • Če bi me otrok razjezil, bi se pogovoril z njim in ne bi bil samo tiho.
  • Bila bi bolj stroga, če bi otrok delal neumnosti.
  • Naučila bi ga, da se tako ne dela.
  • Svojega otroka bi kaznoval , namesto da bi nanj kričal.
  • Svojega otroka bi vsak dan spodbujal k učenju in delu, da bi tudi brez pomoči odraslih znal kasneje preživeti.
  • Svoje otroke bi poslušal.
  • Če bi bil jezen, bi šel na svež zrak in ko bi se umiril, bi se z otrokom pogovorila.
  • Vzgojil bi ga v delovnega človeka, ampak na lep način.
  • Z otrokom bi se pogovoril in težavo rešil, namesto da bi ga poslal le v svojo sobo.

Tako razmišljajo učenci 5. a.

Škratovščine

Sredi starega mesta je v prelepi stavbi Slava glasbi živel glasbeni škrat. Imenoval se je Notko Špica. Imel je oblečen srebrn frak s črnimi notami, rdeč metuljček in klobuk ter prav take čevlje.
Nekega dne se je odločil, da bo naredil nagajivo škratovščino. Hišnemu orkestru je ponoči pomešal vse note in dirigentu skril njegovo palico. Ko so se člani orkestra zbrali na generalki pred velikim koncertom, so iz njihovih inštrumentov prihajali grozni zvoki. Glasbeniki so se spogledovali in čudili, kaj se dogaja. Dirigent je skakal po odru, da so mu lasje štrleli v zrak in iskal svojo dirigentsko paličico. Notko Špica se je skril za zaveso in se hihital tako, da so ga glasbeniki slišali. Tako je bilo kmalu jasno, kdo je povzročil zmešnjavo. Za kazen so mu določili solo točko na koncertu.

Neli Jug, 3. b

V čarobnem gozdu živi škratka, ki je po poklicu frizerka. Zelo rada dela razne frizure. Ima rumeno majico, na kateri je narisan glavnik, nosi oranžne hlače, na glavi pa ima rdečo kapo z rumenim cofom. Seveda ima škratka tudi svoj frizerski salon, ki je v drevesni hiški v krošnji dreves.
Škratka ima veliko prijateljev, ki prihajajo v njen frizerski salon. To so: zajček, srnica, jež, razne ptice in lisica. Ampak škratka bi rada videla, da v njen salon pride še kakšna škratka. Nekega večera je žalostna legla v posteljo in zaspala. Zjutraj se je zbudila zelo zgodaj. Odhitela je v salon in pričela z delom. Prvi je k njej prišel zajček. Hotel je, da mu skodra dlako. Škratka je zajčku z veseljem naredila kodre. Zajček se je zahvalil in odšel domov. Naslednja gostja je bila pravo presenečenje. Škratka ni mogla verjeti svojim očem, da je v salon vstopila škratka Mina. Želela je, da ji frizerka ostriže konice las. Frizerka škratka se je zelo potrudila in ji naredila čudovito frizuro. Preden je Mina odšla domov, je povedala, da je bila tudi ona nekoč frizerka. Škratka frizerka, ji je dovolila, da dela pri njej. Nova frizerka je s seboj prinesla veliko frizerskih pripomočkov in ogromno škatlo lepila. Škratki sta vsem, ki so prišli v salon, skodrali lase. Želeli sta, da bi se jim kodri obdržali dolgo časa, zato sta vsak pramen las premazali z lepilom. Stranke so zelo zadovoljne odhajale iz salona, a vrnila se ni nikoli več nobena.

Larisa Vidič, 3. b

Nekoč je živel nogometaški škrat. Ime mu je bilo Din. Rad je nagajal, zato je nekega  dne v garderobi pomešal hlače. Nogometaši so se  pripravili na tekmo. Oblekli so si drese. Kaj je sedaj to? Videli so, da je Jankov dres oblekel Marko, Markovega Miha, Mihovega pa Tadej. V njih so bili zelo čudni. Nekaterim so bili dresi preveliki, drugim premajhni. Ugotovili so, da jih je nekdo zamenjal. Začeli so se smejati. Takoj so vedeli, da je bil na delu škrat. Poiskali so ga. Škrat je priznal vse lumparije. Celo življenje je tako nagajal.

Gaj Boltar, 3. a

Nekoč je živel škrat Biskvitek. Zaposlen je bil v slaščičarni Rafaelo na Sladkornem vrhu. Delal je v delavnici pri stroju za mešanje sladoleda. Njegova naloga je bila, da v stroj nalije potrebno količino mleka in smetane ter doda različne okuse sladoleda. Ker pa je škrat Biskvitek po naravi zelo nagajiv, so mu tudi pri delu nagajale škratovščine.
Tistega dne je imel nalogo narediti čokoladni sladoled. Ko je v roke hotel vzeti okus čokolade, da ga doda sestavinam, se je domislil: »Zakaj pa ne bi imel danes čokoladni sladoled okus po kavi? Gostom bo to zagotovo všeč.«
Tisti dan so prodali ves čokoladni sladoled z okusom kave, v naslednjih dneh pa nič.

Aminah Miklavc, 3.a

Pred davnimi časi je živel škrat Mikec Makec. Stanoval je globoko v gozdu. Prodajal je jagodno, kakijevo, marelično marmelado. Nihče ni vedel, da živi tako globoko v gozdu, zato je ni nihče kupil. Odpravil se je v mesto. Tam so vsi kupili marmelado. Vsi so mu govorili, da naj pride še kdaj. Mikec je odgovoril, da pride že naslednji dan. Zmanjkalo mu je sestavin. Ni vedel, kaj naj naredi. Izvedel je, da se trgovine odprejo ob 9. uri. Kupil je vse, kar je potreboval. Skuhal je marmelado in meščanom podaril po dva kozarca. Vsi so bili veseli. Preselil se je v očetovo hišo in napisal vabilo:

Dragi prijatelji,
povabljeni ste na zabavo globoko v gozd. Našli me boste pred hišo št. 18, v petek, ob 20.00.

Mikec Makec
Tam so vsi veselo rajali. Ponudil jim je marelično marmelado, pa tudi na glasbo ni pozabil.

Matevž Markič, 3. a

 

 

 

 

 

Sreča

Sreča je sonce na nebu,
sreča so zvezde, polne zlata.

Sreča so prijatelji, ki ti pomagajo,
sreča so sošolci, ki te potolažijo.

Sreča je družina,
ki je vedno ob tebi in ti pomaga.

Lia Levpušček, 4. b

Sreča se nasmiha mi.
Ko sem v stiski, prihiti.
Sreča je velika, ko v šoli sem.
Sreča je največja, ko vesela sem.
Sreča je najboljša, ko s prijatelji sem.
Sreča je ogromna, ko z družino sem.
Sreča je želja mojega srca.

Katarina Hvalica, 4. b

Srečo imaš,
ko dobiš rimo na besedo,
se veseliš,
z željami poletiš.

Srečo imaš,
ko se v morje besed potopiš,
črke se v barvne besede zlijejo.
Zapoješ si pesmico – srečen si.

Ana Hvalica, 4. b

 

 

 

 

 

Zakaj je kultura pomembna

Kultura je za vsak narod zelo pomembna. Njena vloga je razvidna iz zgodovine, saj je v preteklosti in danes spodbujala narodno zavest in je gonilo razvoja človeštva. Skozi njeno prizmo so umetniki, kot na primer Shakespeare, na različne načine prikazali številne like ljudi, njihov značaj ter napake. Izražanje umetnikov je v preteklosti in danes vladajočim elitam nastavljalo ogledalo in prikazovalo dejansko stanje družbe, zato se vladajoči na nek način še danes bojijo umetnikov.
Slovenski narod se lahko pohvali z velikim številom odličnih umetnikov, ki so delovali na različnih področjih. Eden takih je prav gotovo France Prešeren, največji slovenski pesnik, ki je naš jezik povzdignil na enako raven, kot so ostali evropski jeziki. Slovenci smo izbrali njegovo Zdravljico za himno. Iz nje veje narodna zavest in skrb za domovino.
Kulturi se danes namenja premalo časa in prostora. Le-ta ne predstavlja samo umetniških dogodkov, na katere pridejo ljudje lepo oblečeni in tega se na naši šoli zavedamo, zato ima kultura pri nas poseben prostor in pomen.
Učitelji na naši šoli učence spodbujajo k negovanju slovenskega jezika z branjem leposlovja in poezije. Pri nas delujejo dramski krožek, knjižnica ter pevski zbor, pripravljamo likovne ustvarjalnice. Kulturi na čast organiziramo različne prireditve. V letošnjem letu smo priredili obsežen projekt Voda – od mita do arhitekture, domovinsko-novoletno prireditev, proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku, 25. junija pa bomo izvedli še prireditev ob dnevu državnosti.
Zaključimo lahko z mislijo Marcusa Garveya, ki je je zapisal: “Ljudje brez zavedanja o lastni pretekli zgodovini, izvorih in kulturi, so kot drevesa brez korenin.”

Jernej Vinazza, 9. b

Domovina je moj dom

Domovina je nekaj, kar lahko le čutiš. Domovina je kot mama, ki svojega otroka ne spusti iz rok. Je naša mati, ki nas varuje v svojem objemu.
Nekoč mi je nekdo rekel: »Ljubo doma, kdor ga ima.« Večkrat sem že razmišljala o tem reku. Nekateri se počutijo v svoji domovini dobro, drugi slabo. Nikoli se ne vprašamo, kako je, če živiš zunaj, na ulici, prepuščen usodi. To je velikokrat problem današnjega časa. Mislim, da bi to bolj razumeli, če bi se postavili v kožo brezdomcev  in takrat bi ugotovili, kakšno srečo imamo. Šele če bomo nekega dne izgubili svojo domovino, se bomo začeli zavedati, kaj nam pravzaprav pomeni.
V naši domovini se počutimo varno. Ne moremo si predstavljati življenja brez svoje družine in prijateljev. Prav naše najbližje osebe nas spominjajo na naš dom in domovino. Domovina je kraj uresničenih sanj. Vedno, ko pogledam v to modro nebo, te poljane in cvetoča drevesa, se mi pričara nasmeh na obraz. Nikjer drugje ne bi bila raje kot v svojem rojstnem kraju, v svoji domovini. Tu je moja sreča, družina in prijatelji, ki mi pomenijo vse.
Domovina je naš kraj. Je prostor, kjer se lahko uresničijo vse sanje. Ponosni moramo biti na to, kar imamo. V naši domovini je živelo veliko ljudi in še veliko jih bo, saj domovino imamo za vedno. Vedno bo na tem svetu obstajal kraj, kjer se bomo počutili varno in udobno. Domovina nam nudi zavetje. Domovina je v kraju, h kateremu je priklenjena naša duša.

Larisa Dugar, 8. a

več…

Kjer hiša mojega stoji očeta

  • Slovenija. Naša rodna država. Toliko lepih planin, kristalnih voda, s cvetjem obdanih travnikov, toliko prijaznih ljudi in raznolikih kultur. To je Slovenija, naša Slovenija.
    Toliko truda, toliko življenj je bilo potrebnih, da lahko danes z lahkim srcem rečemo, da živimo v varni in samostojni državi Sloveniji. Pa se mi tega sploh zavedamo? Se zavedamo, da so naši predniki o samostojnosti lahko le sanjali? Zanjo so se borili, zanjo so žrtvovali življenja. A tudi ta samostojnost nam ni bila dovolj, še vedno smo ujeti, ujeti v nezadovoljstvu ,še vedno nam ni dovolj, kar imamo. Hočemo vedno več in več, nikakor ne moremo biti zadovoljni. Ves čas se zgolj primerjamo z ostalimi in se sploh ne zavedamo vseh dobrin, ki nam jih nudi Slovenija. Vedno bolj jo zaničujemo ter sami silimo v druge države. Pa res mislimo, da bo tam kaj bolje? Le redkokje se bomo lahko počutili tako varno kot v Sloveniji, le redkokje bomo naleteli na tako bogato kulturno dediščino, tako raznoliko pokrajino in raznobarvno umetnost.
    Morali bi bolj ceniti svojo državo, prenehati z rutinskimi kritikami in se imeti lepo. Saj če bi se povezali vsi Slovenci in se začeli zavedati, da smo en narod, slovenski narod, ter začeli spoštovati svojo državo, kot so jo spoštovali naši predniki in bi se zanjo tako borili, kot so se oni, bi dosegli marsikaj. Predvsem pa bi se počutili bolje in bili bolj zadovoljni v naši samostojni državi.

         Ana Vidmar, 8. b več…

Dedek – pravi ustvarjalec

Moj dedek si je sam naredil kajak dvojec.
Ko je imel petnajst let, je bilo v Mirnu še lesarsko podjetje Mizar. Dedek je odšel v to podjetje po les za kajak. Najprej je iz desk naredil dno, nato je šel v gozd po primeren les za rebra. Dokončal je dno in stranice. Potem je segrel katran in z njim premazal ves čoln, da ne bi prepuščal vode. Kajak je prekril s platnom, da voda med vožnjo po brzicah ne bi pljuskala vanj. Ko je kajak dokončal, se je z očetom vozil po reki Vipavi in lovil ribe, ker sam še ni imel dovoljenja.
Bil je eden redkih, ki je imel čoln, kajti čolni so bili predragi, da bi si ga vsi lahko privoščili. Čez dve leti, ko je bila poplava, mu ga je Vipava odnesla.

Jernej Leban, 5. b

več…

Moja domovina

Kanal je majhno mestece. To mestece je moj dom, kjer hiša mojega deda stoji. Tu sem od malih nog  v šolo hodila, se slovenskega jezika učila, ob zimskih večerih pa zgodbe prebirala. Ko pa se je končno zaslišalo spomladansko ptičje petje, sem lahko zavohala nežne vonjave cvetlic. Poleti sem s prijatelji v Sočo skočila in tako pričela poletne počitnice. Vseh teh posebnih trenutkov ne bi bilo, če ne bi imela svoje domovine in svojega slovenskega maternega jezika.
Domovina je kraj, kjer naj bi se počutili varno, udobno, nekje, kjer se lahko sprostiš in lahko zaživiš. Vendar to ni vse, kar nam domovina zagotavlja. Pustimo ob strani zdravstvo, izobrazbo in varstvo, čeprav je tudi to pomembno, vendar so še pomembnejše stvari, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju.
Družba, seveda, ta ima na nas ogromen vpliv. Včasih je slab, včasih je dober, vendar tudi ta vpliva na naše mnenje o domovini in našem jeziku. Naša dolžnost je, da našo skromno domovino usmerimo na pravo pot in ji tako zagotovimo temelje, ki bodo zdržali še desetletja, stoletja, mogoče tudi tisočletja. Mislim, da smo trenutno na pravi poti, vendar to ne pomeni, da je prihodnost naše domovine samo stvar mladih. Naj bo mlado ali staro, vsak od nas lahko pripomore k močnejšim koreninam, iz katerih bo pozneje zraslo mogočno drevo. Čisto vsak izmed nas je pomemben del.
Ohranjati moramo tudi svoj jezik in paziti nanj, saj ga v svetu globalizacije in v času vpliva drugih jezikov lahko zelo hitro izgubimo. Kaj pa je narod brez jezika?  Ni ga več! To so vedeli mnogi pred nami: Trubar, Prešeren, Škrabec in še kdo…
Predstavljajte si stol s štirimi nogami. Vsaka noga ima svoj pomen, svojo vlogo. Če katere od teh nog ne bi bilo, stol ne bi stal in ne bi mogli sedeti. Enako velja za našo domovino. Mogoče se sprašujete, katere so štiri noge namenjene naši domovini. To so ŽELJA po še boljšem življenju, TRDO DELO, brez katerega tega ne bi bilo mogoče doseči, VZTRAJNOST, katera je še posebej pomembna, saj smo komaj začeli z uresničevanjem naših želja, in seveda DOMOLJUBNOST.

 Ne smemo pozabiti, da tega ne počnemo samo zase, temveč tudi za našo domovino.
Vedno sem sanjala o oddaljenih krajih, rada bi prepotovala ZDA, mogoče odšla na kavo v Rim ali posnet kakšno fotografijo leva. Navdušuje me teta, ki je videla že skoraj vsak kotiček tega sveta.
Nekoč, ko se je vrnila s potovanja, mi je povedala:

»Veš, ko sem prvič s trebuhom za kruhom odšla v svet, sem se počutila prestrašeno. Vse mi je bilo neznano. Doma so mi vedno govorili, kako kruta je tujina, a nisem jih poslušala, vseeno sem odšla. Prvič v življenju sem videla drugačne ljudi, drugačno kulturo, drugačen način življenja. Verjetno ti je znan tisti rek, da je povsod lepo, a najlepše je doma. No, jaz se s tem ne ravno strinjam. Svet je zelo velik, kar pomeni tudi veliko krajev, ki so lepši od slovenskih. Kar naredi domovino posebno, pa je  občutek domačnosti in varnosti. Vonja  sveže potice, ki jo mama speče za veliko noč, tega zagotovo ne boš zavohala v Braziliji. Pulover, ki ga babica vedno splete za božič, tega ne moreš kupiti na vsaki mestni tržnici. A veš, zakaj? Ker je narejen s srcem. In topel  očetov objem, ki ga tvoje majhno srce začuti po dolgem času? Najpomembnejši pa je zven mile domače besede.  Zapomni si, delček tvojega srca bo vedno pripadal tvoji domovini

Tadeja Brezavšček, 9.a   

 

 

Obožujem babičine palačinke

Moja babica živi v Trbovljah. Ime ji je Ivana. Zelo rad jo obiščem.
Ima svetlo rjave lase in modre oči. Do mene je vedno prijazna. Je srednje velika. Kadar bere in gleda televizijo, potrebuje očala. Delala je na banki, sedaj pa je že v pokoju. Hitro popusti, če naredim kakšno neumnost. Če ni bolna, je vedno dobre volje in nasmejana. Zelo dobro kuha. Pri njeni kuhi najbolj obožujem palačinke. Namaže jih s čokolado. Te so najboljše.

Val Velušček, 5. b

 

Moja nona je najboljša

Moja babica  Anica, ki ji rečem nona, je zelo prijazna. Živi v Britofu, kot jaz. Stara je 67 let. Ima temno rjave lase in vedno nosi uhane. Ima zelo lepe modre oči. Skoraj vedno nosi trenirko, copate in ko bere, potrebuje očala. Vedno je nasmejana. Vsako stvar zelo dobro skuha. Najbolje naredi mesno lazanjo, mineštro in žolco. Veliko stvari po hiši naredi ona. Kdaj pa kdaj je jezna, ker je vsa dnevna soba založena z lego kockami. Vse v družini ima zelo zelo rada.
Nona nima službe, njeno delo je kuhanje in hišna opravila. Poleg tega ima zelo rada svoje rože. Najraje je kmečka ženska z veliko prijatelji in prijateljicami.
Ona je najboljša nona od vseh non. Na žalost je edina, ker je druga že umrla.

Tian Humar Bajt, 5. b

Poškodovani zob

Ko sem odšel k verouku, sem na cesti padel. Poškodoval sem si zob.
Ko sem prišel domov, sem povedal mami, kaj se mi je zgodilo. Med pogovorom in mojim nasmehom je mama opazila, da imam okrušen zob, čeprav jaz tega nisem občutil. Nastala je velika panika! Kaj naj naredimo? Ravno tistega dne je zobozdravnik delal popoldne. Mama mu je telefonirala in povedala, kaj je opazila na zobu. Zobozdravnik je rekel, naj me pripeljejo v ambulanto. Ko je videl, kaj je z zobom, je rekel, da sem imel srečo. Tisti dan mi je zobe samo premazal. Povedal mi je, da bo zob najprej obrusil in popravil, da bo enak kot drugi zobje. Ker poškodba ni bila huda, ni bilo potrebno iti na slikanje zoba. Moja glavna skrb je bila, če bo bolelo. Zelo sem se oddahnil, ker me ni. Zobozdravnik mi je dal datum za ponoven obisk. K njemu sem odšel brez strahu in vesel sem bil, da bom imel popravljen zob. Zadovoljen sem bil, ker ni bilo bolečin in me ni nič oviralo. Ko sem prišel domov, sem bratcu pokazal, kakšen zob imam.
To se lahko zgodi vsakemu, kdor ne gleda, kje hodi. Zato pazite!

Rene Berdon, 5. b

Stisnila sem zobe

Septembra letos sem bila naročena na pregled.
Z mamo sva se odpeljali k zobozdravniku. V čakalnici je bila dolga vrsta. Prišla je asistentka in prosila za zdravstveno kartico. Videla naju je, da se dolgočasiva in nama prinesla par knjig. Začeli sva brati in vrsta je v hipu postala krajša. Asistentka me je poklicala in vstopila sem v zobno ambulanto. Zagledala sem stol in postalo me je strah. Glas zobozdravnika ni bil prav nežen, ko pa me je povabil na stol sem se opogumila in sedla. Odprla sem usta in pregledal mi je zobe. Zdel se mi je postaven, velik, smešen in strog. Povedal mi je, da bom dobila zalivko. Grozno je bilo. Začel je spirati zob in delati jamico vanj. Da bi se umirila, mi je zraven pel pesmice. Ko me je zabolelo je, sem stisnila zobe in ugriznila v pripomoček. Mislila sem, da  bo začel kričati name, a na srečo ni. Opravičila sem se mu in vse je bilo kot prej. Bolečina je izginila. Odšla sem iz ordinacije in objela mamo.
Zobozdravnik me je poklical nazaj, ker sem bila pridna je na mojo roko odtisnil žig. Z mamo sva odšli domov in moje skrbi so izginile. Zame je bil ta dan poln strahov in ena sama dogodivščina, ki se mi je pripetila in se mi bo za vedno vtisnila v spomin.

 Kim Dugar, 5. b

Zobobol

Bil je lep sončen dan. Vesel sem vstal iz postelje, saj je bila sobota.
Ko sem se sprehodil do kopalnice, me je močno zaskelelo. Z dlanjo sem se prijel za ličnico in opazil, da sem malo zatečen. Globoko sem zajel zrak in si mislil, da to ne more biti res. Nato me je tako močno zabolelo, da bi najrajši zatulil. Mami sem povedal, da je prehudo in ne bom zdržal do ponedeljka. Usedla sva se v avto in se odpeljala do Nove Gorice, kjer je dežurni zobozdravnik. Ko sva prišla v čakalnico, je bilo tam kar nekaj ljudi. Vedel sem, da bo treba počakati. Še nikoli si nisem tako želel k zobozdravniku. Ko sem vstopil v ordinacijo, sta me prijazno pozdravila medicinska sestra in zobozdravnik. Ko je zobozdravnik videl moj boleči izraz na obrazu, me je potolažil, da bo kmalu bolje. Zob je pozdravil in vesel sem z mamo odšel na sladoled.
Ko sem se zvečer odpravil spat, sem razmišljal, da se v posteljo uležeš zdrav, zbudiš pa se lahko bolan, v mojem primeru z zobobolom. Veseliti se moramo vsakega prijetnega dne.

Anže Berdon, 5. b
več…

Drugačnost

Vsem se po žilah ista kri pretaka.
Ni važna vera, ni važen spol,
na tem svetu prostora za vse je dovolj,
srca vseh nas so čisto enaka.

Drugačnost je lepa, čudovita,
nas dela posebne, drugačne,
na svoj način privlačne,
v vsakem svoja posebnost je skrita.

Med nami je ogromno razlik,
a ljubezen je neomajna,
vsaka razlika je lepa – moja, tvoja, vajina,
z njimi svet ni tako enolik.

Lana Cvetrežnik, 8. a; Ana Vidmar, 8. b

Najboljši dan

Vsako jutro se nov dan rodi.
Zjutraj se zbudim
in najprej k oknu pohitim.
Kaj neki zunaj se dogaja?
Prisluhnem bolje.
Saj to je vendar ptičja pevska vaja!
Za spremljavo pa potoček poskrbi,
ki tik za hišo žubori.
Izza hriba sonce se dviguje
in lep dan napoveduje.
Uredim se in pozajtrkujem,
po tri stopnice preskakujem
in proti šoli hitim,
da le pouka ne zamudim.
Kaj je najbolje in kdaj je najbolje?
Ko zjutraj vstanem dobre volje.

 Maja Kralj, 8. b

 

 

Kdaj je novo jutro

Kdaj je novo jutro?
Ko na nebu v daljavi
otročiček mili, zdravi
skozi okno pogleda
in žarek svetlobe zagleda.
Kmalu zatem malega moža
žarek poboža,
tako da se mu otopli koža.
Mali mož  se na noge postavi,
da se lahko dnevu zoperstavi.

Tajda Pirih, 8. a

Domovina

Bile so zimska počitnice. Končno!
Zbudila sem se v hladno zimsko jutro in zunaj je naletaval sneg. Nataknem si tople copate in grem na balkon, da se prepričam, če res sneži.
Kako lepo! To so zelo redki trenutki v Kanalu, da sneži. Rada imam sneg. Globoko vdihnem zimski zrak in se odpravim na toplo. V peči se sliši šumenje ognja. Pripravljam si zajtrk in razmišljam, kaj bi danes lahko počela s prijateljicami. Lahko bi se odpravile na Bled. Na Bledu še nisem bila v tem zimskem času, gotovo je zelo zanimivo. Lahko bi se odpravila do Ljubljane. Obožujem Ljubljano, sploh poleti, ko se toliko dogaja. Odločila sem se, da bom srednjo šolo obiskovala v Ljubljani. Takrat bom imela priložnost, da jo še bolje spoznam. Mogoče pa bodo prijateljice želele ostati v Kanalu, da bi se kepale in sankale.
Mogoče je pa res to najboljša izbira. Potem bi lahko skupaj pripravile kosilo, pogledale kakšen dober film.
Kaj pa Lipica?
Nazadnje sem bila tam kot otrok in ne spominjam se več dosti. Ravno prejšnji teden sem prebrala knjigo slovenske pisateljice Dese Muck z naslovom Nebo v očesu lipicanca.
Bila sem navdušena nad knjigo in belimi konji, kar zaželela sem si, da bi jih bolje spoznala.
No ja, karkoli bomo počele, se bomo imele lepo, kajti naša domovina Slovenija je čudovita domovina.

 Tereza Mugerli, 9. a

Ne vem, zakaj

Dan za dnem o koncu razmišljam,
a ne vem, zakaj.
Misel, ki vre na dan odmišljam,
a ne vem, zakaj.
Edina glasba zame je zvok tišine,
ki me nikoli ne mine,
a ne vem, zakaj.
V srcu se praznina napolnila ne bo,
saj je moje srce kot oblačno nebo,
a ne vem, zakaj.
Mogoče je kriva jeza ali nesreča,
saj je v moji glavi ogromna gneča,
a ne vem, zakaj.
Moja duša bo z vetrom odletela
in nekje daleč stran ogenj vnela,
a ne vem, zakaj.

Tadeja Brezavšček, 9.a

 

 

Prijateljstvo

Prijateljstvo je lepa stvar,
ki je za vsakogar,
tudi za tiste, ki se teme bojijo
ter tiste, ki od sladkosti blestijo,
tudi za najbolj revne in pomoči potrebne.

Če nimaš prijateljev, si sam v temi
in rečeš, pridi tudi ti k meni.
Se bova igrala,  vse skrivnosti si podala
in tudi v naju bo luč zasijala.

Prijatelj je tisti, ki ti vse verjame,
da mu lahko rečeš, ti verjameš vame.
Prijatelj je tisti, ki ti vedno pomaga,
dokler se zlo pri tebi nalaga.

Veliko je lepih trenutkov,
ki jih prijatelj s teboj preživi,
čeprav se mu takrat dogajajo druge stvari.

Veliko stvari bo v življenju pozabil,
ampak tebe nikoli,
saj ti je življenje na noge postavil.

Lucia Pascolat, 9.a

 

 

Jaz

Kdo je ta Jaz ?
Ne poznam tega Jaza,
a vem, da ima dva obraza.
En Jaz se v temi skriva,
drugi pa na soncu počiva,
s prijatelji se po parku sprehaja,
med tem ko prvi v knjižnico zahaja.
Strah ga je
in se sebe sramuje.
Drugi ne gleda na temno plat
in v srcih pušča svoj pečat.
Dva Jaza z mano živita,
a zame se ne zmenita,
vse, kar si želim jaz,
je postati moj pravi Jaz.

Tadeja Brezavšček, 9. a

Domovina

Moja rodna domovina,
to je moj domači kraj,
tu ne toči se le vina,
ampak pije tudi čaj.

Naša himna je Zdravljica,
ki se poje prav povsod,
ta združuje vse Slovence,
ni pomembno kdaj in kod.

Lepa naša je dežela
in ponosni smo na njo,
dajmo zanjo se boriti,
dobro je in prav tako.

Radi spoznavamo tuje šege in navade,
a Slovencem kakor nekdaj,
le za svoje je razvade.

 Pia Likar, 9. a

Otroštvo

Otroštvo je obdobje v človeškem življenju,
ki poziva starše k velikemu potrpljenju,
je brez napetosti in slabih misli
ter pohlepnih koristi.

Je čas, ko spoznavaš sebe in svoje talente,
saj kar ti je bilo v življenju dano,
bo zate vedno dobro postlano.

Najpomembnejše v otroštvu je,
da z igro in znanjem spoznavamo svet,
ki nas obdaja od zime do maja.

Izjemen dogodek je tudi,
ko prvi korak naredimo
in si v svet zaželimo.

Nato leta tečejo in otroci rastemo
in se šele kot odrasli zavedamo,
da sedaj drugače svet gledamo.

Lucia Pascolat, 9. a

Jutro

Nežni žarek obleti obzorje,
jate krilatih ptic lete čez razburkano morje,
tebe pa rahel glasek prebudi
in pove ti, da nov dan že pred tabo stoji.

Pove ti, da so nova soočanja pred teboj,
novi upi, novi cilji, nove možnosti,
da poskušaš znova zaživeti,
saj nikomur ni bilo usojeno le trpeti.

Trpeti v siju temne noči,
temne noči, ki v srcu tiči,
ki tiči in tako dobro se skriva,
da z majhnimi kapljicami oči obliva.

A kapljica zjutraj navzdol zdrsi,
v jutranjih urah zalije srce,
poganjki, cvetlice ponovno cvete.

Lana Cvetrežnik, 8. a

Jutro

In spet so topli žarki sonca v rokah sinjega neba
iz glav pregnali sladke sanje na temno dno srca.
Morda zvečer spet oživijo,
morda zvečer spet obudijo,
a na to se tiho jutro ne ozira,
ono nam s svitom možnosti odpira
in v srcu res iskreno upa,
da sanje življenjske svoje bi izpolnili,
da bridke spomine bi za sabo pustili
in na trnati poti življenja
z jutrom nov korak naredili.

Ana Vidmar, 8. b

 

Dan kulture

Kultura nas obdaja
in v naših srcih raja.

8. februarja dan kulture praznujemo
in Prešernovo himno pojemo.
Pesem imenuje se Zdravljica,
osem kitic ima, sedma je naša himna.

Zastave obešamo,
in našo kulturo cenimo.
Naša zastava je bela, modra in rdeča,
tri pasove ima,
Triglav, vodovje in tri zvezde pozna.

V šoli proslavo priredimo,
namenjena Prešernu je,
ker himno napisal je
in se za kulturo zavzemal.

Slovenija je naša ljuba domovina,
polna radosti in raznolikosti.
Kultura nas polni in plemeniti,
domovino zna izboljšati.

Teja Pavšič, Lana Brezavšček, 7. a

Mlada kitaristka iz Kanala ob Soči

Maja Kralj je pridna kitaristka iz Kanala ob Soči. Kitaro se uči že sedem let na glasbeni šoli v Novi Gorici pri učiteljici Evi Slokar Šviligoj. Obiskali smo jo pri njej doma in jo zaprosili za pogovor.

Že od malih nog živiš v Kanalu ob Soči. Kako si ta kraj doživljala skozi otroške oči?
Živim v prekrasni družini. Imam mamo in očeta ter sestro Marijo. Kot majhna sem se veliko igrala z njo. Kot otrok sem se najraje igrala zunaj, pomagala babici pri peki in očetu v bližnjem gozdu.

Ali je tvoja učiteljica kitare prijazna?
Da, je zelo strpna in prijazna. Tudi ona se trudi po svojih najboljših močeh. Veliko ur sva presedeli skupaj in se zabavali ob igranju kitare. Postali sva zelo dobri prijateljici.

Kako se začne tvoj dan?
Zbudim se ob 7.15, se oblečem in grem v šolo. Pouk končam ob14.00. Ko pridem domov, me pri babici že čaka kosilo. Po kosilu napišem domačo nalogo, se učim in vadim kitaro. Dvakrat tedensko imam popoldne še pouk kitare. Zvečer gledam televizijo in spat grem ob 22.30. Moj dan je precej pester.

V kateri smeri boš nadaljevala šolanje?
Odločila sem se za ekonomsko srednjo šolo v Novi Gorici, saj se mi zdi ta šola dobra in primerna zame.

Kateri je tvoj najljubši film in pevec/ka?
Nimam najljubšega filma, med najljubšimi pa so mi Harry Potter, Back to the future, Hudič v Emily Rose, Odrasl ,…Tudi najljubšega pevca nimam, med najljubšimi pa so mi Ed Sheeran, Shawn Mendes, skupine RollingStones, Eagles, AC/DC,…

Imaš pred nastopi kaj treme?
Pred nastopi imam zelo veliko tremo. Včasih kar zaledenim in pozabim skladbo.

Kaj je tvoj najljubši konjiček?
Poleg igranja kitare rada tudi pojem in plešem. Pojem največ pesmi, ki imajo spremljavo s kitaro. Zelo rada igram odbojko in košarko. Odbojko sem igrala pet let.

Uresničila se ti je želja, da bi igrala kitaro. Imaš še kakšne neuresničene želje?
Da. Ko sem bila majhna, sem hotela iti na koncert igralcev takrat neke priljubljene serije. Staršem sem »težila« vsak dan, da hočem iti na koncert. Moj oče je tisti dan, ko je bil koncert, že razerviral prost dan, vendar ker jim nisem več »težila«, me niso odpeljali na koncert. Takrat sem bila nanje zelo jezna.

Kdaj si začutila, da želiš igrati kitaro in postati dobra kitaristka?
Ko sem bila majhna, sem najprej hotela igrati flavto, pri sedmih letih pa sem se odločila za kitaro. Kitara me pomirja.

Ali je bilo potrebnega veliko truda, da si prišla do tako dobrega igranja kitare?
Da, veliko sem vadila in se trudila po svojih najboljših močeh. Rada imam ta inštrument, zato sem se ga z veseljem učila igrati.

Marija Kralj, 8. b

O Butalcih

Butalci pametni so bili,
a brez pameti.

V glavi niso je imeli,
zato pa so raje peli.

Tepanjčani isti so bili,
a njihovi sovražniki.

Ker Butale lepe so,
v njih Cefizelj krade seno.

A ko ga policaj zavoha,
Cefizlja hitro v zapor spoka.

Ko se mu približa, se ga boji,
zato ga hitro izpusti.

 Katja Škrlec, 6. a

 

 

O zimi

»Pridi, noter je toplo,
zunaj pa mraz premočno.

Zunaj pihlja in
sneg naletava.

Ja, saj res!
Zima prihaja.«

Katja Škrlec, 6. a

Z jutrom se začne nov dan

Luna je že zaprla svoje veke in zvezde so se spustile na konec neba. Nato sonce pomežikne na poljane in prijazno pozdravi dan.
Oranžno je, rdeče, žgoče, že žari. Morje se že lesketa, galebi že letijo čezenj, žito na poljih se ovije v zlato. Gozdne živali že iščejo hrano in ptice letijo čez mirno nebo. Jaz pa mirno hodim po gozdnih poteh in razmišljam. Lepota naše domovine je edinstvena. Če bi jo izgubila, ne vem, če bi na svetu našla tako. Ne, ne bi je. Edinstvena je. Le eno imamo.
Sonce se zvečer poslavlja, zvezde že na nebo kliče in nato priplava modri mesec. Čeprav vem, da je dan končan, vem, da bo kmalu spet zasijalo sonce v novo jutro.

Larisa Dugar, 8. a

Na travniku besed

Na travniku besed
je res prekrasen cvet.
Cvet je iz besed,
poln je čudes.

V vsakem cvetnem listu
se ena črka skriva,
vsaka črka eno barvo
v lepi cvet preliva.

Ko vse rože se razprejo,
travnik zažari,
saj milijone rož cveti.
Na travniku besed
se zgodba prebudi.

Veronika Stegel, 4. b

Beseda

Beseda je vseveda.
Z njo lahko kaj sporočimo,
z njo lahko spore uredimo,
z njo lahko koga razžalostimo.

Ves čas nastajajo nove besede,
lahko jih prevzamemo
ali si jih izmislimo,
če si nov izum zamislimo.

Če začnemo besede šteti,
nikakor ne moremo vseh prešteti,
saj je naših besed neskončno.

Lahko pa štejemo,
pridemo do sape
in izjavimo: »Končno!«

Beseda ni konj, pravi pregovor,
čeprav včasih gremo zaradi nje na zagovor.

Jernej Vinazza, 9. a

 

 

Ocena predstave v SNG Nova Gorica

V sredo, 13. decembra, smo si šli v Novo Gorico ogledat predstavo Ronja, razbojniška hči.

V njej je nastopalo kar nekaj znanih igralcev. Predstava mi je bila všeč, saj je imela zelo neobičajno sceno. Pritegnila me je tudi zato, ker so zgodbo malo preuredili in jo odigrali malo po svoje. Tako je bila predstava samo boljša od knjige, ki jo je napisala Astrid Lindgren. Igralci so na odru tudi peli in igrali na instrumente. Dobro je bilo to, da glasba ni bila posneta, ampak da so jo za zavesami igrali glasbeniki, eden od njih je igral na bobne in hkrati tudi pel. Med spremljanjem igre me je motilo to, da so gledalci iz druge šole govorili, komentirali in spuščali čudne zvoke, na koncu pa začeli butati v stole.

Skratka, predstava mi je bila zanimiva in verjamem, da si jo bom zapomnil.

Aljaž Gerbec, 8. b

V sredo, 13. 12., smo se odpravili v SNG Nova Gorica na ogled gledališke igre Ronja, razbojniška hči.

Predstava govori o deklici Ronji, ki je hči razbojniškega poglavarja. Rodila se je v nevihtni noči. Zaljubila se je v razbojnika Birka, s katerim sta bila nerazdružljiva, njuna očeta pa sta bila smrtna sovražnika. Ronja in Birk nista želela postati razbojnika in kmalu sta se preselila v jamo. Na koncu pa sta očeta sklenila premirje. Predstavi je dala pridih tudi glasba in odlična igra igralcev.

Bila mi je zelo všeč, saj je bila hkrati smešna in romantična.

Larisa Dugar, 8. a

 

Odkritja

Veliko stvari ljudje odkrili so,
Ameriko, vesolje in vse to.
Ameriko odkrili so zato,
ker Kolumb ˝zgrešil˝ je Indijo.

Grega Okroglič, 8. a

 

Filozofija

Filozofija je veda, ni zmeda.
Kdor pameten je,
za filozofa naj gre.
Ker oni dobre ideje dobivajo,
izumljajo in odkrivajo.
Filozofija je modrost,
ki odpravlja svetovno norost.
Če nekdo nekaj odkrije,
se to razširi, razvije.
S filozofijo svet napreduje,
saj ta ljudi razsvetljuje.

Pia Likar in Veronika Miklavc, 9. a

Diogen v sodu

Poglej tam je sod,
notri je človeški rod.
To je Diogen z veliko glavo,
zelo je moder,
saj opazuje naravo.
Sod je velik in debel,
v njem je Diogen zadovoljen in vesel.

Pia Likar in Veronika Miklavc, 9. a

Ura filozofije

Vsak torek ob osmi uri
se naša ura filozofije prične.
Polna je zabave in smeha,
tudi če izumljamo ne.
Nekateri bodo mogoče postali filozofi,
ali pa bodo svojemu otroku dali ime Zofi.

Ko ura se konča,
se pozdravimo in
vsak v svojo smer odpravimo.
Čeprav bi si želeli, da traja še,
pa žal ne gre.

Pia Likar in Veronika Miklavc, 9. a

Modrost

Modrost je kot mladost,
ki prihaja in odhaja.
Vsak ima v sebi svojo modrost,
pa tudi slabost.
Včasih je dobra,
ker je modra,
včasih pa ni dobra,
ker je preveč modra.

Maja Jakopič, Dejana Barudžija, 9. a

Ura filozofije

Ko zvonec zazvoni,
v razred pridemo mi.
Ko vsi na svojih mestih sedimo,
se z učiteljico pogovorimo.
Povemo ji, kar mislimo
in tudi kaj zapišemo.
K uri radi prihajamo,
ker se veliko pogovarjamo.

Maja Jakopič, Dejana Barudžija, 9. a

Moji ljubi Slovenci

(Trubarjev nagovor Slovencem današnjega časa)

Slovenci! Obiskal sem našo državo Slovenijo. Ponosen in razočaran sem nad tem, kaj smo naredili iz Slovenije, za katero smo se leta borili ter si jo želeli.

Seveda ne smem pozabiti na to, koliko knjig imate sedaj. Ponosen sem na čisto vsako slovensko besedo, ki je zapisana v njih. Vse šole ter slovenske univerze, vsi pisatelji, pesniki, na čisto vse sem ponosen, kar je slovenskega. A ne morem si zatiskati oči, veliko je tudi slabega. Samostojno državo Slovenijo imate, a nanjo niste tako ponosni  kot jaz sam. Vedno bolj zaničujete Slovenijo ter slovenski jezik, vedno manj ste ponosni na to, da ste Slovenci. Sprehajal sem se po naši prestolnici in kamor sem pogledal, sem uvidel le neznane besede. Slišal sem pogovore mnogih ljudi, a vsi so govorili meni skorajda nepoznan jezik, le redkokdaj sem v njihovih pogovorih zaznal slovensko besedo.  Seznanil sem se tudi z vsemi družabnimi omrežji, ki jih sedaj imate. Vedno, vedno manj je človeškega stiska roke, prijaznega objema ter klepeta. Sploh znate še kazati čustva? Sedaj se vse to počne prek kovinskih škatlic, ki se svetijo, utripajo, zvonijo ter se tresejo. Zmanjkuje vam časa za vse in vsem se tako mudi, s slušalkami v ušesih tekajo sem ter tja ter se niti ne pozdravijo. Nihče nikogar ne pozna, nihče nikogar ničesar ne vpraša. Povsod se vrtijo razne tuje skladbe, vaša življenja pa z njimi.

Slovenci! Čas je, da se zamislite, znati morate živeti kot narod! Slovenski narod! Ne smete biti le tuji ponaredki. Biti morate edinstveni ter ponosni na to, kar ste. In takrat, moji ljubi Slovenci, takrat, ko boste to dosegli, takrat bom ponosen na vas!

Ana Vidmar, 8. b

Lovec na obisku

V torek nas je obiskal lovec. Predstavil nam je lovsko opremo: obleko, nahrbtnik, puško, daljnogled ter klobuk. Na njem je bila smrekova vejica. Lovec naj bi imel tudi lovskega psa. S seboj je prinesel nagačene živali. Povedal nam je veliko novega in zanimivega. Zapomnil sem si, da se mladičkov ne smemo dotikati, ker jih zato mama zapusti. Opozoril nas je na bolezen steklino.

Doživel sem lepo prvo uro.

Jan Berlot, 3. a

Komaj sem čakala, da nas bo obiskal lovec. To se je zgodilo v torek prvo šolsko uro. S seboj je prinesel nagačene živali, ki smo jih lahko tudi pobožali. Pokazal nam je tudi čekane divjega prašiča. Oblečen je bil v zeleno lovsko obleko. Izvedela sem, da je steklina lahko smrtno nevarna bolezen. Ljudje so največji sovražniki živali. Dal nam je tudi zgibanko. Zapeli smo mu pesmico Lisička je prav zvita zver. Bil je zelo vesel. Na koncu smo mu pomagali nesti živali do njegovega avtomobila. Imela sem se zelo lepo. Naučila sem se veliko novega.

Aminah Miklavc, 3.a

Pravljični čas

Veter prinesel je
bele snežinke,
se dežela je
v pravljični svet spremenila.

Ko ura bo polnoč
v zvoniku odbila,
bo sreča v vseh
srcih zazvonila.

Veronika Stegel, 4.b

Ko mirna noč pride med nas,
veselje prevlada na glas.
Opolnoči ognjemet na nebu žari,
v  novo leto nas prebudi.

Ana Hvalica, 4. b

Voščilo se bo spremenilo,
v oblak se bo prelilo,
iz njega se bo smeh in veselje zlilo.
Takrat se bosta dobra volja
in prijateljstvo rodilo.

A le, če bo na oblaku voščila
vesela energija.

Lia Levpušček, 4. b

 

 

Kaj mi pomeni domovina?

Domovina mi pomeni dom, srečo in prijateljstvo. Srečni smo, ker je naša domovina mirna, varna in lepa. Ko po televiziji vidim vojne v drugih državah, mi je hudo. V naši državi je malokdo brez doma in hrane. Malokateri otrok nima staršev.
Turisti radi obiskujejo Slovenijo, ker je lepa in čista. Slovenci smo ponosni na svojo domovino.

Leon Ostrouška, Žiga Velišček, 4. b

Slovenija je lepa država.Veseli smo, ker imamo mir, imamo hrano, ker Slovenci pomagamo in darujemo drugim. Vesel sem, ker imam starše. Ponosen sem, da sem Slovenec.

 Martin Kralj, Matevž Pogačnik, 4. b več…

Sonce zaide, a vedno tudi vzide

Božični čas je. Vse je v lučkah, okraskih, vse se blešči, žari, čaka nas obdarovanje z darili, veliko ljubezni, veselja … Božič je blizu, za njim pa še novo leto. Čeprav bo kmalu novo leto, to zame, za moje sošolce in generacijo 2003 ne bo edino. V tem novem letu 2018 bomo imeli še eno novo leto, ki bo za nas še pomembnejše. To bo novo šolsko leto, a tokrat v srednji šoli. Še pomembnejša pa bo odločitev za srednjo šolo. V novem letu bom najbolj pogrešal najboljše prijatelje, pa tudi spominjal se bom dogodivščin, ki so se mi zgodile, pa čeprav so bile vmes tudi slabe. Če se vrnem nazaj, na pravo novo leto, lahko povem, da je treba najprej pogledati nazaj in pomisliti, kaj si v tem letu naredil slabega  in kaj lahko popraviš v letu, ki prihaja. Vedno je treba nekaj popraviti, vsaj jaz tako mislim. Naslov Sonce zaide, a tudi vedno znova vzide sem dal ravno zaradi tega: če narediš napako, jo lahko naslednje leto popraviš. Drugače pa, kot se reče: Srečno novo leto.

Matej Jerončič, 9. a

več…

Novo leto – nova priložnost

Na steni srce ure bije,
skozi okno jutranje sonce sije,
prišel je nov dan,
prejšnji je že v zemlji zakopan.

Danes je zate nova priložnost,
a to ni tvoja zadnja možnost,
mogoče to leto ni najboljše bilo,
a kdo ve, kaj se bo v prihodnjem zgodilo.

Kaj še čakaš, pojdi zanj,
raje, kot da sediš na oblaku sanj,
kaj ne veš, da novo leto prihaja
in leto 2017 odhaja.

Tadeja Brezavšček, 9. a

Staro leto se poslavlja in prihaja novo

Naj prihajajoče leto prinese veliko sreče,
zdravja, dobrih ocen,
naj vsak najde stvar, ki ga zanima,
da vesela bo zima,
polna snega in smeha,
naj pri zapleteni stvari nihče ne odneha.

Staro leto bo kmalu za nami,
a čaka nas novo,
ko si bomo nova znanja pridobili
in se v družbi dobrih prijateljev veselili.

Jernej Vinazza, 9. a

Moji ljubi Slovenci

(Trubarjev nagovor Slovencem)

Pred 500 leti je bilo tu vse drugače. Vam, moji ljubi Slovenci, sem dal del sebe. Napisal sem vam Katekizem in Abecednik. Takrat ste se zavedali, kaj vam pomeni slovenščina, sedaj pa jo zakrivajo temni oblaki.
V času reformacije Slovenija še ni obstajala, sedaj pa je samostojna država Republika Slovenija. Včasih ni bilo toliko knjig, kot jih imate danes, ampak kdo sploh še bere knjige. Danes imate internet in vas slovenščina sploh ne zanima. Ne zavedate se, kaj imate. Dandanes imate vsi telefon in knjigo berete le za domače branje ali bralno značko. V našo ljubo domovino vdira angleščina. Ko sem se sprehajal po slovenskih ulicah, sem opazil, da je vedno več napisov v angleščini. Kamor pogledaš, že vidiš angleški napis na različnih izdelkih, v knjigah in besedilih ter še drugod. Vendar sem zadovoljen z vami, ker ste razvili napredno tehnologijo. V nobenem domu ne manjka televizor, ki vam krajša čas. Pa tablični računalnik, računalnik, telefon … Tudi avtomobili so se razvili. Tako lahko greste kamorkoli želite, vendar bi vas rad nekaj vprašal. Zakaj ne greste raje brat knjige, kot da visite pred televizijo? Zakaj se vam branje zdi tako grozno in dolgočasno? Če berete, si gradite svoj besedni zaklad.

Varujte naš jezik, domovino, zastavo, himno … Naj vas ne prevzame pohlep. Saj je prav, da se učite angleščino, saj je ta mednarodni jezik, le ne pozabite na svoj materni jezik in našo malo Slovenijo.

Larisa Dugar, 8. a

 

Vrednost domovine spoznamo, ko jo izgubimo

(Razmišljanje po branju knjige Črni bratje)

Vrednost domovine spoznamo, ko jo izgubimo. Sploh se ne zavedamo, česa vsega smo deležni in kaj vse nam je dano. Zdi se nam že skorajda samoumevno, da imamo družino, prijatelje in svojo domovino. A če bo nekoč prišel dan, ko bomo to izgubili, se bomo začeli zavedati, kaj vse nam je v resnici to pomenilo. Kadar bodo prišli tuji ljudje in nas silili v tujo kulturo, drug jezik, zatirali naše običaje, ko bomo enkrat izgubili domovino, takrat bomo ugotovili, kakšno vrednost je le-ta imela za naše  življenje.

To se je pripetilo mnogim Slovencem, ki so živeli na Primorskem. Med njimi je bilo tudi pet dijakov, a oni so se odločili fašistom postaviti se po robu. Ustanovili so »tolpo«, ki je obešala po glavnih trgih in ulicah razne listke s protifašistično vsebino, saj so s tem hoteli opozoriti Slovence, naj se borijo in ne kar predajo.

Tonin, Pavlek, Filip, Nejče in Jerko so si zaprisegli, da se nikoli ne bodo izdali ali povedali česarkoli o »Črnih bratih«. Takšno ime so si namreč nadeli. To so počeli, ker jim je Slovenija, slovenski jezik in vse, kar je bilo slovenskega, veliko pomenilo in so se za to hoteli tudi boriti. Hoteli si imeti spet slovenske šole. Zato so se kljub vsemu pogovarjali slovensko, ponosno gledali slovensko zastavo in svoje prihranke zapravljali za črnilo in papir, da so lahko tiskali še več listkov, ki bi Slovence opominjali na domovino. To so trdno dokazali s prisego k »Črnim bratom«, ko so si obljubili, da se bodo borili proti fašistom in ko so pri zasliševanju kljub udarcem ter stradanju vsi, razen Nejčeta, ostali tiho. Vsi so bili za svoja leta zelo pogumni, še posebno Jerko. Tepli, stradali in mučili so jih in Jerko je zaradi vsega tega umrl. A je umrl kot zmagovalec za Slovenijo. Ta del zgodbe me je zato zelo prizadel.

Danes pa nam domovina ne pomeni več toliko kot včasih, danes bi si le redkokdo zanjo sploh upal biti okaran, kaj šele tepen ali stradan. Zagotovo pa zanjo nihče ne bi bil pripravljen umreti. Mislim, da je knjiga Črni bratje marsikoga naučila, da je to, da imamo domovino, velik privilegij in dar in da bi morali biti vsi Slovenci na svojo Slovenijo zelo ponosni, dokler jo imamo.

Ana Vidmar, 8. b

Kralj Matjaž pri meni doma

Kralj Matjaž pri meni doma

Bil je mrzel dan in zapadel je sneg, jaz pa sem morala v hiši pisati domačo nalogo.

Kar naenkrat pa nekdo potrka na vrata. Bila sem začudena in odšla sem odpret vrata. Pred vrati je stal velik mož z dolgo brado. Najprej sem mislila, da je prišel Miklavž, zato sem se mu opravičila, ker še nimam pisma zanj. On pa se je zasmejal in se mi predstavil kot kralj Matjaž. To me je zelo presenetilo, saj sem se ravnokar učila o njem. Povabila sem ga noter in mu skuhala čaj, saj je prepotoval dolgo pot po snegu. Pripravila sem mu pecivo, ki ga je spekel moj brat, in sadni čaj. Ko je pojedel in popil, me je vprašal, če bi se šla kepat in naredit snežaka. Rekla sem mu, da žal ne morem, saj moram napisati nalogo. Nasmehnil se je in mi ponudil pomoč. Sprejela sem jo in odšla sva pisat nalogo. Hitro sva jo naredila, saj sva skupaj znala več. Ko sva končala, sem pripravila torbo za ponedeljek in se toplo oblekla.

Odšla sva ven na sneg, naredila sva prvega snežaka, nato drugega in nato še tretjega.

Ko sva naredila vse tri, sva se začela kepati. Kmalu zatem je prišla domov moja družina, starši iz službe, brat pa iz šole. Družini sem predstavila kralja Matjaža. Bili so začudeni.

Skupaj smo naredili še štiri snežake, torej smo jih imeli na dvorišču sedem. Do večera smo bili zunaj in se kepali. Zvečer pa je mama pripravila hrano, skupaj smo pojedli večerjo. Ker je bil šele petek, je kralj Matjaž ostal čez vikend pri nas. V nedeljo, ko se je poslavljal, mi je obljubil, da se k nam vrne čez eno leto. Ko je odšel, sem bila žalostna in sem jokala. Zato sem vsak večer odštevala dneve v pričakovanju njegovega ponovnega prihoda.

Komaj sem čakala naslednji dan, da lahko povem učiteljici, kaj se mi je zgodilo.

Leila Škodnik, 7. a

Znašla sem se v času kralja Matjaža

Pri slovenščini smo se učili o kralju Matjažu. Bila je sreda zvečer in odpravljala sem se spat.

A tokrat je bilo malo drugače.

Pridem v sobo, se vržem na posteljo in zaspim.

Prebudim se sredi zelene trate, nad sabo pa zagledam glavo neke deklice. Ko odprem oči, se prestrašim, saj je nisem poznala. Potem se ji nasmehnem, se počasi dvignem ter se ji predstavim. Odvrne mi s tihim glasom: »Živijo, Nika! Jaz sem Maja. Kako si prišla sem?«

Odgovorim ji: »Ne vem, kje sploh sem.«

»V deželi kralja Matjaža si,« mi pove.

Bila sem zelo presenečena, a hkrati vesela ter zaskrbljena.

»Nič ne skrbi. Peljala te bom k njemu, saj je kralj moj očka.

Začudeno jo pogledam ter se ji nasmejim.

»Kralj je tvoj očka?« jo vprašam začudeno.

»Seveda,« se mi nasmeji.

Kako sem bila vesela, da sem imela to čast in sem lahko spoznala kralja Matjaža.

Šli sva do zlatega gradu ter vstopili v veliko sobo, pri straneh so bila vrata, na sredini velik zlat stol, na njem pa je sedel kralj, polega njega pa sta stala dva stražarja.

Maja se je pogovorila z njim ter me predstavila. Kralj me je bil vesel. Lepo so me sprejeli. Kralj je bil malo debelejše postave, sivolas ter je imel dolgo sivo brado. Bil je dobrosrčen ter vesel. Popeljal me je po svojem gradu, ki je bil zelo lep ter ne preveč razkošen. Pokazal mi je okolico z bazenom ter vrtom. Pridružili sta se nama še mama in sestra.

V veselje mi je bilo, da sem jih spoznala ter preživela dan z njimi.

Kar naenkrat slišim zvok budilke ter se pripravim in grem v šolo. Pred šolo sta stali dve dekleti in en oče, ki so jim bili zelo podobni.

Ko sem šla mimo, so me pozdravili, kot da bi se že poznali.

Nika Koren, 7. a

Recept za čarobno juho, ki bo pospešila rast Matjaževe brade

Pripomočki:
Skleda za juho
Žlica
Kuhinjsko kladivo

Sestavine:
Zemlja za rože
Vrtnica
Balzam
Semena katerekoli rastline
Voda
Cvetni prah

Postopek:
Najprej na mizo postaviš skledo in vanjo vsuješ tri žlice zemlje za rože.
Nato dodaš še malo vode in vse skupaj zmešaš z žlico.
Ko je zmes dovolj tekoča, pustimo nekaj časa stati, nato s kuhinjskim kladivom stremo semena. Potem jih vsujemo v skledo in spet mešamo.
Nato dodamo malo balzama, da bo Matjaževa brada še lepša in zraven še nekaj zrezanih cvetov vrtnice.
Ko vse to skupaj zmešamo, potrosimo še cvetni prah in tako je juha končana.

Manca Strnad, 7. a

Kralj Matjaž pri meni doma

Nekega dne sem pisala spis o kralju Matjažu, ko se je kar naenkrat prikazal pred menoj.

Ustrašila sem se. Zagledala sem starega gospoda z dolgo brado. Pozdravila sem ga in on je odzdravil.

Predstavila sem se mu in povedala, da ga že poznam. Bil je začuden. Vprašala sem ga, kaj si želi početi. Rekel je: » Želim si ogledati tvoje bivališče in okolico.«

Predstavila sem mu hišo in vse novodobne in druge gospodinjske aparate. Bili so mu zelo všeč, ker vse delajo sami.

Najbolj mu je bila všeč televizija. Ogledala sva si oddajo in zaljubil se je vanjo. Šla sva še po Avčah. Hiše so mu bile všeč. Žal mu je bilo, da je zamudil toliko časa, ko je bil v jami. Predstavila sem mu moj vsakdan in dan odraslih ter povedala, da nimamo kralja, temveč predsednika. Bil je zgrožen. Za konec sem mu obljubila  preobrazbo, ker tak ne more hoditi v tem času. Zdaj mu je brada zrasla že devetkrat okrog mize in je bila že zares dolga, prav tako so bili dolgi tudi sivi lasje. Prepustila sem mu kopalnico, da se je temeljito umil. Nato sem mu ostrigla brado in postrigla lase. S svojim videzom je bil zelo zadovoljen.

Ostal je pri meni in imela sva se lepo, ampak prišel je dan, ko je moral oditi. Zelo je pogrešal svojo družino, zato se je poslovil in izginil.

Dogodivščina mi je bila všeč in še bi jo ponovila.

Teja Pavšič, 7. a

 

Potovanje v čudežno deželo

Zvečer sem bil zelo utrujen. Komaj sem zbral moči, da sem umil zobe in odšel spat. Nisem se še dobro pokril z odejo, ko sem že sanjal. Bil sem mornar na Zlati ladji. Plul sem proti zahodu, kjer sem zagledal čuden otok. Zaplul sem v zaliv. Tam je bilo mnogo zlatih ptičkov. Kje dobijo zlato za ptičke? Potrosil sem semena po ladji, da bi prišle zlate ptice ponje. Ptice so res prišle zobat zrno. Ko sem stegnil roko proti eni, me je mama zbudila in bilo je vsega konec. Škoda.

Toni Pirih, 3. b

Nekega jutra sem zgodaj vstala. Odpravila sem se v Deželo sladkarij. Plula sem po vroči čokoladi. Videla sem čokoladne zajčke in jagodne medvedke. Medvedki so zvečer grizli zajčkom ušesa. Tudi lizike so bile velikanske in nenavadnih oblik. Hišice so bile narejene iz sladkorčkov. Na poti sem videla sadni most. Pot me je zanesla tudi skozi Čarobno kraljestvo. Tam je bilo nebo mavrično. Drugi dan sem se odpravila domov. To potovanje je bilo zelo zanimivo.

Alina Velušček, 3. b

Zgodilo se je nekega deževnega petkovega popoldneva. Iz šole sem se vrnil utrujen od učenja. Po kosilu sem šel malo počivat. Kmalu sem zaspal. Kar naenkrat me je nekaj požgečkalo po nogi. Zagledal sem veliko Zlato ladjo, zasidrano ob moji nogi. Na njej sta bila dva gusarja z velikimi meči iz sladkorne pene. Povedala sta mi, da sem njun ujetnik. Prijela sta me vsak z ene strani in me stlačila v zlato kletko. Tako sem se ustrašil, da sem se zbudil in sem  šel to povedat mamici. Potolažila me je in mi rekla, da Zlata ladja obišče prav vse otroke tega sveta.

Ajdin Ljubunčić, 3. a

Zbudil sem se v deželi Čiračara. Odprl sem oči in zagledal sem morje in ladjo. Ladja je bila prelepa, bila je iz zlata in diamantov. Usedel sem se nanjo in odplul do Zlatega otoka. Tu sem zagledal zaklad. Domov sem se vrnil s polno skrinjo zlatnikov. Na žalost so bile to le sanje.

Jan Berlot, 3. a

Ljubezenska za deklice

Vame, žal ne                                      Vame je bil

vem, koliko                                         en **** in

jih je bilo                                             jaz sem bila

zaljubljenih.                                        vanj.

Vem pa le                                           Ah, kaj hočem,

za enega.                                           tako je življenje.

Ampak nikomur

ne povej!

Obljubiš?

Spesnila po vzoru B. A. Novaka, Maruša Skrt, 3. k

 

Zima

Lepe, bele deklice
so v vetru zaplesale,
se vrtele in igrale,
iz meglice na zemljo priskakljale.

Spletle puhasto odejo
ter z njo prekrile svet,
zdaj v pravljični deželi
živita sneg in led.

Ko sonce z žarki
poboža belo deželo,
v svečah ledenih
odsev zažari
ter se sneg mavrično zaiskri.

Veronika Stegel, 4. b

(Skupno 587 obiskov, današnjih obiskov 1)