Osnovna šola Vič je skupaj z Območnim združenjem veteranov vojne za Slovenijo mesta Ljubljane razpisala literarni natečaj » Moja rodna domovina«, z naslovom Slovenija praznuje 25. rojstni dan.
Literarni natečaj je potekal pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja.
Na natečaj smo se odzvali tudi na Osnovni šoli Kanal ter pisali na omenjeno temo. V zborniku, ki je izšel ob tej priložnost, je bilo objavljenih kar 12 prispevkov naših učencev.
Naj navedem njihova imena:
– Andraž Hvalica, Janez Lemut, Aljaž Gerbec, Ana Vidmar, Staša Zavec, vsi iz 6. b (mentorica Suzana Kavčič)
– Manca Velišček, Tea Simonič, Maja Laščak, 8. a ter Lucija Humar in Domen Gabrijelčič, 8. b (mentorica Zvonka Cigoj)
– Neža Jeklin in Eva Trampuš, 9.a (mentorica Irena Hočevar Križnič)
Manca Velišček, učenka 8. a oddelka, je prejela za svoj literarni prispevek priznanje in medaljo. Povabljena je bila na zaključno prireditev, ki je potekala 5. 4. 2016 v Ljubljani.
Naj bo to topla in iskrena čestitka naši domovini za 25. rojstni dan!
Zapisala Zvonka Cigoj
UTRINKI S PODELITVE
V torek, 5. aprila 2016, sva se z mamo odpravili v Ljubljano, kjer sva se udeležili podelitve priznanj literarnega natečaja “Moja rodna domovina”.
Ob prihodu v Ljubljano sva najprej poiskali OŠ Vič, kjer je podelitev potekala. Pred stavbo so nas pričakali prijazni organizatorji, ki so nam predstavili potek celotnega dogajanja. Peljali so nas v večji prostor, kjer se je okrog 11. ure začela generalka z namenom, da bi večerna prireditev potekala brez zapletov. Po koncu generalke smo imeli kosilo, nato smo se vsi skupaj z avtobusi odpeljali do Ljubljanice, kjer so nas že čakale ladjice, s katerimi smo se peljali po Ljubljanici in si še s te perspektive ogledali Ljubljano. Zame je bila to zelo lepa izkušnja. Ob 16. uri smo se vrnili na OŠ Vič, da se pripravimo za prireditev, ki naj bi se začela ob 17. uri. Organizatorji so nas nato odpeljali v lepo urejen prostor in nas posedli. Prihajati so začeli pomembni gostje: visoki predstavniki slovenske vojske in policije, zadnja pa je v prostor prišla ministrica za obrambo, gospa Andreja Katič, ki je bila tudi glavna govornica na prireditvi. Po zapeti himni so se na odru zvrstile številne zanimive pevske in plesne točke. Ob zaključku kulturnega programa je sledila podelitev priznanj. Vsi prejemniki priznanj smo se v skupinah zbrali na odru. Sama sem bila v prvi skupini in sem na oder stopila prva. Vsak izmed nas se je na kratko predstavil in prebral del svojega spisa. Odločila sem se, da preberem zadnji odstavek, in sicer: » Življenje v samostojni državi bi moralo biti za nas vse veliko darilo naših prednikov, ki so si dolga leta in stoletja na različne načine prizadevali, da bi bili na naši zemlji svoj gospodar. Sama se zavedam, da je bila in je še vedno za našo mlado državo velika priložnost, da bodočim rodovom dokažemo, da smo delavni in pošteni ter da imamo slovensko besedo in naš košček zemlje radi. Pregovor pravi, da je v slogi moč. Bodimo torej složni in pokažimo svetu, da smo, čeprav nas je malo, vredni tega, da je naša Slovenija delček zemeljske oble.«
Na koncu smo nagrajenci za svoja dela prejeli medaljo, brošuro, v kateri so objavljeni vsi prispevki, ter pohvalo. Polna lepih vtisov sem se vrnila domov.
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Zapisala Manca Velišček,8. a
NAGRAJENI LITERARNI PRISPEVEK
Pozdravljeni! Moje ime je Manca Velišček in ne spomnim se, kdaj in kako je nastala naša samostojna država. Iz pripovedovanja pa vem, da je bila to velika prelomnica za ves slovenski narod, saj so takrat Slovenci prvič v zgodovini zaživeli v svoji državi.
Babica mi je povedala, da so z mešanimi občutki pričakovali dan, ko naj bi se uresničila plebiscitarna volja Slovenk in Slovencev. Skoraj niso verjeli, da bodo živeli v tako urejeni domovini kakor večina naprednega sveta in bodo končno zadihali svoboden zrak. Bali so se, kaj bosta naredili jugoslovanska vlada in vojska. Težko so verjeli, da bosta to le nemo opazovali in niso se motili. Začela se je vojna, ki pa na srečo vseh ni bila tako obsežna in dolgotrajna, kot je bila pri južnih sosedih. Kljub temu pa je terjala človeška življenja, a ljudje so bili odločni, da hočejo naprej sami, po svoji poti. To jih je navdajalo z vztrajnostjo in pogumom, da so prepričali svet, da bodo znali in zmogli. Počasi so Slovenijo začele priznavati vse države sveta. Vodilni so takrat postavili temelje naše majhne države. Dobili smo svojo zastavo, grb ter himno in kar je najpomembnejše, zaživela je demokracija. Marsikdo je dvomil, da nam bo to sploh uspelo.
Babica je še dodala, da so med ljudmi takrat vladala močna čustva. Veliko jih je hotelo sodelovati pri oblikovanju nove domovine, ponosni so bili na nove voditelje, ki so imeli vizijo popeljati Slovenijo v nove čase. Sedaj meni, do so ljudje po petindvajsetih letih kar malo razočarani, ker sta radost in veselje nekoliko splahneli. Zdi se ji, da jim domovina in življenje v njej ne pomenita več toliko kot takrat.
Babica je razmišljala, da vsi skupaj premalo storimo, da bi nam bilo lepše in da se premalokrat spomnimo tistih lepih trenutkov in upanja od nastajanju nove države. Moja babica je še danes ponosna, da so bili takrat tako enotni in složni.
Sedaj razumem, da so se Slovenci takrat prav odločili. Živimo v demokratični in samostojni državi. Smo delavni in pošteni, vendar včasih kar preveč čakamo, kaj nam bo domovina dala, ne da bi pomislili, kaj bi mi lahko dali njej.
Življenje v samostojni državi bi moralo biti za nas vse veliko darilo naših prednikov, ki so si dolga leta in stoletja na različne načine prizadevali, da bi bili na naši zemlji svoj gospodar. Sama se zavedam, da je bila in je še vedno za našo mlado državo velika priložnost, da bodočim rodovom dokažemo, da smo delavni in pošteni ter da imamo slovensko besedo in naš košček zemlje radi. Pregovor pravi, da je v slogi moč. Bodimo torej složni in pokažimo svetu, da smo, čeprav nas je malo, vredni tega, da je naša Slovenija delček zemeljske oble.
