Rajmond: Športni dan mi je bil všeč. Pot je bila zelo dolga. Bil sem vodja. Bil sem prvi in vodil mojo družino. Dveh markacij nisem videl. Pomagal mi je tata. Prišli smo na vrh. Napisal sem v knjigo naša imena. Dal sem žigce na roke. Bilo je zelo lepo.
Ožbej: Na pohod smo šli od doma v Kanalu do jezera na Kanalskem Vrhu.
Pot je bila lepa, nekje je bila ob poti žica (opomba mama: telekom kabel ni bil na drogovih, ampak ob poti). Hodili smo po gozdu in se veliko krat ustavili. Malo smo hodili tudi po cesti.
Ob jezeru smo pojedli sendvič, daleč v hribih se je še videl sneg. Na poti domov sem v potoku našel močerada, skril se je pod kamen.
Z mano so bili mama, ati, Mohor in babi.
Imel sem se lepo.
Andrej: Današnji dan se je začel s pripravo zdravega zajtrka, ki pa meni ni bil preveč všeč. Diši preveč zdravo. Ga pa zato moja mama vsako jutro z veseljem poje.
Po zajtrku sem napravil nahrbtnik, nato pa smo se z nono in mamo odpravili na Nekovo. Nono nas je zapeljal do table, ki označuje pot na Nekovo. Od tam smo se odpravili peš. Pot je vodila po makadamu malo gor, malo dol. Na koncu, po zadnjem vzponu pa smo prispeli do cerkvice. Tam sem tudi pozvonil. Sledila je malica in malo raziskovanja okolice. Nato pa smo se odpravili proti Kanalu. Šli smo mimo kapelice, kjer smo srečali tudi nekatere druge pohodnike. Povedali so nam, da se je slišalo zvonjenje zvonov. Končno smo prispeli domov. Naš pohod je trajal malo več kot tri ure. Vmes sem malo godrnjal, nabiral razne kamenčke in palice. Po pohodu sem bil zelo utrujen, vendar vseeno ne toliko, da ne bi mogel iti še z nonotom v Potravno na njivo. Bil je lepo preživet dan v naravi.
Karin: Včeraj sem se udeležila pohoda na pobočje Škabrijela v družbi sestre Sare, očeta in dveh kužkov. Malo čez osmo zjutraj smo se odpravili iz Kromberka na Kekec, ki se je pred leti imenoval Katarinin grič – Sv. Katarina. Na vrhu Kekca smo se malo oddahnili, popili vodo, se fotografirali in nadaljevali pot v smeri Škabrijela (pred vojno se je imenoval Sv. Gabrijel). Nismo se povzpeli na vrh Škabrijela, temveč smo zavili na levo in pot nadaljevali v smeri Svete gore. Tukaj poteka del Poti miru. Odkrili smo kotiček, kjer smo malo pomalicali, se odpočili in se nato vrnili domov. Pohod je trajal približno tri ure. Bilo mi je lepo. Bila sem vesela, ker so bili z menoj tudi moja sestra in kužki.
Živa: Na pohodu sem se imela zelo lepo. Pot je bila tlakovana s kamni, videla sva tudi dve šoji in eno kanjo. Ko sva prišla na Kanalski Vrh, sva videla, kako nizka je voda v jezeru. Potem sva odšla k veliki cevi, naučila sem se tudi, kako gledati z daljnogledom. Za nazaj sva se igrala besedno igro, srečala pa sva tudi soseda. V gozdu sva videla divjo češnjo. Prišla sva v Bodrež, tam sem videla smetišče in fotografirala cvetlice.
Neja S:
– videla sem drevo, ki je imelo usta in oči
– super je bilo, ker sem se lahko valjala po travi
– videla sem martinčka in šoštarja
– okoli nas so bili veliki hribi
– bil je lep dan
Irina: Danes je nedelja. Vsa družina se je odpravila na pohod iz Bodreža proti Kanalskemu Vrhu. Gor smo hodili po makadamski cesti, nazaj pa po gozdu in pašnikih. Bilo je toplo in lepo.
Amalija: Na pohod na Kanalski Vrh smo se odpravili v nedeljo popoldne. Hojo smo začeli na koncu vasi Mrcinje. Po gozdu smo hodili dobro uro. Videli smo veliko bukovih dreves, nekaj smrek, srečali smo dve srni, nekaj kolesarjev in motoristov. Slišali smo ptičje petje in čričke. Komaj sem čakala, da zagledamo jezero. Pri jezeru smo se malo ustavili, se okrepčali in razgledali. Bilo je lepo. Nekateri sprehajalci so s seboj pripeljali tudi kužke. Potem smo se odpravili nazaj po isti poti proti avtu. Domov smo se vrnili malo utrujeni, vendar veseli.
Neža: V nedeljo smo šli na pohod na Nekovo. Najprej je bilo zelo težko, potem sem se navadila in mi je dobro šlo. Potem smo kmalu videli močerada, imel je lepe rumene pike. Šli smo naprej. Prišli smo do pikastega lončka, ki je bil na polici v stari hiši. Potem smo kmalu prišli do cerkve in pozvonili. Zelo lepo je bilo. Na stopnicah smo jedli zdravo malico: rozine, temno čokolado in sadne energijske ploščice. S sabo smo imeli tudi bonbone, ki niso zdravi, so pa dobri. Na poti domov smo nabrali čemaž, krvomočnico za čaj in se vrnili domov. Najlepše od vsega je bilo, ko smo prišli na vrh in zvonili.
Marija: Pohod je bil naporen. Bilo je zelo vroče! Najbolj mi je bilo všeč, ko sva se s Karolino igrali v parku pri kapelici na odcepu k cerkvi. V Ravni nam je nasproti vsa vesela pritekla psička Hara in ni hotela iti domov. Tako, da smo jo privezali na trak ključev in sta jo morala mama in tata peljati nazaj. Ko smo prišli v Gorenjo vas, nam je Lojze spekel pico.
