Sam sem se igral v otroški sobi. Žogica, s katero sem se igral, mi je zbežala k fantku.
Za hip sem se prestrašil. Bila sva enaka. Mislil sem, da sem edini otrok v hiši. A očitno nisem bil. Za trenutek sem pomislil, da sva dvojčka. Bila sva si enaka. Ko sem jaz premaknil glavo, jo je tudi on. Govoriti pa ni znal. Imel je enako žogico kot jaz, celo avto je imel enak. Igrala sva se in igrala. Bil mi je všeč. Pa še nagajal mi ni, kot to počnejo drugi otroci. In kadar mene ni bilo pred ogledalom, tudi njega ni bilo.
Nekega dne, ko sem dobil novo srajco, jo je tudi deček iz ogledala. Ugotovil sem, da sem to jaz. Vseeno mi je všeč, ko se vidim v ogledalu.
Jernej Škvarč, 5. a
(Skupno 112 obiskov, današnjih obiskov 1)
