Moja torba pripoveduje
Ko se Žiga razjezi,
doma miru več ni.
Vrže me v kot.
Jaz pa tiho premišljujem,
kaj se z Žigom je zgodilo,
v torbi se je nekaj polilo.
Ugotovila sem, kaj z Žigom je narobe.
V šoli cveke ima vse.
To ni res. To ni res.
Žiga v šoli priden je.
Žiga Velišček, 3. b
Leon je zelo prijazen fant, vendar me vedno odloži visoko, jaz pa se tako bojim višine. Ko napiše nalogo, me pusti v sobi, zato sem žalostna. Zjutraj si me hitro oprta na rame in greva v šolo. Pri pouku lepo sedi, jaz pa čepim poleg njega na tleh in poslušam, kaj vse se godi v razredu.
Leon Ostrouška, 3. b
Bil je četrtek, zelo žalosten dan. Kristina me je pozabila doma in odšla v šolo brez mene. Ko sem ostala sama doma, sem oživela in si rekla: »Le kaj bo Kristina počela brez mene v šoli? Kako se bo učila? Kako bo pisala?« Nič nisem mogla ukreniti. Tuhtala sem in tuhtala, potem pa sem si rekla. »Ostani doma. Ko bo Kristina prišla domov, jo bom vprašala, če ima veliko naloge.« Čakala sem in čakala, bilo mi je že zelo dolgčas. Spraševala sem se, le kje hodi.
Kristina je prišla domov žalostna. Ker je bila v šoli brez torbe in domače naloge, so se ji sošolci posmehovali. Vzela me je v roke, me odprla ter poiskala zvezke in peresnico in napisala nalogo. Potem je vse skupaj pospravila in me odložila na omarico. Vsa vesela je stekla na igrišče.
Kristina Đorđić, 3. b
Torba Berta
Moja Berta je tako umazana,
stoče, joče, obupuje,
nad mano se pritožuje.
Ko pridem iz šole, vržem jo na tla,
torba Berta je vsa nesrečna
v kotu zavržena.
Kako ji lahko pomagam?
Tako, da jo pospravim
in na stol postavim.
Vita Šuster, 3. b
Jezni čevlji
Bil je ponedeljek. Hana je prvič odšla v šolo brez nas – čevljev, ker je raje obula tenis copate. Cel dan smo bedeli v kotu in se dolgočasili. Ko je prišla iz šole, nas je obula. Z nami je odšla na njivo, kjer je pobirala plevel. Tam smo se umazali in še zaponka za ježke se je pokvarila. Popravili so jo, vendar se je čez teden dni spet pokvarila. Ker nismo bili več dobri, nas je Hana dala na stopnice, ki so vodile na podstrešje. Bilo nas je kar malo strah. Tam smo bili dva meseca, nato pa smo pristali v smetnjaku.
Hana Goljevšček, 3. b
Moji čevlji
V trgovino po čevlje sem odšla,
v rdeče, z vezalkami, sem se zagledala.
Predragi so bili,
čevlji na polici so spet osamljeni.
Hana se je spraševala,
kako te čevlje naj dobi.
Denarja premalo je imela,
le kje naj bi ga dobila.
Tuhta, tuhta, obupuje,
stare čevlje si obuje.
Res so dobri čevlji stari,
skrbno v omari varovani.
Hana Podbršček, 3. b
