Zgodba se začne v Desklah pri mojem bratrancu Nejcu in stricu Robertu. Pred nekaj leti sta kupila napihljiv kajak, v katerem se vozita vsako poletje. Zdaj pa sta na vožnjo povabila še mene.
Najprej smo se vsi zbrali pred hišo in se zmenili, kam se bomo peljali. Medtem sva si z bratrancem izmenjala zanimivosti iz šole. Po končanem napihovanju je končno napočil trenutek, ko je Robert obesil kajak na jekleno vrv ter ga počasi spustil z dvorišča do Soče. Z bratrancem sva hitro stekla do kajaka. Počakala sva strica in se vkrcala. Jaz sem sedel spredaj, za mano Nejc, zadnji pa je bil Robert. Končno smo odpluli. Vožnja je bila zanimiva, a želel sem si, da bi poskusil veslati. Stric mi je izpolnil željo in mi podal svoje veslo. Začetek je bil težek. Veslo sem potopil pregloboko v vodo in ko sem ga potegnil iz nje, sem Nejca in Roberta poškropil z obilico vode. Seveda nas je ta dogodek v trenutku spravil v smeh. Nato sem spet poskusil potopiti veslo. Takrat sta moja sopotnika ostala bolj suha kot prej. Vsakič mi je šlo bolje, dokler mi ni uspelo, da sem sam priveslal do hiše mojih sorodnikov. Vožnja se mi je zdela zelo kratka. Nejc si je tudi zaželel še en krog. Po končanem krogu smo se vrnili k hiši. Vsi nasmejani smo sestopili s kajaka na obalo. Robert je kajak spet obesil na jekleno vrv ter ga dvignil spet na dvorišče.
Dan mi bo ostal še dolgo v spominu, saj sem se prvič peljal po reki in se naučil veslati. Poleg tega pa sva se z Nejcem nasmejala do solz.
Jernej Vinazza, 9. a
