V torek popoldne smo hoteli iti s smučišča po progi.
Peljali smo se po položni progi. Bila je polna kupčkov snega, saj se je po njej spustilo že veliko smučarjev.
Malo sem zaostajala, zato sem jih želela dohiteti. Poganjala sem se s palicami in moji zavoji niso bili več tako ostri. Zaradi hitrosti in valovite proge mi je zanašalo smuči in kar naenkrat se mi je leva smučka zataknila v sneg.
Smučka se ni hotela odpeti in robovi pancerja so pritiskali na nogo. Začela sem padati. Šele takrat se mi je odpela leva smučka, saj je udarjala ob tla. Še malo sem drsela, nato sem se ustavila.
Noga me je močno bolela. Za mano sta bila dva smučarja, ki sta me vprašala, če sem dobro.
Povedala sem jima, da me boli noga. Pomagal sta mi vstati in zapeti smučko. Nato je prišla še učiteljica. Vsi v naši skupini smo se odpravili na dvosedežnico, da mi ne bi bilo treba smučati.
Na poti sem se pogovarjala z učiteljico in dvema sošolcema. Pot navzdol je bila zanimiva, saj smo videli vso pokrajino.
Ko smo prišli v hotel, sem vprašala sošolce, če so me videli pasti.
Špela je rekla, da je videla le trenutek, ko so bile moje noge v zraku, Pia pa, da sem se kotalila po strmini. Mislim, da če padec ne bi bil hud, mi smučarja ne bi priskočila na pomoč. Zato sklepam, da je padec izgledal hudo.
Tudi če me je bolela noga, je bila vožnja s šestsedežnico prekrasna, čeprav je bilo včasih malo strašno.

 Nives Leban, 6. a

(Skupno 44 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost