Bila je nedelja, ko sem izvedela, da bom dobila psa. Komaj sem čakala, da ga gremo iskat. Ko so poklicali iz zavetišča za živali v Ljubljani, da lahko pridemo ponj, sem bila zelo vesela.
Na poti v Ljubljano sem ves čas razmišljala, kakšen je in kako se bo imenoval. Mama mi je povedala, da je lastnik njega, njegovo mamo ter bratce in sestrice odvrgel na smetišče. To se je zgodilo na Hrvaškem. Zaščitniki živali so jih na srečo rešili. Vsi razen njega so odšli v Avstrijo. Star je bil 3 mesece. Na poti domov je mama predlagala, da se bo imenoval Runi Luj. Jaz in tata sva se strinjala. In tako je ostal Runi Luj. Pot domov je bila za mamo in tatu zelo težka, saj se je Runi od strahu večkrat polulal, pokakal in bruhal. Ta noč je bila za starše zelo smrdeča in pestra. Ko smo prišli domov, smo se morali vsi okopati, tudi Runi.
Zdaj je že odrasel in ima tri leta. Vsi ga imamo radi kot člana naše družine.
Liani Runtheany Prinčič, 5. a
