Kanal je majhno mestece. To mestece je moj dom, kjer hiša mojega deda stoji. Tu sem od malih nog v šolo hodila, se slovenskega jezika učila, ob zimskih večerih pa zgodbe prebirala. Ko pa se je končno zaslišalo spomladansko ptičje petje, sem lahko zavohala nežne vonjave cvetlic. Poleti sem s prijatelji v Sočo skočila in tako pričela poletne počitnice. Vseh teh posebnih trenutkov ne bi bilo, če ne bi imela svoje domovine in svojega slovenskega maternega jezika.
Domovina je kraj, kjer naj bi se počutili varno, udobno, nekje, kjer se lahko sprostiš in lahko zaživiš. Vendar to ni vse, kar nam domovina zagotavlja. Pustimo ob strani zdravstvo, izobrazbo in varstvo, čeprav je tudi to pomembno, vendar so še pomembnejše stvari, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju.
Družba, seveda, ta ima na nas ogromen vpliv. Včasih je slab, včasih je dober, vendar tudi ta vpliva na naše mnenje o domovini in našem jeziku. Naša dolžnost je, da našo skromno domovino usmerimo na pravo pot in ji tako zagotovimo temelje, ki bodo zdržali še desetletja, stoletja, mogoče tudi tisočletja. Mislim, da smo trenutno na pravi poti, vendar to ne pomeni, da je prihodnost naše domovine samo stvar mladih. Naj bo mlado ali staro, vsak od nas lahko pripomore k močnejšim koreninam, iz katerih bo pozneje zraslo mogočno drevo. Čisto vsak izmed nas je pomemben del.
Ohranjati moramo tudi svoj jezik in paziti nanj, saj ga v svetu globalizacije in v času vpliva drugih jezikov lahko zelo hitro izgubimo. Kaj pa je narod brez jezika? Ni ga več! To so vedeli mnogi pred nami: Trubar, Prešeren, Škrabec in še kdo…
Predstavljajte si stol s štirimi nogami. Vsaka noga ima svoj pomen, svojo vlogo. Če katere od teh nog ne bi bilo, stol ne bi stal in ne bi mogli sedeti. Enako velja za našo domovino. Mogoče se sprašujete, katere so štiri noge namenjene naši domovini. To so ŽELJA po še boljšem življenju, TRDO DELO, brez katerega tega ne bi bilo mogoče doseči, VZTRAJNOST, katera je še posebej pomembna, saj smo komaj začeli z uresničevanjem naših želja, in seveda DOMOLJUBNOST.
Ne smemo pozabiti, da tega ne počnemo samo zase, temveč tudi za našo domovino.
Vedno sem sanjala o oddaljenih krajih, rada bi prepotovala ZDA, mogoče odšla na kavo v Rim ali posnet kakšno fotografijo leva. Navdušuje me teta, ki je videla že skoraj vsak kotiček tega sveta.
Nekoč, ko se je vrnila s potovanja, mi je povedala:
»Veš, ko sem prvič s trebuhom za kruhom odšla v svet, sem se počutila prestrašeno. Vse mi je bilo neznano. Doma so mi vedno govorili, kako kruta je tujina, a nisem jih poslušala, vseeno sem odšla. Prvič v življenju sem videla drugačne ljudi, drugačno kulturo, drugačen način življenja. Verjetno ti je znan tisti rek, da je povsod lepo, a najlepše je doma. No, jaz se s tem ne ravno strinjam. Svet je zelo velik, kar pomeni tudi veliko krajev, ki so lepši od slovenskih. Kar naredi domovino posebno, pa je občutek domačnosti in varnosti. Vonja sveže potice, ki jo mama speče za veliko noč, tega zagotovo ne boš zavohala v Braziliji. Pulover, ki ga babica vedno splete za božič, tega ne moreš kupiti na vsaki mestni tržnici. A veš, zakaj? Ker je narejen s srcem. In topel očetov objem, ki ga tvoje majhno srce začuti po dolgem času? Najpomembnejši pa je zven mile domače besede. Zapomni si, delček tvojega srca bo vedno pripadal tvoji domovini.«
Tadeja Brezavšček, 9.a
