Kulturni dan (opisi dogodka)

Včeraj smo imeli kulturni dan. S šolskim avtobusom smo se odpeljali v Tolmin. Ogledali smo si film Košarkar naj bo 2. Glavna igralca sta bila Ranta in Metka. Igrali so tudi Matjaž Javšnik, Ana Marija Mitič, Lado Bizovičar, Gojmir Lešnjak Gojc in Milan Miladinovič. Film je bil zanimiv, napet in smešen. Iz filma smo se naučili, da je treba sodelovati, če hočemo doseči skupne cilje. Po končanem filmu smo obiskali knjižnico Cirila Kosmača. Tu si lahko izposojamo knjige, igre, CD … V knjižnici lahko tudi beremo, se učimo, opravljamo domačo nalogo in se družimo s prijatelji. Knjižničarka nam je razkazala knjižnico in nam povedala zanimivosti o njej. Nazadnje smo si ogledali še stari trg v Tolminu. Igrali smo se stare igre, kot je ristanc. Poskušali smo hoditi s hoduljami, barvali smo … Videli smo tudi lajnarja, ki je igral na lajno. Polni lepih spominov smo odšli v avtobus in se odpravili domov.

Petra Pičulin, 4. b

V sredo smo imeli kulturni dan. Zbrali smo se v avli. Ko smo pomalicali, nas je pred šolo čakal avtobus. Peljali smo se skozi Ajbo, Ročinj, Doblar, Ušnik, Čiginj in Volče ter prispeli v Tolmin. Izstopili smo iz avtobusa in se odpravili do kinodvorane. Posedli smo se po sedežih, začel se je film Košarkar naj bo 2. Po končanem filmu je 4. razred šel v knjižnico Cirila Kosmača. Knjižničarka nam je pokazala različne kotičke in ogledali smo si različne knjige. Pokazala nam je knjigo iz leta 1689. Knjige si se lahko dotaknil samo z rokavicami. Preden smo odšli iz knjižnice, je bil na ogled še en krajši filmček o knjižnici. Odpravili smo se na trg. Tam je bila lajna in lajnar je godel nanjo. Jaz in druge sošolke smo barvale pobarvanke z motivi starih oblačil. Prišel je čas, ko smo morali domov. Veseli in lačni smo prišli v šolo. Ta dan mi bo za vedno ostal v spominu.

Julija Škodnik, 4. a

V sredo zjutraj smo se zbrali v učilnici. Umili smo si roke in odšli po malico. Po njej smo se odpravili na avtobus. Igrali smo se razne igrice. Zelo sem se veselila filma, imenoval se je Košarkar naj bo, drugi del. V filmu so se dogajale zanimive in smešne stvari. Na primer, smešno je bilo, ko je trener povedal imena košarkarjev, toliko “Markotov” je bilo, da skoraj ni bilo drugega imena, a najlepše je bilo, ko sta se Ranta in Metka pobotala. Tekma je bila res napeta. A končno so Sokoli zmagali. Po filmu smo šli v tolminsko knjižnico. Tam smo si ogledali kotičke. Videli smo zelo staro knjigo iz leta 1689. Zaradi zapisa v tej knjigi je France Prešeren spesnil Povodnega moža. Potem smo odšli na trg. Tam je bil lajnar. Naučila sem se hoditi s hoduljami. Za vedno mi bo ta dan ostal v spominu.

Marija Ana Žnidarčič, 4. a

 

Opis naravoslovnega dneva

Danes smo imeli naravoslovni dan. Bilo je super. Najprej smo poslušali pravljico Žabica je rešena. Potem smo si narisali skico svojega mozaika in barvali kamenčke. Ko smo pojedli malico, smo vlili cement v svojo posodico. Vzeli smo kamenčke in jih položili v cement. Nismo delali sami. K nam je prišla učiteljica Barbara Kožlin, ki uči likovno umetnost. Na koncu smo se ji zahvalili in pozdravili.

Zoja Muznik, 2. raz.

Čisti zobje – lep nasmeh

Učenci 5. a razreda smo bili na naši šoli letošnji zmagovalci v akciji Čisti zobje ob zdravi prehrani. Celo leto smo se trudili in pridno čistili zobe. Zbrali smo največ točk. Povedali so nam, da smo si prislužili 10 brošk. Štirje učenci pa so bili tudi štiriletni zmagovalci. Naša učiteljica je bila z nami zelo zadovoljna.

V petek, 31.5.2019 smo odšli v Novo Gorico na zaključno prireditev akcije. Ker smo bili pridni, smo si ta izlet res prislužili. V obe smeri smo se peljali z rednim avtobusom.
Ko smo prišli v Novo Gorico, smo si najprej ogledali maketo  mesta. Učiteljici sta nam povedali, kako je nastalo najmlajše mesto v Sloveniji. Videli smo tudi spomenik Franceta Bevka in tam ponovili  vse, kar smo se o njem naučili pri pouku.
Po  malici smo se ustavili na Bevkovem trgu, kjer  je bilo veliko otrok, ki so čakali na prireditev. Med njimi sta bili tudi dve maskoti, ki sta nas zabavali. Razdelili so nam vstopnice in kupone za sladoled. V pričakovanju smo šli v dvorano. Zbor je zapel nekaj pesmi, potem pa smo gledali predstavo Nenavadna poroka, ki so jo pripravili učenci OŠ Solkan. Predstava je bila zanimiva.
Po prireditvi smo odšli z učiteljicama na sladoled.
Vračali smo se z avtobusom. Na postaji je vsak kupil vozno karto. Ko je pripeljal avtobus, nas je šofer poklical naprej. Vstopili smo prvi. Posedli smo se v zadnji del avtobusa. Bilo je lepo, ker smo se med seboj lahko pogovarjali in tudi malo pozabavali.

Veseli smo se vrnili v šolo. Še se bomo trudili za čiste in zdrave zobe. Lep nasmeh tudi nekaj velja.

Učenci in učenke 5.a

Kolesarski izpit petošolcev

Ko smo začeli s pripravami na kolesarski izpit, smo najprej vadili za teste na računalnik. Vsi smo jih uspešno naredili. Bilo je čudovito.
Potem smo vadili na poligonu. Tam so nas preverjali, če smo spretni pri vožnji s kolesom. Tudi to je vsem uspelo opraviti.Nazadnje smo se pripravljali, da bomo šli na cesto. Pred prvo vožnjo so nam redarji pregledali kolesa. Vsa so bila pravilno opremljena in varna za vožnjo. Ko smo prvič vozili, smo se bali. Vsak je moral voziti pet ur, preden je lahko opravljal kolesarski izpit. Šlo nam je zelo dobro. Vsi smo lepo vadili in ob koncu tudi vsi opravili. Zelo smo bili veseli. Imeli smo zelo prijazna redarja. Vsi srečni smo odšli v šolo.

Ana Grm, 5. a

več…

Športni dan na OŠ Kanal

V petek, 22.3.2019, smo učenci imeli v okviru projekta Pogum prav poseben športni dan.

Dan smo začeli ob 8. uri zjutraj, ko smo se razdelili v skupine po barvi zapestnice, v vsaki skupini smo bili učenci vseh razredov. Na prvi postaji smo igrali malo odbojko pod mentorstvom učitelja Zorka Zlatopera. Naslednja postaja so bile šaljive štafetne igre, ki jih je vodila učiteljica Zvonka Polenčič. Na naslednji postaji smo balinali, igro sta vodili učiteljici Irena Hočevar Križnič in Marina Seyoun. Naslednjo postajo sta nadzirali učiteljici Suzana Kavčič in Tatjana Stubelj. Tam smo igrali črnega moža, gnilo jajce in mačko in miš. Peto skupino sta vodili Tanja Zalar, Mojca Bajt in Tina Blatnik, pri tej skupini smo se igrali med dvema ognjema in pri igri so se nam pridružile tudi učiteljice. Na naslednji postaji, kjer smo se igrali s kolebnicami, keglji, obroči in žogicami, sta bili z nami učiteljici Metoda Čobal in Anka Jug. Postajo, kjer smo igrali ristanc, hodili s hoduljami in skakali čez elastiko, je vodila in pomagala pri hoji s hoduljami učiteljica Nadja Pliberšek. Zadnja postaja se je odvijala v fizikalnici. Tam  smo igrali družabne igre pod vodstvom Ane Kodelja in Barbare Kragelj Jerič.

Dan se nam je zdel zabaven in zanimiv in upamo, da se še kdaj ponovi.

Katja Škrlec in Maša Tia Komac, 7. a

Preteklost in sedanjost – z roko v roki

PROJEKT POGUM

ČETRTEK – TEHNIŠKI DAN

K NAM JE PRIŠLA GOSPA ANKA. IZDELOVALI SMO PINČE. TO JE STARA TEHNIKA OBLIKOVANJA IZ GLINE. Z BARVANIM SUKANCEM SMO VEZLI PRTIČKE.

PETEK – ŠPORTNI DAN

POMEŠALI SMO SE Z DRUGIMI RAZREDI. DOBILI SMO BARVANE ZAPESTNICE. ZA NAS SO SKRBELI UČENCI 9. RAZREDA. BILO JE OSEM POSTAJ. MENI JE BILO NAJBOLJ VŠEČ BALINANJE.

SOBOTA – KULTURNI DAN

GLEDALI SMO FILM O KEKCU IN POSTAVLJALI RAZSTAVO V RAZREDU. ŠLI SMO NA PRIREDITEV. MENI JE BILO NAJBOLJ LEPO, KO STA DVA UČENCA PRIKAZALA, KAKO SE KUHA POLENTO. JEDLI SMO POLENTO Z MLEKOM. ŠLI SMO SI OGLEDAT RAZSTAVO PO CELI ŠOLI.

ZOJA MUZNIK, 1. a

 

Projekt je v šolskih prostorih  potekal tri dni, v četrtek, petek in soboto.
V četrtek smo se razdelili po skupinah ter se lotili dela. Jaz sem bila v restavratorski delavnici, ki jo je vodila Kristina Blažič Stegel. Tam smo najprej spoznavali materiale (les, kovina, kamen …) ter ugotavljali, iz katerega materiala so sestavljeni posamezni predmeti. Nato smo za vajo dobili v popravilo poškodovane slike. Izrezane dele smo morali dopolniti s čim bolj podobno barvo. Kasneje smo na podoben način popravljali še mozaike, ki so jim manjkali kamenčki. Te smo v pravih oblikah in velikostih izrezali iz kolaža in jih zalepili na pravo mesto. Nazadnje smo zamešali mavec, ga vlili v kalup in tako dobili odlitek.

V petek smo imeli športni dan. S kombijem smo se odpeljali v Potravno. Tam so nam z nihalom izmerili energijo ter nas peljali do izvirov zdravilne vode. Ko smo se vrnili, smo imeli malico. Po malici smo se razdelili v skupine po štiri ali pet. Nato je vsaka skupina odšla do enega energijskega kamna. Vsak v skupini se je usedel na kamen ter zaprl oči. Skupine so se menjale, tako da je vsaka prišla do vseh treh kamnov. Zatem smo odšli po gozdni poti do velikega in debelega drevesa. Bilo je tako debelo, da ga je moralo objeti sedem otrok, da so prišli okoli. Na poti nazaj pa smo se lovili, plezali po drevesih, se gugali na srobotu, se smejali in zganjali norčije. Na koncu so nam ponovno izmerili energijo, ki se nam je zelo povišala. Potem pa smo se s kombijem odpeljali v šolo.

V soboto smo do malice postavljali razstavo o tem, kar smo delali na delavnicah v četrtek. Po malici je bila proslava. Od nje sem si najbolj zapomnila točko, ko so igrali na kabrce. Po proslavi smo si lahko ogledali razstave ostalih delavnic.
V teh treh dneh mi je bilo najbolj všeč, ko smo mavec vlivali v kalup in ko smo se gugali na srobotu. Ti trije dnevi so mi bili zelo všeč tudi zato, ker je bil pouk drugačen kot v ostalih dneh, saj smo se imeli možnost naučiti še kaj drugega, kot je matematika, slovenščina, družba …

Veronika Stegel, 5. b

 

Med dvema ognjema

Na postaji, kjer smo igrali med dvema ognjema, sta nas čakali učiteljici. Razdelili sta nas v dve skupini. Skupini sta bili mešani, tako da smo sodelovali učenci od prvega do devetega razreda. Igro sta otežili tako, da so morali učenci od šestega do devetega razreda metati z levo roko. Mlajši pa smo metali s tisto, ki nam je bolj ustrezala. Igra je bila zanimiva. Veliko učencev je izpadlo. Precej časa smo porabili za zbijanje devetošolcev. Spoznali sva, da se je lepo igrati z mlajšimi učenci. Dobili sva občutek, kako so se igrali v starih časih.
Anika: Preden sem prišla na to postajo, nisem vedela, da nas bodo razdelili v dve enakovredni skupini. To mi je bilo všeč.
Ameja: Med dvema ognjema je bila moja najljubša igra tega dne. To pa zato, ker smo bili pravično razdeljeni v dve skupini.

Anika Mugerli in Ameja Lesizza Mencin, 5. a

 

 Talne igre

Ko nas je učiteljica v razredu uvrščala v skupine, sva bili zelo veseli, ko sva izvedeli, da bova v isti skupini.
Postaja s talnimi igrami je bila zelo zanimiva. Najprej sva se vključili v skupino s hoduljami, kjer sva preizkusili najino spretnost. Učiteljica naju je pohvalila, ker nama je šlo zelo dobro. Za nekatere učence je bilo to prvič. Preizkusili so jih tako mlajši kot starejši. Učenci nižjih razredov so se preizkusili v spretnosti preskakovanja elastike. Tudi midve sva sodelovali. Igre nisva poznali, zato sva najprej gledali, kaj drugi počnejo. Ko sva spoznali pravila, sva sodelovali tudi midve. Brez napake sva prišli do stopnje, višje od kolen. Na razpolago je bila tudi igra ristanc in igra s črkami, ki so ju učenci narisali na tlakovce ob šoli. Takšen športni dan nama je bil všeč. Vse igre so bile zanimive. Lepo je bilo družiti se.

 Nika Lango in Julija Lango, 5. a

 

Prireditev

V soboto, 23.3.2019,  smo imeli tretjo šolsko uro zaključno prireditev. Najprej so zaigrali učenci na Orffova glasbila. Potem je spregovorila ravnateljica in nas pohvalila, ker smo uspešno opravili projekt. Govorila je tudi zgodovinarka iz muzeja. Mlajši učenci iz podružnične šole Kal nad Kanalom so zaplesali ples. Naučili so jih starejši, ki plešejo v društvu že več časa. Bilo je lepo, ker so plesali tudi skupaj. Štirje učenci devetega razreda in gospod Gombač so nam zaigrali na kabrco in druga glasbila. Bilo je zelo zanimivo, ker so bili glasovi različni in so me spominjali na naravo. Za zaključek prireditve sta dva učenca iz osmega razreda prikazala, kako so včasih kuhali polento v kotlu. Povabila sta nas na polento, ki je bila pripravljena na igrišču. Prireditev mi je bila zelo všeč.

 Nika Medvešček, 5. a

 

Dežurstvo na razstavi

Na šoli smo v vseh učilnicah pripravili tudi razstavo. S sošolko Amejo sva bili skupaj dežurni v razredu. Ko so prišli gostje, sva jim razložili, kako se igra igro Volk in ovce. Razstavo so si ogledali tudi starši in ostali krajani. Povedali sva, kako smo naredili psičke iz brisačk, vrtavke in lesene vozičke. Sošolki Nika in Julija sta na leseni deski izdelali igro križci in krožci. Z nekaterimi obiskovalci sva to igro tudi odigrali. Nekaj staršev nam je naredilo hodulje, ki smo jih preizkusili na igrišču. Tudi te smo razstavili v razredu.
Mislim, da je razstava uspela, saj smo se vsi zelo potrudili.

 Nina Jakopič, 5. a

 

Šaljive igre

V naši ekipi smo bili učenci od prvega do devetega razreda. Vsi so bili prijazni in so nam pomagali, če nam kaj ni šlo. Všeč mi je bilo, da sva bili s sošolko Katarino v isti skupini. Najbolj všeč mi je bila postaja, kjer smo se igrali šaljive igre. Razdelili smo se v tri ekipe. Najprej smo si na glavo postavili knjigo in tako smo morali hoditi. Knjiga nam ni smela pasti na tla. Potem smo stopili v vrečo, jo držali in skakali naokoli. Tretja igra je bila zelo smešna, ker smo si po dva skupaj zvezali nogi. S Katarino sva tako skupaj hodili, a nama ni uspevalo najbolje. Tudi drugi pari iz naše ekipe so kdaj padli. Pri zadnji igri smo morali teči tako hitro, da nam časopis ni padel na tla, kajti nismo ga smeli držati. Škoda je bilo, ker je bilo prekmalu konec, kajti te igre so bile smešne in najboljše.

 Ana Grm, 5. a

 

Družabne igre

V učilnici za fiziko smo se igrali družabne igre. V skupini smo bili učenci od prvega do devetega razreda. Igrali smo različne igre. Nekateri so igrali šah, drugi remi, tretji mikado. Mikado smo igrali tako, da je zmagal tisti, ki je imel pobranih največ palčk. Z najmlajšimi smo se igrali črnega Petra. Zmagal je tisti, ki mu v rokah ni ostala nobena karta. Nekateri so se igrali tudi druge igre.
Enej: Bilo mi je zelo lepo.
Lana: Pred sestavljanjem skupin sem se počutila neprijetno, ker nisem vedela, kako se bomo v taki mešani skupini razumeli. Izkušnja je bila dobra. Imela sem se lepo.

Enej Falatov in Lana Fikfak Ferlinc, 5. a

 

Razstava

 V soboto, 23.3.2019, smo v razredu postavili razstavo. Ko smo prvo uro prišli v razred, smo najprej pregrnili mize s prti. Bila sem v skupini, kjer smo na star izvezen prt z motivom rožic, postavljali punčke, ki smo jih izdelali. Dogovorili smo se, kako jih bomo postavili. Polagali smo po dve skupaj, da je izgledalo, kot da se med seboj družita. Naš sošolec Enej je izdelal fantka. Tudi tega smo dali na razstavo tako, kot da sedi. Na prt, ki je bil pritrjen na omaro, smo pripeli oblekice. Druga skupina je postavljala psičke, narejene iz brisačk. Na tretjo mizo so fantje postavili lesene vozičke, zraven pa hodulje. Vse izdelke smo opremili z imeni. Ostale mize smo postavili tako, da so obiskovalci lahko odigrali igro volk in ovce ali pa križci in krožci. Preizkusili so tudi lesene vrtavke. Potem nam je učenec iz višjega razreda prinesel plakat s slikami iz naše delavnice. Pritrdili smo ga na zaveso. Preden so začeli hoditi obiskovalci, je učiteljica vklopila na platno projekcijo, kjer je bilo prikazano delo v našem projektu Pogum.
Mislim, da smo delo odlično opravili. Ta dan mi je bil zelo všeč. Najbolj pa zato, ker smo lahko sami postavili razstavo.

Vanja Benić, 5. a

 

Obisk gospe županje

Bili sva dežurni v razredu, ko je vstopila gospa županja Tina Gerbec. Z njo je bila tudi zgodovinarka iz muzeja. Gospa županja naju je vprašala, kako smo izdelali kužke iz brisačk, saj so ji bili zelo všeč. Vodili sva jo od mize do mize. Pri mizi s punčkami je bila nasmejana. Verjetno, ker se je spomnila svojega otroštva. Z njo sva igrali križce in krožce in ji pokazali, kako se igra igro volk in ovce. Odšla je zadovoljna. Bilo naju je zelo sram, saj nisva pričakovali, da se bova pogovarjali z gospo županjo. Toda v pogovoru sva se opogumili in premagali strah. Mogoče se bova še kdaj pogovarjali z njo.

Ana Trampuš in Katarina Ipavec, 5. a

 

Frača

Nono mi je pripovedoval, kako se je igral s prijatelji. Povedal mi je, kako se naredi fračo. Najprej je poiskal palico v obliki črke Y, nato je elastično vrv privezal na obeh straneh palice. Potem je odrezal kos gume in ga pritrdil na elastično vrv. In frača je bila narejena. S fračo so streljali kamenčke. Tisti, ki ni dobro naredil frače, se je lahko poškodoval.

Enej Falatov, 5. a

 

»Pikameta«

Ko sta bila tata in stric toliko stara kot jaz, sta se igrala »pikameto«. Po navadi je bil stric stražar, ker je bil starejši. Naredila sta tako, da sta dala večji kamen na sredino dvorišča, okoli pa sta s kredo narisala krog. Na kamen sta postavila »konzervo«. Z drugim kamnom sta jo ciljala. Če si jo zgrešil, si moral po kamen, ki ga je stražil stražar. Če je stražar ujel igralca, sta zamenjala vlogi. Večkrat sta šla v vas in poklicala še prijatelje, da so se igrali. Tako je bila igra zabavnejša.

Tinej Pirih, 5. a

 

Lesen voziček

Nono mi je pripovedoval, kako je s prijateljem delal voziček.
Najprej so poiskali deščico. Potem so iz polena naredili koleščke. Na deščico so pribili dve palčki. Skozi koleščka so zvrtali luknjice in skoznje porinili palčke. Potem so jih pribili na deščico. Preizkusili so, če se kolesca vrtijo. Potem so naredili še ograjo iz palčk.
Z vozički so se igrali. Spuščali so jih po »klancu« in ugotavljali, čigav je hitrejši.

Nace Bole, 5. a

 

Lesena ladjica

Pranona mi je pripovedovala, kako so se igrali z ladjicami. V gozdu so dobili deblo. Prinesli so ga očetu. Oče je iz debla naredil obliko ladje. Na sredino so izvrtali luknjo. Vanjo so utrdili palčko. Potem so se otroci, vsak s svojo ladjico, zbrali pri potoku. Določili so cilj. Če se je ladjica kje zataknila, si bil izločen iz igre. Včasih je zmagovalec določil, kaj se bodo naslednjič igrali.

 

Kristian Šavli, 5. a

 

Medvedek

Nona mi je pripovedovala, kako so se igrali v starih časih. Igrače so si izdelali kar sami.
Opisala mi je svojo prvo igračo, to je bil doma izdelan medvedek. Naredila ji ga je mama. Narejen je bil iz starih krp in oblačil. Bil je rjav, z belimi ušesi. Za oči sta bila prišita dva gumba, za smrček pa majhna črna kroglica. Nikoli ga ni nikomur posodila, ker se je bala zanj.
Res me zanima, kako je v resnici izgledal. Ko bomo pospravljali podstrešje, bom pogledala, če morda še vedno tiči tam.

Nika Lango, 5. a

 

Punčka iz »cunj«

Babica mi je povedala, kako je sama naredila punčko. Mama ji je dala stare krpe. Najprej je izrezala in sešila skupaj dve kvadratni krpi. Naredila je trup, na katerega je potem prišila roke in noge. Glavo je naredila iz kuhinjske krpe. Punčko je napolnila s starimi, razrezanimi kosi puloverja. Obleko je naredila iz stare, ponošene majice. Na glavo ji je privezala ruto. Imela je predpasnik, ki je bil spleten iz volne. Za oči ji je prišila gumbe, usta je narisala. Ko je punčko izdelala, se je takoj pričela igrati z njo. Bila ji je zelo všeč.

Ana Grm, 5. a

 

Punčka iz »cunj«

Nona mi je povedala, kako je sama izdelala punčko.
Najprej je odrezala vrhnji del nogavice in jo napolnila s starimi »cunjami«.  Nastala je glava. Za telo, roke in noge je vzela belo majico in jo razrezala na več delov. Tudi te je napolnila in jih prišila na trup. Ko je prišila tudi glavo, je izdelala pisano oblekico. Nanjo je prišila različne gumbe in majhne žepe. Za izdelavo las so si punce pomagale s staro škatlo. Čeznjo so navijale volno. Na sredini so volno privezale z drugo nitko. Na drugi strani pa so nastali šop volne prerezali, tako da je nastala lasulja. Prišile so jo na glavo. Oči in usta so narisale s flomastri.
Ko so naredile vsaka svojo punčko, so se odšle igrat na travnik.

Anika Mugerli, 5. a

 

Imeli smo tridnevni projekt Pogum. V četrtek smo imeli tri delavnice. Prva je bila z gospodom Jožetom Munihom, ki nam je predstavil pomen vode in njene zdravilne učinke. Naše telo je večinoma iz vode, zato je pomembno, da pijemo dobro vodo. Peter Mignozzi in njegova žena Nika sta nam povedala, kako so se nekoč zdravili s trojakom in brtinom . Trojak  ima dva trikotnika. Spodnji trikotnik predstavlja ogenj, vodo in zemljo. Zgornji trikotnik pa predstavlja luno, zvezde in sonce. Brtin je imela vsaka kmetija. Če je gospodar umrl in ni imel potomcev so vaščani ta brtin uničili. Brtin je bil narejen po meri gospodarjeve roke od dlani do komolca. Peter Mignozzi je imel brtin narejen po njegovi meri. Povedal nam je, da brtin še vedno izdelujejo. Andrej Pešec nam je govoril o zdravem načinu življenja. Pogovarjali smo se, kaj bi radi bili, ko odrastemo. Povedal nam je nekaj zgodb in da je treba pomagati drugim.
V petek sem manjkala, ker sem odšla v Planico.
V soboto smo imeli razstavo o tem, kar smo delali v četrtek in petek. Prvi dve uri smo pripravljali razstavo. Potem smo imeli predstavo, ki so si jo lahko ogledali tudi starši . V avli so si lahko postregli s polento in toplim mlekom. Tudi oni so si lahko ogledali razstavo. V treh smo dežurali in predstavljali, kaj smo naredili.
Všeč mi je bilo, ker so prišli drugi mentorji in povedali so nam veliko novega. Jaz sem prej malo vedela o zdravljenju nekoč. Bilo je zelo zanimivo. Upam , da se bodo take delavnice kmalu ponovile.

Hana Goljevšček, 5. b

 

Šola nekoč

Ob obisku starejših krajanov in njihovemu pripovedovanju smo izvedele veliko zanimivosti o šolanju v preteklosti, in sicer, da so nekateri otroci obiskovali samo štiri razrede osnovne šole. V preteklosti so imeli pouk tudi ob sobotah. Pouk je potekal tudi v času vojne. Govoriti so morali italijansko.
Prostori so bili skromno opremljeni. Za dolgimi, lesenimi klopmi je sedelo veliko učencev. Pozimi so se greli ob gašperčku ali pa ob visoki zeleni peči na drva. Reditelji so morali po učilnicah nanositi drva.
Knjig je bilo malo, zvezki so bili slabe kvalitete. Uporabljali so tablico, na katero so pisali s kredo ali pa z redis peresom, ki so ga pomakali v »tintnik«. Razlite packe črnila so popivnali s pivnikom. Pri računanju so si pomagali z lesenim računalom. V lesenih »puščicah« so bili skromni pripomočki za pisanje.
Pouk so začeli na različne načine: z molitvijo, s pozdravom učitelja pred tablo, s pozdravom Za domovino – s Titom naprej. Učenci so morali stati in šele na dovoljenje učitelja so se lahko usedli.
Učitelji so bili zelo strogi. Neubogljive učence so kaznovali. Po pouku so jih zapirali, tepli so jih s šibo ali ravnilom po prstih, stati so morali pred tablo ali v kotu, klečati na kolenih, koruzi ali pa sedeti v oslovski klopi. Učenci staršem niso upali povedati za kazni, ker bi jih slišali še od njih. Če so bili učenci brez domače naloge, so dobili nezadostno oceno.
Imeli so različne predmete: slovenščino, matematiko, risanje, petje, lepopis, prirodopis, telovadbo, ročna dela. Oceno so dobili tudi iz vedenja. Če je dobil učenec za vedenje štiri, je bila to prava sramota.
Malico so prinesli od doma – kos kruha in sadje. Kasneje so šole pripravljale malico – mlečni riž, kos kruha, marmelada, mleko v prahu, čaj, bela kava,… in  žlica ribjega olja. Revni otroci so malico še vedno nosili od doma, bogati pa so jo imeli v šoli, ker so jo starši lahko plačali.
V šolo so hodili peš. Za nekatere otroke je bila pot zelo dolga in naporna. Včasih jih je peljal mlekar s konjem.
Če so imeli doma delo, otroci tisti dan niso šli v šolo, ker so morali pomagati staršem.

 Tilen Jerkič, Neli Jug, Nika Tinta, Loris Sofia Vidič, Larisa Vidič,  4.b 

 Utrinki

Dolgo časa sem raziskovala, kako je bilo včasih v šoli. Dobila sem veliko podatkov, ki smo jih uporabili pri izdelavi plakatov, ki smo jih izdelovali v četrtek. Imeli smo namreč tehniški dan. Vsi učenci smo se ta dan oblekli v pionirčke. Izdelali smo tudi pionirsko zastavo in jo obesili na pano poleg plakatov.
Bilo mi je všeč, ker je bil pouk drugačen kot ostale dni in sem se naučila veliko novega.

Larisa Vidič, 4. b

Četrtek je bil zelo zanimiv. Delali smo plakate o šoli nekoč. Za en dan smo postali pionirji. Prebrali smo pionirsko zaobljubo. Ogledali smo si kratek film o učenki Jožici, ki je morala zgodaj zjutraj peš v šolo. Hodila je dve uri.
Poskusili smo fižolovo pecivo.
V petek smo imeli športni dan. Hodil sem na hoduljah.Ko smo imeli štafetne igre, smo bili prvi. Skakali smo v vrečah. Nisem pa vedel, da je balinanje lahko tako težko.
Imel sem se lepo.

David Berginc, 4. b

 

Obujanje spominov

Gospa Marta je stara 82 let. Pripovedovala mi je o dogodku, ki se je zgodil v njenem času šolanja. Spomni se stare šole in učiteljice. Oblečena je bila v krilo, ki ji ga je sešila njena mama.
Učiteljica se je grela pri peči. Vrata gašperčka so bila priprta. Ker se je preveč približala gašperčku, se je njeno krilo vnelo. Učenci so začeli gasiti krilo tako, da so po njem teptali z rokami.

Loris Sofia Vidič, 4. b

Izdelovali smo skodelice iz gline

Projekt POGUM

7.2.2019 smo pod mentorstvom članov DRUŠTVA KERAMIKOV Kanal oblikovali posodo iz gline.

Veseli smo bili, ker so nas obiskali keramiki. Najprej nam je gospa Darja veliko povedala o glini in žganju glinenih izdelkov v peči. Učili smo se izdelovati skodelico iz gline. Pomagali so nam mentorji iz DRUŠTVA KERAMIKOV KANAL. Dobili smo kos gline in oblikovali lepo kroglo. Vanjo smo s palcem naredili luknjico. S prsti smo izoblikovali skodelico. Izdelali smo ročaj. Na skodelico smo ga pritrdili z lepilom, ki smo ga naredili iz gline. Zgladili smo zunanjost in notranjost skodelice. Ko so se naši izdelki sušili, nam je mentorica pokazala stare posode iz žgane gline. Nato smo naše skodelice z belo glino porisali z vzorčki. Skodelice smo zložili v zaboje in jih odnesli v delavnico. Tam je peč, kjer bodo skodelice žgali, da bodo bolj obstojne.

Julija Škodnik in Jernej Škvarč, 3. a

Bil je četrtek in oblikovali smo glino. V učilnici so nas čakali keramiki. Razdelili smo se v šest skupin. Vsako skupino je vodil mentor. Pokazal nam je različne posodice. Zapomnili smo si, da je za žganje gline v peči potrebna zelo visoka temperatura. Potem smo začeli izdelovati skodelico. Všeč nam je bilo, ko smo glino gnetli. Glina je bila kot blato. Zelo smo se zabavali. V kroglico iz gline smo naredili luknjico. Z vsemi prsti smo glineno kroglico stiskali, da je rob posodice postal tanek. Izdelali smo ročaj in ga z glinenim lepilom pritrdili na skodelico. Okrasili smo jo z vzorčki, ki smo jih narisali z glineno belo barvo. Naše izdelke so odžgali in vsakemu učencu najlepšo skodelico glazirali.

Erazem Bucik in Lana Žnidarčič, 3. a

To je bil najin najlepši šolski dan. Prišli so keramiki in nam pokazali, kako iz gline naredimo izdelek. Najprej smo naredili kroglico. S palcem smo vanjo naredili luknjico. S prsti smo jo razširili in oblikovali v skodelico. Spodnjemu delu smo dodali podstavek. Pri pritrjevanju ročaja smo si pomagali s paličico in lepilom iz gline. Izdelali smo tudi posodice brez ročajev. Izdelke smo porisali z vzorčki. Zelo so nam bili všeč. Skodelice smo položili v zaboje. Zaboje smo nesli v delavnico. Pred peko so se morale posodice posušiti. Najlepše so tudi glazirali. Da, iz skodelic bomo lahko pili.

 Amadeja Bole in Kristjan Hajdarevič Podobnik, 3. a

Izdelovanje skodelice iz gline

V sredo nam je učiteljica naročila, naj naslednji dan v šolo prinesemo predpasnik in krpico. V četrtek,na dan pred slovenskim kulturnim praznikom, so v naš razred prišli ljudje, ki so mojstri v oblikovanju glinenih izdelkov.
Najprej smo učenci pripravili prostor. Oblekla sem si predpasnik. Na mizi nas je čakala glina. Prijazna gospa Anica nam je razložila, kako naj jo oblikujemo. Najprej smo iz gline naredili kepo. Nato smo iz nje začeli oblikovati skodelico. Meni se je zdelo, da mi to nikoli ne bo uspelo. Trudila sem se, da bi bil moj izdelek čim lepši. Na koncu sem izdelala lepo glineno skodelico. Moj trud je bil poplačan.
Delo z glino je bilo zabavno. Imela sem se zelo lepo.

Ela Velišček, 3. b

Četrtek je bil drugačen dan. Obiskali so nas mentorji iz kluba keramikov. Razdelili smo se v pet skupin. Izdelovali smo skodelice iz gline. Najprej smo naredili kroglo. Potem smo z roko oblikovali skodelico. Nato smo iz gline zvaljali dolgo kačico in jo pritrdili na rob skodelice. Izdelali smo še ročaj in dno skodelice. S čopičem smo nanjo narisali še vzorec.

Maj Karnel Burgar, 3. b

V četrtek smo izdelovali skodelice iz gline. Pomagala nam je gospa Alenka. Vsak učenec je naredil dve skodelici, eno za pijačo, eno za bonbone. Pustili smo jih v šoli, da jih dajo učiteljice v peč.
Ta dan mi je bil zelo všeč. Vsi nestrpno čakamo, da bomo videli svoje izdelke.

Lea Jakopič, 3. b

Izdelava knjige starih receptov in peka ocvirkovce

PROJEKT POGUM – NARAVOSLOVNI DAN    1. A – 12.2.2019 

Učenci prvega razreda so v februarju imeli prav poseben naravoslovni dan. Na poseben način so spoznavali kulturno dediščino in po končanih dejavnostih povedali, kaj jim je bilo všeč.

JURIJ: Meni je bilo najbolj všeč, ko sem jedel ocvirke.
TIBOR: Bilo mi je všeč, ker je Tatjana pekla ocvirkovco v našem razredu.
KLARA: Rada sem šivala knjigo z recepti.
NEŽA B.: Všeč mi je bilo, ko sem jedla ocvirkovco.
ZOJA: Zanimiv mi je bil okus ocvirkovce. Tatu sem nesla domov ocvirke v servieti.
EVA: Zanimivo mi je bilo šivati knjigico z volno in jesti ocvirke.
LUKA: Lepo mi je bilo, ko sem gledal film o Kekcu in zraven jedel ocvirke. V razredu je lepo dišalo.
OTA: Všeč mi je bilo delati knjigice. Z volno sem sama šivala.
MARTIN: Bilo mi je všeč, ko sem šival knjigico starih receptov. Še kar mi je bila všeč ocvirkovca.
JAKOB: Zanimivo mi je bilo gledati, kako se je mast topila in so »ratali« ocvirki. Ocvirki so bili kot čips.
ALEKS:  Mi je bilo najlepše, ko smo jedli ocvirke, ki jih je scvrla Tiborjeva nona.
NEŽA F.: Meni je bilo všeč gledati, kako se naredi ocvirkovco. Ocvirkovca mi je bila zelo dobra.
RAFAEL:  Bilo mi je všeč, ko smo šivali. Jaz zelo rad šivam. Lepo mi je bilo gledati film in jesti ocvirke.
JULIJA:  Lepo mi je bilo risati v zvezek, kako se naredi ocvirkovco.
GANA: Meni je bilo najbolj všeč, ko je šola dišala po ocvirkih. Rada sem šivala.
SARA: Bilo mi je všeč, ko smo jedli ocvirkovco in gledali črno-bel film o Kekcu.
ANA: Najbolj lepo mi je bilo, ko smo pojedli ocvirkovco. Bila je dobra.

 

 

 

Kulturni dan v Novi Gorici

Učenci šestega razreda smo se v ponedeljek, 22.10.2018, odpravili v Novo Gorico na ogled SNG in grobnice Burbonov.
Prispeli smo v Novo Gorico in se odpravili proti SNG. V garderobi smo odložili svoje stvari in se najprej sprehodili do zaodrja, nato pa do velikega odra. Vodička nam je pokazala še studio za ličenje, kostume, nazadnje pa še mali oder. Na malem odru so imeli vajo, zato smo hitro odšli.
Pred vhodom v SNG smo pojedli malico in se napotili do Kostanjevice. Ustavili smo se pred kapelo in počakali na vodičko. Pričela je z uvodom. Povedala je, kakšna je bila najprej kapela in kaj vse je zgodilo na Kostanjevici. Vstopili smo v  cerkev. Vodička je opisala cerkev, nam povedala, kaj se je dogajalo med prvo svetovno vojno ter nam povedala o Burbonih. Odšli smo do grobnice in si jo ogledali, kasneje pa še Škrabčevo knjižnico in na vrtu videli vrtnice burbonke.
Ko smo si vse ogledali, smo se odpravili nazaj do Nove Gorice. Od tam nas je avtobus odpeljal nazaj v Kanal.

Kim Dugar, 6. b

Učenci 6. a in b razreda smo v ponedeljek odšli v Novo Gorico. Imeli smo kulturni dan.
Ogledali smo si SNG (Slovensko narodno gledališče), v katerem smo videli zaodrje, veliki oder, mali oder, avlo, kabinete, garderobe in še in še.
Imela sem srečo, ker sem videla igralko, ki je prišla na vaje prav takrat.
Po ogledu smo pojedli malico in se odpravili peš na Kostanjevico. Ogledali smo si cerkev, grobnico Burbonov, Škrabčevo knjižnico ter vrtnice burbonke.
Bil je res krasen dan. Najraje bi ga še kdaj ponovila.
Posebej zanimiv mi je bil zato, ker si tudi jaz želim postati igralka.

Vita Božič, 6. b

 

 

 

 

 

 

zakljucek_1

Prispevki iz preteklih let

Zanimiv kulturni dan v Ljubljani

V torek, 20.3.2018, smo imeli učenci 8. razreda OŠ Kanal kulturni dan. Že ob 7. uri smo se zbrali pred šolo in se z avtobusom odpeljali do Ljubljane.

Najprej smo šli na ogled Šolskega muzeja. Sprejela nas je prijazna vodička in nam zelo veliko povedala o zgodovini šolstva na Slovenskem, od daljne preteklosti do sedanjosti. Dandanes smo otroci lahko srečni, da nimamo več takih šol. Po končanem predavanju je sledila učna ura – ura lepega vedenja. Najprej smo vstopili v sobo, kjer smo dobili obleke, da bi se bolj vživeli v vloge. Fantje so oblekli telovnike, dekleta pa daljša krila. Potem so nas razvrstili v klopi, ločeno fante in dekleta. Klopi so bile zelo majhne, tako da smo komaj sedli in se stisnili skupaj. Na mizi je vsak dobil tablico in kredo. V klopeh je bila tudi posodica s črnilom, ki pa je nismo uporabljali. Kmalu je vstopila v razred učiteljica. Takoj nas je prestregla z ledenim pogledom. Imela je spete lase, očala in do tal dolgo krilo. Vsi smo morali vstati in jo spoštljivo pozdraviti, a že z našim pozdravom ni bila zadovoljna. Zahtevala je, da pišemo z desno roko, česar dve moji sošolki, ki sta levičarki, nista znali. Pisati smo morali z lepopisno pisavo. Kar dva učenca sta pristala na oslovski klopi. Dobili smo tudi list s šolskimi postavami, katerega smo morali dati za domačo nalogo podpisati staršem. Po končani uri smo se vsi oddahnili.

Zapustili smo šolski muzej in se odpravili v Cankarjev dom. Tam smo prisluhnili prireditvi, ki je prikazovala glasbene stvaritve od opere do muzikala, ki jo je povezovala Anamarija Mitić. Nastopili so pevci Nuška Drašček Rojko, Eva Černe, Jaka Mihelač in Matjaž Stopinšek. Spremljal jih je Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Simona Dvoršaka.

Naš kulturni dan se je začel bližati koncu. Po vrnitvi v Kanal smo se vsi razšli z nasmeškom na obrazu.

Larisa Dugar, 8. a

Ogled Postojnske jame

V ponedeljek zjutraj ob 8. uri smo se učenci 6.a razreda z avtobusom odpravili proti Postojni.

Z nami sta šli tudi dve učiteljici.

Ko smo prispeli do Postojne, smo počakali učiteljico, ki je odšla po informacije.

Začeli smo z ogledom Expo hiše. Tam nas je sprejel vodič in na pokazal najprej film, nato pa nam je razkazal celo Expo hišo.

Po končanem ogledu smo morali odgovoriti na vprašanja učiteljice.

Po malici smo si z vodičem Stanislavom ogledali še vivarij.

Pred vstopom nam je vodič predstavil značilnosti proteusa.

V vivariju je bilo mnogo jamskih živali. Zapomniti smo si morali tri imena jamskih živali.

Po ogledu vivarija smo se z vlakcem odpeljali v jamo.

Vozili smo se 12 minut, nato pa smo se odpravili peš naprej po jami. V njej smo prečkali ruski most. Videli smo mnogo čudovitih dvoran in kapnikov. Po koncu ogleda smo se odpravili na vlak, ki nas je pripeljal nazaj v beli dan.

Ta ekskurzija mi bo še veliko časa ostala v spominu.

Kristjan Lipičar, 6. a

Ko sem prišla v šolo, smo sedli v avtobus in se odpeljali proti Postojni.

Po poti smo se pogovarjali in gledali skozi okno. Ko smo prispeli, smo se najprej odpravili v hišo Expo.

Pričakal nas je vodič, ki nas je vodil in učil.

Preden smo šli v jamo, so nam razdelili vstopnice. Usedli smo se na vlakec, ki je imel mokre sedeže zaradi kapljanja vode. Potem smo se peljali skozi ozek predor in čez čas se je pred nami odprl velik prostor. Po dvanajstminutni vožnji smo se ustavili. Stopili smo z vlakca in pot nadaljevali peš do ruskega mosta in prišli v veliko dvorano.

Vodnik nas je popeljal skozi belo dvorano. Nazadnje smo pred koncertno dvorano gledali zaslon, na katerem je bil prenos iz akvarija. V njem so bile tri človeške ribice in še ena kobilica, ki je ravnokar padla noter.

Po ogledu koncertne dvorane smo sedli na vlakec, ki nas je peljal iz jame.

Z avtobusom smo se vrnili v Kanal.

Katja Škrlec, 6. a

Paraolimpijski dan na OŠ Kanal

V petek, 24.11., sem doživela prav poseben dan. Prišli so paraolimpijci.

Prvi dve šolski uri smo v telovadnici preizkušali poligon. Preizkusili smo se v štirih omejitvah, ki jih imajo invalidni ljudje. Najteže mi je bilo, ko sem na golu z zavezanimi očmi branila žogo. V žogi so zvončki, ki so mi pomagali, da sem žogo lahko ujela. Morala sem zelo dobro poslušati. Pri tem mi ni šlo najbolje. Občutila sem, kako težko je slepim ljudem. Preizkusili smo se tudi v igranju odbojke brez uporabe nog. Tako sem občutila, kako se počutijo paraplegiki. Po končanem preizkušanju ovir za invalidne ljudi nas je obiskal fant, ki je paraplegik. Opisal nam je svojo zgodbo. Ob pripovedovanju njegove zgodbe mi je bilo težko.

Občudujem ga, ker se veliko ukvarja s športom, posebej s košarko. V košarki je zelo uspešen, počuti se veselega, da lahko živi in sledi svojim sanjam.

Loris Sofia Vidič, 3. b

V petek smo v šoli imeli paraolimpijski dan. Obiskali so nas invalidi. V učilnici nam je gospa prebrala zgodbico in pokazala dva posnetka. Nato smo odšli k invalidu poslušat njegovo zgodbo. V telovadnici smo imeli poligon za slepe, odbojko sede in poligon na vozičku. Preživel sem lep dan.

Jan Berlot, 3. a

Na športnem dnevu sem se imela zelo lepo. Invalidova zgodba mi je bila zelo všeč. Najboljše mi je bilo, ko smo bili v telovadnici in se igrali razne igre. Še posebej mi je bil všeč poligon za slepe, ker je bil zelo zanimiv in zahteven. Spoznala sem, kako je slepim vsak dan težko. Fant, ki se je oblekel v levčka Marka, je bil zelo prijazen in smešen. Zabaval nas je z metanjem bele žogice in s tem pomagal nam in invalidki pri igri kegljanja. Z igro kegljanja se je na žalost naš športni dan zaključil. Bil je lep dan in vsi smo se zabavali.

Aminah Miklavc, 3. a

V petek smo imeli športni dan. K nam so prišli invalidi. Šli smo v drugi razred. Pomočnica invalida nam je prebrala zgodbo o zmajih, ki so bili invalidi. Ko smo končali, smo šli v drugo učilnico. Tam nas je čakal invalid Janez. Povedal nam je, kako se mu je zgodila nesreča. Je oče treh otrok. Na koncu nam je dal radirko. Končali smo in pojedli malico. Preoblekli smo se in šli v telovadnico. Tam smo sedli na tla. Predstavili so nam učitelje. Šla sem v prvo ekipo. Tam smo morali biti slepi. Dali so nam očala, skozi katera nismo videli nič. Na tleh so valili žoge. V žogah so bili zvončki. Šli smo v drugo skupino. Tam smo hodili po poligonu slepi. Ko smo to končali, smo se šli vozit z vozički. Na koncu je prišlo neko dekle, ki je bilo na vozičku. Športni dan mi je bil zelo všeč.

Alina Velušček, 3. a

Šport briše razlike

V petek smo imeli športni dan. To ni bil navaden športni dan, saj smo na njem spoznali, da se s športom ukvarjajo tudi invalidi.

Spoznali smo invalida Janeza in Natali. Janez nam je povedal svojo zgodbo, kako je postal invalid. Zdaj se ukvarja s športom in košarko. Natali je invalidka in športnica. Pokazala nam je igro boccio. Pokazali so nam tudi, kakšne igre igrajo invalidi. Poskusili smo. Zali je šlo tako dobro, da je premagala Natali. Slepi imajo žogo na zvončke. Invalidi tudi tekmujejo. Janez nam je dal radirko, na kateri piše: Šport briše razlike.

Vsi smo se zabavali, čeprav so bili med nami nekateri invalidi, mi pa smo zdravi. Šport briše razlike.

Lara Bucik, 3. a

 

Na športnem dnevu

Z avtobusom smo se peljali do Nadavč. Peš smo šli do Avšjega. Tam smo si pogledali razstavo starih predmetov iz vojne. Videli smo stare obleke, pištole, puške, bajonet, nože, odlikovanja, skrinjo, črno kuhinjo in drugo. Pojedli smo malico in se odpravili na pot. Šli smo po bližnjici do Levpe. Tu smo videli staro šolo. Med hojo smo videli krave, ki so se pasle. Avtobus nas je čakal pred igriščem. Odpeljali smo se v Kanal.

Alina Velušček, 3. a

Na športnem dnevu sem se zelo zabavala. Všeč mi je bila razstava starih predmetov. Pokazali so nam tudi črno kuhinjo in izbo. Med potjo do igrišča so prišle ob pot krave. Ker smo imeli še dovolj časa, smo se ustavili še na igrišču. S sošolkami smo se na igralih gugale, se pogovarjale in lovile. Prehitro je prišel čas za vrnitev v šolo. Najbolj mi je ostala v spominu črna kuhinja.

Aminah Miklavc, 3. a

Na športnem dnevu mi je bilo všeč. Med hojo so me bolele noge. Bilo je naporno. Bila sem potna in žejna. Na avtobusu sem sedela z Ines, hodila pa sem z Ulo. Všeč so mi bili konji in črna kuhinja. Videli smo tudi staro klet. V njej so se sušili »šalami«. Videla sem tudi mesnico. Mesar je rezal meso.

Šla bi še kdaj.

Lara Bucik, 3. a

Obisk bolnice Franje in Bevkove domačije

28.9.2017 smo se učenci 6.a in učiteljici slovenščine odpravili na ogled bolnice Franje in Bevkove domačije.

Z avtobusom smo se odpeljali do poti, ki je vodila v bolnico Franjo. Čakal nas je vodič.

Pojedli smo malico, nato pa smo se z vodičem odpravili na pot. Med potjo smo se večkrat ustavili, da nam je vodič lahko še kaj povedal. Ko smo prišli do bolnice, nam je povedal še nekaj podatkov, nato pa smo si lahko sami ogledali bolnico.

Bolnica se imenuje po glavni zdravnici Franji. Pred desetimi leti je bila tu poplava in odneslo je vse hiške razen ene, to je mizarska delavnica. Ko smo končali z ogledom, smo se z avtobusom odpeljali proti Zakojci. Od avtobusa do domačije smo morali pešačiti.

Pri Bevkovi domačiji nas je že čakal vodič. Najprej nam je povedal o življenju pisatelja Bevka, nato smo vstopili. Ogledali smo si izbo, nato smo šli skozi dve sobi in prišli v skedenj.

Tam smo videli pinjo in bierkle. Nato smo šli še v črno kuhinjo in na podstrešje, kjer so razstavljena Bevkova dela in njegov kip. Po koncu ogleda smo se z avtobusom odpeljali domov.

Ta kulturni dan mi bo še dolgo ostal v spominu.

Kristjan Lipičar, 6. a

Prvi šolski dan

Petek, 1.9.2017, je bil prav poseben dan za 23 otrok, ki so prvič prestopili šolski prag OŠ Kanal . Slavnostni sprejem prvošolcev, prvošolk in njihovih staršev je potekal v večnamenski dvorani. Učenci in učenke  2.a in 2.b razreda so pripravili krajši kulturni program. Starše in njihove otroke so nagovorili gospa ravnateljica Milka Zimic, gospod župan Andrej Maffi in gospod policist Samo Beridan. Po končanem sprejemu so učenci 1.a v spremstvu učiteljic Anke Jug in Monike Rutar odšli v matično učilnico. Poslušali so pravljico, iz papirja izdelali šolsko torbico, uredili prinesene šolske potrebščine ter se posladkali s torto in sokom.

Ko ugasne luč, se prižge tema

Imeli smo naravoslovni dan. Obiskali so nas člani društva slepih in slabovidnih. Predstavili so nam življenje slepih. Igrali smo se z žogo, v kateri je bil riž. V krogu smo se posedli na tla. Miže smo si podajali žogo. Najprej si poklical ime sošolca. Ko se ti je oglasil, si v smeri glasu podal žogo. Če si pogledal, si izpadel. Videli smo, kako slepi pišejo in berejo. Črke so pikice in vse črke napišeš s šestimi tipkami. Napisali smo svoje ime. Preizkusili smo se v hoji z belo palico z zavezanimi očmi. Ob koncu smo postavljali vprašanja.

Hana Goljevšček, 3. b

Najbolj mi je bilo všeč, ko smo z belo palico hodili po stopnicah gor in dol. Imeli smo zavezane oči. Ni bilo lahko. Slepa gospa nam je v Braillovi pisavi pomagala napisati svoje ime. Dobili smo tudi kartončke z Braillovo abecedo ter številkami. Videli smo, kako slepi igrajo Človek, ne jezi se. Nataknili smo si različna očala. Z njimi smo videli, kakšne so lahko okvare oči. Ugotovila sem, da si slepi  pomagajo na različne načine. Ker ne vidijo, uporabljajo ostala čutila: tip, sluh, okus … Pomagajo si tudi s palico.

Veronika Stegel, 3. b

Všeč mi je bilo, ko sem imel zavezane oči. Tako sem lahko občutil, kako je, če si slep. Slepim lahko pomagam tako, da jih vodim po poti. Spoznal sem, da slepim in slabovidnim ni lahko.

Martin Kralj, 3. b

Bili smo v Postojnski jami

V četrtek, 17. 11. 2016, smo učenci 6. a obiskali Postojnsko jamo.

Z avtobusom smo se peljali približno eno uro. Ko smo prispeli, nam je šla učiteljica geografije iskat karte za vstop v jamo. Šli smo do vodičke, ki nas je popeljala po jami. V prvem delu jame smo videli kapnike, človeško ribico in druge jamske živali. Nato smo imeli zunaj malico. Ko smo pojedli, smo se vsi navdušeni peljali z vlakcem. Na nekaterih mestih je bil strop zelo nizek. Mislili smo, da se bomo z glavo udarili v glavo. Med vožnjo smo videli najvišje stalagmite. Bili so različnih oblik, npr. kolač, lev, veverica … Z vlakcem smo se odpeljali iz jame. Nato smo si ogledali muzej. Izvedeli smo, da je naš prednik riba in da je nekoč obstajal velikanski kačji pastir. Vsi zadovoljni smo zapustili muzej in se odpravili proti domu.

Ta dan si bova zapomnili, saj je bil zelo lep, zanimiv in poučen.

Nika Koren in Leila Škodnik, 6. a

V Postojnski jami

V Postojno smo odšli,
Postojnsko jamo si ogledali,
skrivnost podzemlja smo odkrili
in se veliko naučili.

Z vlakcem smo se vozili
in se glasno veselili,
lepote jame opazovali smo,
stebri  dol viseli so.

Ko iz jame smo prišli,
smo bili veseli vsi
in ko domov smo se peljali,
smo si o jami pripovedovali.

Vid Velušček, Mirnel Tunanović, 6. a

 

V Postojnski jami smo bili
in videli njene znamenitosti.
Najprej smo akvarije ogledovali,
nato pa še jamske živali.
Človeško ribico smo tam iskali
in se z vlakcem odpeljali.
Lestenec s stropa je visel
med predori jame zažarel.

Videli smo tri dvorane,
vsako po svoje znamenito,
nastale so pred mnogo leti
kot beli kapniki, rdeči kapniki in špageti.
S stropa visele so zavese
trde kot kamen so bile.
V EXPO filmček smo videli,
potem se pa domov vrnili
in staršem zgodbo o jami obnovili.

Lana Brezavšček in Nina Pavšič, 6. a

Kulturni dan na Krasu

Devetošolci smo 21.10.2016 imeli kulturni dan. Ogledali smo si jamo Vilenico in hišo Srečka Kosovela v Tomaju.

Ta kulturni dan je potekal na Krasu, zato smo si lahko že po poti ogledovali vrtače, uvale, značilne kraške hiše, vinograde …  Ko smo prispeli v Tomaj, smo najprej šli na pokopališče, kjer je pokopan Srečko Kosovel. Tam smo se pogovarjali o njegovi družini, beseda pa je tekla tudi o kamninah, iz katerih so nagrobniki. Nato smo prišli v hišo Kosovela in njegove družine. To ni njegova rojstna hiša, kajti rodil se je v Sežani, temveč je to hiša, v kateri je le kratek čas živel in umrl.

Sprejela nas je prijazna gospa, ki je poznala Kosovelove sorodnike. Njega samega ni poznala, saj je umrl zelo mlad, od tega pa je minilo že devetdeset let. Gospa nam je pripovedovala o njegovem življenju, smrti, delih in družini. Ogledali smo si hišo, v zadnji sobi pa sem zaigrala na klavir, ki je bil last Kosovelovih.
Naš naslednji cilj je bila jama Vilenica. V prvi dvorani, ki se nahaja zelo blizu vhoda, sta naša sošolca (Manca in Domen) predstavila življenje in delo Srečka Kosovela, nato pa še prebrala nekaj njegovih pesmi. Zatem smo se odpravili v notranjost jame, vodič pa nam jo je podrobneje opisal.

Imeli smo se lepo, čeprav sta kraški veter in mraz nekoliko pokvarila lep sončen dan.

Andreja Seljak, 9. a

(Skupno 249 obiskov, današnjih obiskov 1)