Projekt POGUM

Babica mi je povedala zgodbo o stari, gluhi ženi.
Nekega dne je pri potoku prala žaklje. Mimo pride potepuh in jo vpraša: »Bogdaj, tetka, kam pelje ta pot?«
Žena mu odgovori: »Žaklje perem.«
Potepuh pravi: »Tetka, ali ste gluha?«
Tetka reče: »Ne, ne, to ni rjuha. Žaklji so.«
Potepuh jo vpraša:  »Tetka, kaj ste nora?«
Ona odgovori:«  »Ja, ja, dva sta nova, dva pa stara.«
Potepuh gre naprej in pravi: »Eh, žena, v uh me piši!«
A ona: » Ne, ne. Sem doma tam dol  pri drugi hiši.«

Neja Levpušček,  2. a

V Čezsoči je krt razril vsa polja in naredil veliko škodo. Domačini so ga ujeli in sklicali vse najbolj brihtne Čezsočane, da bi mu sodili.
Prvi je  predlagal: »Ustrelimo ga!«
»Ne, ne, to je  premila kazen, saj je škoda res velika! Bi bilo bolje, da ga obesimo,« je dejal drugi. Toda videli so, da krt nima vratu. Pa se domisli župan: »Najtežja kazen bo, če ga živega pokopljemo!«
Rečeno, storjeno, krta so živega zakopali.

Ela Šuligoj,  2. a

Živel je ježek. Prihajala je zima in ježek je odšel v svoj brlog. Z listjem si je postlal posteljico in odšel spat. Zapadel je sneg. Lačna lisica je hodila in hodila. Naenkrat je zagledala ježkov brlog. Tiho se je splazila bliže. Smrček je pomolila v brlog in ugriznila v spečega ježka. Zakričala je: »Auuuuuu, kako boli!« Hitro je stekla k vodi. Umila si smrček in nikoli več si ni zaželela ježev za kosilo.

Žiga Grm,  2. a

Neke noči je lisica pojedla veliko kokoš, nato se je šla sprehajat po gozdu. Na nebu je sijala polna luna. Ko je prišla do jezera, je v njem videla odsev polne lune. Mislila je, da je sir. Hotela je pojesti še sir. Odločila se je, da bo sir pobrala iz vode. Kmalu je ugotovila, da je sir čisto na dnu jezera. Odločila se je, da bo vodo popila in prišla do sira. Pila je in pila, a do sira ni prišla. Ker je popila veliko vode, je padla v vodo in se utopila, sir pa je ostal v vodi

Jure Gerbec,  2. a

 

Prišel je ciganček,
sajast kakor vranček,
hiter kakor škrat,
sit in pa bogat.
Ni imel  suknje
a v klobuku luknje,
v temnem gozdu bos
kakor zimski kos.
Eno pa le znal je,
goslice igral je,
milo in lepo,
kakor malokdo.
In ljudje so znali,
da je umen mali.
Stekli so domov
poiskat darov.
Proč je šel ciganček,
črn kakor vranček,
hiter kakor škrat,
sit in pa bogat.

 Žiga Jug, 2. a

Encele bencele zukele be,
abe fabe domine,
es bes komisar,
kupil konja za denar.

Encele bencele cuckov sin,
kje si hodil, kje si bil?
Po travniku španciral,
kamenčke nabiral,
vija, vaja ven.

 Ela Krpan,  2. a

Mami moje babice je bilo ime Ana. Z družino je živela v vasi Loje. Imela je  pet otrok; štiri deklice in enega sina.
Nekega dne, tik koncem druge svetovne vojne, so v vas prišli italijanski vojaki. Ker so bili možje v partizanih, so zbrali vse matere in jih odpeljali v taborišče v Italijo. Otroci so ostali sami. Moja babica je bila takrat stara tri leta. Še danes se spomni, kako je bila njena mama tisti dan oblečena. Mislila je, da  jo vidi zadnjič. Na srečo je bilo vojne kmalu konec in prababica Ana se je vrnila domov.

Andraž Grm,  2. a

Moja babica je živela v Dolnjem Cerovem. Bili so velika družina. Živeli so na majhni kmetiji.
Otroci so doma pomagali pri kmečkih opravilih, najraje pa so se igrali. Njihova mama je zelo rada šivala. Sešila jim je obleke, copate, punčke in žoge. Žoge so bile pisanih barv. Za žogo je sešila okroglo vrečo in jo napolnila z različnimi koščki blaga. Včasih se je žoga skotalila naravnost v mlako. To jih ni prav nič zmotilo. Z mokro žogo so se še naprej žogali in se pri tem zelo umazali. Veseli, razigrani, mokri in s kančkom strahu so šli domov. Seveda so jih doma kregali, ker so bili umazani.
Tako je pač bilo, pravi moja babica.

 Amadei Cej,  2. a

Včasih so bile zime bolj radodarne s snegom kot sedaj. Otroci smo bili snega veseli, starejšim pa je povzročal skrbi.
Mladi smo se smučali kar na hribčkih v bližini vasi. Vlečnic ni bilo, zato smo lesene smučke nosili na hrib na rami in se potem spustili v dolino. Dekleta smo se smučala kar v krilih, saj nismo imele posebne smučarske opreme. Sankali in kepali smo se vsi otroci iz vasi, včasih celo pozno v noč.

David Dukšič,  2. a

Prababica Marica je živela v Bukovskem Vrhu. Kmetija je bila na samem. Do sosednje hiše je bilo en kilometer hoda.
Mama, tata in brat so šli k maši v sosednjo vas, ki je bila od kmetije oddaljena pet kilometrov. Marica je ostala doma, da bo čuvala hišo in kuhala kosilo. Imela je komaj deset let. Na nebu so se pojavili črni oblaki, švigale so strele. Ena strela je zadela senik. Slamnata streha je zagorela kot bakla. Marica se je bala, da se bo ogenj razširil na hišo. Stekla je k vodnjaku, zajela vodo v kanglico in šla gasit požar. K sreči je začelo močno deževati. Dež je pogasil požar.
Od takrat naprej se je Marica bala grmenja in strel.

Mohor Bertoncelj,  2. a

Babica mi je povedala, da je bilo življenje včasih drugačno.
Ker je bilo v družinah veliko otrok, se starši niso veliko ukvarjali z njimi. Da bi otroci ubogali, so jih pogosto strašili. Izmišljevali so si zgodbe o kačah in čarovnicah, ki molzejo krave na pašnikih. Pastirji so prav zaradi takšnih zgodb še bolj budno pazili na krave in drobnico.

Nika Mugerli,   2. a

 

(Skupno 420 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost